Jedro

Zakonodajalec kljub nekaterim pomembnim javno-pravnim vidikom disciplinskega postopka znotraj odvetniške dejavnosti ni predvideval sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev disciplinskega tožilca o zavrženju prijave. Tovrstna odločitev tako ni izdana pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, zato nima značaja upravnega akta, kot ga ima akt o vpisu oziroma izbrisu odvetnika iz imenika. V tem primeru (pri opravljanju teh nalog) tako Odvetniška zbornica oziroma disciplinski tožilec ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1. Posledično tudi očitano dejanje, s katerim je toženka tožniku zavrnila vpogled v in fotokopiranje spisa disciplinskega tožilca, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožnik je 13. 4. 2026 vložil tožbo, v kateri sklicujoč se na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot predmet presoje označuje ravnanje Odvetniške zbornice Slovenije, ki mu je z dopisom z dne 18. 3. 2026 zavrnila vpogled in kopiranje spisa disciplinskega postopka, s čimer je nezakonito posegla v njegove ustavne pravice. Pojasnjuje, da je toženka zoper odvetnico A. A. na podlagi njegove prijave vodila disciplinski postopek, št. 1049/2022 in ga dne 27. 2. 2023 zaključila s sklepom o zavrženju prijave. 7. 3. 2026 je podal zahtevo za vpogled v spis in izdelavo kopij, kar je toženka z dopisom z dne 18. 3. 2026 zavrnila z obrazložitvijo, da ni stranka disciplinskega postopka. Uveljavlja kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) ter pravice do poštenega postopka (6. člen Evropske konvencije za človekove pravice, v nadaljevanju EKČP) ter poudarja, da toženka izvaja javna pooblastila, zato je dolžna spoštovati ustavne standarde.

2.V utemeljitev pravnega interesa navaja, da je prijavo podal kot prizadeta oziroma oškodovana oseba. Postopek se nadalje nanaša na ravnanje, ki je poseglo v njegove pravice, brez vpogleda pa ne more uveljavljati pravnega varstva. Meni, da je popolna zavrnitev vpogleda nesorazmeren in protiustaven ukrep. Sklicujoč se na sklep Okrožnega državnega tožilstva iz Kopra v zadevi Kt 10043/2022/MP z dne 19. 8. 2022 poudarja, da je v sodnem ali drugem postopku edina pravna podlaga za odločitev ustno zaslišanje strank in predlaganih prič, saj po protiustavni sodni praksi v Sloveniji lahko vsi lažejo in navajajo neresnične navedbe sodišču ali nasprotni stranki, kar naj ne bi bilo kaznivo dejanje krive izpovedbe. Ustno zaslišanje se zahteva tudi na podlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Mirovni inštitut. Posledično predlaga ustno zaslišanje predsednika OZS B. B., namestnika disciplinskega tožilca C. C., ministrice za pravosodje mag. D. D. in odvetnice A. A. z namenom ugotovitve, kakšna dejanska javna pooblastila ima toženka in kdo bo osebno odgovarjal za laži in neresnične navedbe, ki jih podajajo odvetniki v sodnih postopkih v Sloveniji. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je ravnanje toženke, s katerim je zavrnila vpogled v disciplinski spis nezakonito in protiustavno ter hkrati toženki naloži, naj mu vpogled in pridobitev kopij listin omogoči. Sklicuje se tudi na sodbe ESČP.

Odločitev sodišča

Tožba ni dovoljena.

4.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek istega člena, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

5.Sodišče tožbo med drugim zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Upravno sodišče je namreč kot specializirano sodišče pristojno za odločanje le o tistih sporih, za katere je tako določeno z zakonom. Tako je s 1. členom ZUS-1 predvideno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Za upravni akt pa se po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 šteje upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6.Sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Gre za t.i. subsidiarni upravni spor, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za dejanje ali za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper dejanje ali drug posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, vključno z rednim upravnim sporom na podlagi 2. člena ZUS-1. Subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ima tako le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je zato odločilnega pomena, ali je sporna dejanja toženke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države, lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.

7.V obravnavani zadevi naj bi v tožnikove človekove pravice z očitanim dejanjem (zavrnitvijo vpogleda in fotokopiranja disciplinskega spisa) posegla Odvetniška zbornica Slovenije. Po presoji sodišča slednje ni mogoče uvrstiti med organe, navedene v 1. členu ZUS-1. Ne gre namreč za državni organ ali organ lokalne skupnosti. Hkrati tudi ne gre za nosilca javnega pooblastila.

8.Drži sicer, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Odvetniška zbornica je kot poklicna organizacija (združenje) odvetnikov v določenih zadevah lahko tudi nosilka javnega pooblastila, kar pa še ne pomeni, da deluje kot taka v vseh zadevah, ki jih izvaja.

9.Odvetniška zbornica tako na takšen način izvršuje zgolj del svojih pristojnosti. Slednje izhaja iz 41. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da se morajo odvetniki obvezno združevati v Odvetniško zbornico Slovenije ter 44. člena ZOdv, ki sicer pooblašča zbornico, da s statutom podrobneje določi naloge in organizacijo zbornice, naloge drugih organov zbornice, vendar pa k statutu zbornice daje soglasje Vlada RS. Na javno-pravno naravo odvetniške dejavnosti kažejo tudi določbe ZOdv, ki v členih od 59. do 71. urejajo disciplinsko odgovornost odvetnikov, odvetniških pripravnikov in odvetniških kandidatov. Vendar pa imajo po ZOdv posamezniki sodno varstvo zoper odločitev odvetniške zbornice le v primerih, če gre za odločitev o vpisu ali zbrisu v imenik odvetnikov, kjer je možen upravni spor, ter v primeru, ko gre za odločanje v disciplinskih zadevah zaradi kršitev odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, delo oziroma prakso v odvetniški pisarni. V teh zadevah na prvi stopnji odloča disciplinsko sodišče v senatu, ki ga sestavljata dva sodnika Vrhovnega sodišča in trije odvetniki, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov.

10.Iz navedene ureditve po presoji sodišča izhaja, da zakonodajalec kljub nekaterim pomembnim javno-pravnim vidikom disciplinskega postopka znotraj odvetniške dejavnosti ni predvidel sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev disciplinskega tožilca o zavrženju prijave.

10.Tovrstna odločitev tako ni bila izdana pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, zato nima značaja upravnega akta. V tem primeru (pri opravljanju teh nalog) tako Odvetniška zbornica oziroma disciplinski tožilec ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več zadevah (npr. I Up 462/2012, I Up 1045/2003, I Up 37/2003).

11.Posledično tudi očitano dejanje, s katerim je toženka tožniku zavrnila vpogled v in fotokopiranje spisa disciplinskega tožilca ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Tovrstnega dejanja namreč toženka ni storila kot organ javne oblasti, zato tožnik nima pravnega varstva po 4. členu ZUS-1.

11.Fizična ali pravna oseba, ki ni stranka oziroma stranski udeleženec v upravnem postopku, lahko sicer na podlagi drugega odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vpogleda v spis upravne zadeve ter pregleda, prepiše in preslika potrebne dokumente, če verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Dokumente je mogoče pregledovati, prepisovati in preslikati tudi po končanem upravnem postopku. Vendar se navedena pravica nanaša izključno na dokumente, ki so del določene upravne zadeve. Če dokumentacija ne sodi v okvir upravnega postopka (npr. interna gradiva, ki niso del spisa, ali splošna dokumentacija organa), 82. člen ZUP ne predstavlja ustrezne pravne podlage za vpogled.

11.Tako so neutemeljeni tožbeni ugovori glede nezagotovljenega sodnega varstva. ZUS-1 jasno določa, v katerih primerih je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu in tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerikoli organ katerekoli pravne osebe. Zato tudi subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni možno.

12.Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj ne gre za dejanje, ki bi ga bilo možno izpodbijati s tožbo v sporu zaradi varstva ustavnih pravic (4. člen ZUS-1).Sodišče še dodaja, da tudi v primeru, da bi se tožnikova zahteva za vpogled v spis obravnavala kot zahteva za dostop do javnega značaja, naslovljena na Odvetniško zbornico, predmetno sodišče ni pristojno odločati o tožnikovi tožbi. Postopek namreč v takšnih primerih v skladu s 27. členom Zakona o dostopu do informacij javnega značaja poteka na način, da zoper odločitve organa ali poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava predvideva pritožbo na Informacijskega pooblaščenca.

13.Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov, ki so predlagani v tožbi.

14.Povračila stroškov tožnik ni zahteval, zato sodišče o tem ni odločalo. Sicer pa velja, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 158/2026 z dne 30. 6. 2026.

2Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 203/2015 z dne 24. 2. 2016.

3V skladu s 37. členom Statuta Odvetniške zbornice disciplinski tožilec zavrže prijavo, če iz same prijave izhaja, da naznanjeno dejanje ni disciplinska kršitev, če je disciplinski postopek zastaran, če ni mogoče utemeljeno sklepati, da je odvetnik kršil svojo dolžnost pri opravljanju odvetniškega poklica, ali če gre za dejanje majhnega pomena in prijavitelju niso nastale škodljive posledice.

4Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 158/2026 z dne 30. 6. 2026 (16. točka obrazložitve).

5Podobno tudi Upravno sodišče v zadevi I U 889/2020 z dne 21. 6. 2022 (17. točka obrazložitve).