Jedro

Višina odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti družinskega člena.

Izrek

Pritožbama prvega tožnika in tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema sodbe plačati: - prvi tožeči stranki znesek 2.515,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2010 dalje do plačila, - drugi tožeči stranki znesek 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2010 dalje do plačila in - tretji tožeči stranki znesek 2.210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevki pa se zavrnejo.

Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema sodbe povrniti tožečim strankam stroške prvostopenjskega postopka v višini 913,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Preostali del pritožb prve tožeče stranke in tožene stranke, v celoti pa pritožbi druge in tretje tožeče stranke se zavrnejo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo o odškodnini za negmotno in gmotno škodo, ki gre tožnikom kot ožjim družinskim članom (očetu, materi in sestri) M.L., ki je v starosti 19 let izgubil življenje v prometni nesreči, povzročeni dne 4.11.2007 s strani zavarovanca tožene stranke. Prvemu tožniku je sodišče odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 20.000,00 EUR, od tega odbilo 20% soprispevek pokojnega in revalorizirano vrednost zneska 15.000,0 EUR, ki ga je prvi tožnik dobil izplačanega s strani prve tožene stranke že pred pravdo in zato odločilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati še 115,00 EUR ter nadaljnjih 1.000,00 EUR na račun gmotne škode, skupaj 1.115,00 EUR. Drugi tožnici je odmerilo odškodnino za negmotno škodo na 16.000,00 EUR ob odbitku 20% soprispevka pokojnega in revaloriziranega zneska 15.000,00 EUR, izplačanega pred pravdo pa ugotovilo, da je tožnica odškodnino za negmotno škodo dobila že v celoti izplačano, zato ji je s sodbo priznalo le še 1.000,00 EUR odškodnine za gmotno škodo. Tretji tožnici je odmerilo odškodnino za negmotno škodo na 15.000,00 EUR, odbilo 20% soprispevek pokojnega in revaloriziran znesek 10.000,00 EUR, izplačan pred pravdo, tako da je toženi stranki naložilo izplačilo še nadaljnjih 1.410,00 EUR na račun negmotne škode ter 1.000,00 EUR gmotne škode. Glede pravdnih stroškov je sodišče odločilo, da jih je dolžna tožena stranka tožnikom povrniti v višini 739,66 EUR.

2. Proti sodbi se pritožujejo vsi trije tožniki in tožena stranka.

3. Tožena stranka v pritožbi pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča o 20% soodgovornosti pokojnega k nastali škodi, prav tako tudi ugotovitvi sodišča, da znaša premoženjska škoda v zvezi z vzdrževanjem pokojnikovega groba 3.000,00 EUR in da gre vsakemu od tožnikov 1/3 tega zneska, vendar pa opozarja, da je sodišče pri izdaji odločbe pomotoma izpustilo 20% soprispevek pokojnika k nastanku gmotne škode. Ob pravilnem upoštevanju tega soprispevka bi moralo vsakemu od tožnikov sodišče iz naslova premoženjske škode prisoditi le 800,00 EUR. Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve, da dolguje plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 24.2.2010 dalje, ko je odškodninski zahtevek tožnikov šele prejela. Izpolnitveni rok, v katerem je zavarovalnica dolžna izplačati odškodnino, je namreč določen v 943. členu OZ in znaša 14 dni. Predlaga ustrezno spremembo obrestnega dela sodbe.

4. Tožniki v skupni pritožbi, vloženi po pooblaščencu, najprej izpodbijajo ugotovitev sodišča, da naj bi znašal soprispevek pokojnega M.L. k nastali škodi 20%. V zvezi s tem je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje zgolj na podlagi članka o prometni nesreči in izpovedi druge tožnice. Iz članka, objavljenega v Primorskih novicah, izhaja le ura, kdaj se je nesreča pripetila, ne pa tudi, da naj bi pokojni popival z B.S. ter da naj bi mu bila okoliščina, da naj bi pil alkohol, znana. Pokojni ni mogel vedeti, da je voznik avtomobila pod vplivom alkohola ali nedovoljenih substanc, tožena stranka pa navedenega dejstva v teku postopka sploh ni dokazala. V tem delu je sodišče napravilo napačno dokazno oceno ter nepravilno uporabilo materialno pravo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče naj bi se potrditvah pritožbe tudi neutemeljeno sklicevalo na judikat VSC - sodbo Cp 475/2008, saj v obravnavani zadevi sodišče sploh ni ugotavljalo okoliščine, ali se je pokojni cel večer družil z povzročiteljem prometne nesreče. Tudi judikata VSL - sodbe I Cp 2813/2011 ni mogoče uporabiti v zadevi, ker gre za drugačno dejansko stanje. Pritožniki poudarjajo, da je bil pokojni tragičnega večera skrben in ni ravnal malomarno, ko je prisedel k povzročitelju prometne nesreče, saj ni mogel vedeti, da je voznik pod vplivom alkohola. Sodišče je v zadevi spregledalo odločilen vzrok za prometno nesrečo, in sicer neprilagojeno hitrost povzročitelja nesreče. Vsi trije tožniki se pritožujejo tudi glede prisojene odškodnine za negmotno škodo. V predmetnem postopku so tožniki zahtevali 22.000,00 EUR (prvi tožnik), 20.000,00 EUR (druga tožnica) in 15.000,00 EUR (tretja tožnica) kar po njihovem prepričanju sicer ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine, vendar je zahtevana odškodnina v okvirih sodne prakse. Vsi trije tožniki z vidika objektivne pogojenosti višine odškodnine dosegajo skoraj enako raven prizadetosti, saj gre za starše oz. sestro pokojnega, ki je bil v trenutku tragične nesreče star komaj 19 let in je umrl nenadne smrti v prometni nesreči. V tovrstnih primerih bi morala sodna praksa odstopiti od splošno uveljavljenih kriterijev in prisoditi bistveno višjo odškodnino. V nesreči je umrla oseba, ki je imela pred seboj po naravnem teku stvari še celo življenje. Za primerjavo pritožniki navajajo zadeve, dostopne na spletni strani in sicer VS002145 (smrt sina, starega 23, kjer je sodišče prisodilo odškodnino staršu v višini 23 plač), nadalje VS002344 (smrt sina srednješolca, ko je sodišče prisodilo odškodnino v višini 19 povprečnih plač) in VS001975 (smrt 17 letnega sina in brata, ko je sodišče prisodilo 18 povprečnih plač materi in 21 sestri). Ob vpogledu v javno dostopne podatke o višini povprečne plače na spletni strani Statističnega urada RS znaša povprečna mesečna plača za mesec marec 1.520,08 EUR, kar ob izračunu prisojenih 23 plač v podobni zadevi na starša znese 34.961,84 EUR. V zvezi z zahtevkom iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba prav tako očita sodišču nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev določb postopka. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je prvemu tožniku od zahtevanih 5.000,00 EUR prisodilo le 3.000,00. Ugotovilo je sicer, da so se pri prvem tožniku pojavile kardiološke zdravstvene motnje, vendar se je neutemeljeno sklicevalo na to, da motnje sedaj niso v akutni fazi oz., da terjajo drugačen način življenja. Pri tem ni upoštevalo izpovedi prvega tožnika glede posledic, ki mu jih je prinesla sinova smrt. Logično je, da je smrt sina vplivala na duševno in telesno zdravje vseh treh tožnikov. Odločitev, da drugi in tretji tožnici ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je napačna, saj bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati tudi izpovedi obeh. Druga tožnica je povedala, da jo je smrt sina močno prizadela, doživela je posttravmatsko stresno motnjo, posledično se je znatno zmanjšala njena življenjska aktivnost, kar je razvidno iz priložene medicinske dokumentacije. Pa tudi tretjo tožnico je izguba brata močno prizadela. Sodišče ni upoštevalo, da je bila pri njej diagnosticirana prilagoditvena motnja, kot tudi, da je imela težave v šoli in se je nazadnje prepisala na drugo šolo. Zahajala je v slabo družbo in se ni več ukvarjala s športom. Tožniki se pritožujejo tudi zoper odločitev o stroških, ker naj bi sodišče napačno upoštevalo, da naj bi znašal njihov uspeh le 13%. Sodišče je namreč dokazni postopek izvajalo tudi glede temelja zahtevka, s katerim so tožniku pretežni meri uspeli.

5. Pritožbe so utemeljene v obsegu, navedenem v nadaljevanju obrazložitve.

K pritožbi tožene stranke:

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče potem, ko je odmerilo tožnikom odškodnino za negmotno škodo v višini 3.000,00 EUR oz. 1.000,00 EUR vsakemu od njih (višine škode nobena od pravdnih strank ne izpodbija) pozabilo odbiti 20% soprispevek pokojnika k nastali škodi, saj ga je upoštevalo le pri odškodnini za negmotno škodo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in pri določitvi skupnega zneska, ki ga mora tožena stranka tožeči stranki še plačati in kar bo obrazloženo v nadaljevanju, navedeni odbitek upoštevalo.

7. Ni pa utemeljena pritožba tožene stranke, kolikor se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Za presojo trenutka začetka teka zamudnih obresti namreč ni možno uporabiti 943. člen OZ, na katerega se pritožba sklicuje, saj se navedeno določilo nanaša na pogodbenika iz zavarovalne pogodbe, torej na razmerje med zavarovalnico in zavarovancem, medtem ko gre v obravnavanem primeru za neposredno tožbo tožnikov kot oškodovancev, usmerjeno na podlagi Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu proti zavarovalnici, pri kateri je imel svojo odgovornost zavarovano povzročitelj nezgode. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno odločitev o obrestnem zahtevku oprlo na 165. člen OZ in drugi odstavek 299. člena OZ, saj je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti naslednji dan po tem, ko so tožniki od nje zahtevali izpolnitev obveznosti. Med strankama ni bilo sporno, da je bila pisna zahteva naslovljena na toženo stranko dne 23.2.2010, zato je bila od naslednjega dne dalje z izpolnitvijo obveznosti v zamudi.

K pritožbi tožeče stranke:

8. O ugovoru tožene stranke glede 20% soprispevka pokojnega M.L. za škodo na račun tega, ker je prisedel v vozilo k alkoholiziranemu vozniku, je prvostopenjsko sodišče odločilo na podlagi dokazne ocene dokazov, ki jih je predložila sama tožeča stranka - časopisnega članka in izpovedi druge tožnice - pokojnikove matere. V časopisnem članku (v okvirčku) je namreč opisano druženje prijateljev, preden so na poti domov doživeli prometno nesrečo, pokojnikova mati pa je pri zaslišanju povedala, da je šel njen sin tistega večera po zaključenem delu v H. z družbo na zabavo in se v zgodnjih jutranjih urah vračal domov. Zato je sodišče imelo dovolj podlage za ugotovitev, da je bilo M.L. znano, da je prijatelj, voznik B.S. pred nesrečo pil alkohol in je s tem, ko je kljub temu sedel z njim v avto, ravnal tako nepremišljeno, da je to imelo za posledico njegovo soodgovornost za kasneje nastalo škodo. Tožeča stranka, ki v pritožbi sedaj trdi, da sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da se je pokojni družil in popival prav z voznikom avtomobila, ne ponuja prav nobenega argumenta, ki bi dokazno presojo prvostopenjskega sodišča postavil pod vprašaj.

9. Dejstvo, da je bil voznik pod vplivom alkohola (imel je najmanj 1,15 g alkohola na kilogram krvi) in način nastanka prometne nesreče (nepravilno prehitevanje čez neprekinjeno ločilno črto in prehitra vožnja ponoči, kar sta oboje tipični napaki vinjenih voznikov - sedma stran sodbe I K 1 v prilogi C 4 spisa) ne dopuščata dileme, da je bila vožnja pod vplivom alkohola v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče. 10. Tožniki tudi neutemeljeno očitajo prvostopenjskemu sodišču, da je pri odmeri odškodnine kot kriterij upoštevalo napačen znesek povprečne mesečne plače v času sojenja. To namreč ne drži in je v pritožbi zatrjevani (višji) znesek zgrešen, saj predstavlja bruto plačo. V sodni praksi je povsem jasno, da pomožni kriterij, ki ga sodišče uporablja zaradi primerjave konkretne odškodnine z drugimi podobnimi škodnimi primeri in odškodninami zanje (objektivni kriterij za določitev odškodnine) predstavljajo podatki o neto plači, ti pa so redno objavljeni v Uradnih listih Republike Slovenije (konkretno za mesec maj 2013 znaša povprečna neto plača 997,13 EUR - Uradni list RS št. 63/2013).

11. Utemeljena pa je pritožba prvega tožnika glede višine odškodnine za negmotno škodo. Pritožbeni trditvi o praktično enaki ravni prizadetosti vseh treh tožnikov ni mogoče pritrditi že zato, ker so celo sami v tožbi rangirali zahtevano odškodnino za duševne bolečine tako, da je oče zahteval najvišjo, mati nižjo in sestra še nižjo. Prvostopenjsko sodišče je prvemu tožniku - očetu pokojnega za duševne bolečine zaradi smrti sina prisodilo odškodnino v višini 17.000,00 EUR (cca 17 plač), materi pa v višini 16.000,00 EUR (cca 16 plač). Pretežni del objavljene sodne prakse res staršem zaradi smrti otroka prisoja odškodnino v povprečju od 15 do 18 povprečnih mesečnih neto plač, vendar pa v primeru posebno hudih duševnih bolečin staršev priznava tudi višje odškodnine (odločba II Ips 220/2009 - 19 plač, II Ips 954/2008 - 23 plač in v izjemnem - posebej hudem primeru II DoR 384/2012 - 30 plač). Po oceni pritožbenega sodišča je zato glede na konkretne okoliščine zadeve in obseg ter intenzivnost očetovih in materinih duševnih bolečin, ki so opisane v prvostopenjski sodbi, pravična odškodnina za to obliko negmotne škode 19.000,00 EUR za očeta in 18.000 EUR za mater.

12. Neutemeljena pa je pritožba tretje tožnice – sestre pokojnega. Ta je s tožbo zahtevala za duševne bolečine zaradi smrti brata denarno odškodnino v višini 15.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000,00 EUR ter za premoženjsko škodo 1.000,00 EUR, od tega odbila že plačanih 10.000,00 EUR in vztrajala pri tožbenem zahtevku za plačilo 11.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče ji je za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega priznalo prav toliko, kot je zahtevala - 15.000,00 EUR, zato je njena pritožba, ki se zavzema za višjo odškodnino iz naslova te odškodninske postavke, neutemeljena.

13. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi opisalo, v čem se kaže tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti - v kardioloških zdravstvenih motnjah, zaradi katerih je prvi tožnik doživel infarkt, a sedaj niso več v svoji akutni fazi in v njegovem siceršnjem zmanjšanju življenjske dejavnosti zaradi prisotnega procesa kroničnega žalovanja. Sodba zato ni obremenjena z absolutno kršitvijo določb ZPP, kot trdi pritožba. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče tožniku odmerilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR in pritožbeno sodišče se s tako materialno pravno presojo strinja.

14. Za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se v pritožbi neutemeljeno zavzemata tudi druga in tretja tožnica. Pritožba druge tožnice je v tem delu nekokretizirana, saj le pavšalno zatrjuje, da naj bi bilo zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti razvidno iz priložene medicinske dokumentacije. Na drugi strani pa je odločitev sodišča v zvezi s tem konkretna in obrazložena (tretji odstavek na 11. strani sodbe): to kar tožnica vidi kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti, so nevšečnosti, ki so po naravi stvari zajete v odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sina. Tudi glede tretje tožnice ima izpodbijana sodba konkretno navedene razloge, zaradi katerih ji odškodnina na račun zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre. Težave v šoli, prilagoditvena motnja, opustitev ukvarjanja s športom in zahajanje v slabo družbo so okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine ob smrti brata, ni pa bilo v postopku ugotovljeno, da naj bi v povezavi z bratovo smrtjo pri tožnici prišlo tudi do zmanjšanja življenjskih aktivnosti in do duševnih bolečin iz tega razloga. Sodišče je namreč na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da pri njej zdravstvenih sprememb, ki bi omejevale njene življenjske sposobnosti, ni, motenj, zaradi katerih je v preteklosti potrebovala intenzivno psihiatrično zdravljenje, pa ni mogoče povezovati z izgubo brata.

15. Upoštevajoč gornje razloge in pritožbe obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP). Prvi tožnik je upravičeno v sodnem postopku uveljavljal odškodnino v višini 2.515,00 EUR (22.000,00 EUR skupne odškodnine za negmotno škodo in 1.000,00 EUR odškodnine za gmotno škodo, oboje zmanjšano za 20% soprispevek pokojnega ter odbita revalorizirana vrednost že plačane odškodnine, ki na dan sojenja prvostopenjskega sodišča znaša 15.885,00 EUR).

16. Druga tožnica bi bila upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina v višini 18.000,00 EUR, kar ob odbitku 20% soprispevka znese 14.400,00 EUR, ker je prejela že 15.885,00 EUR, je upravičena le še do odškodnine za gmotno škodo, zmanjšano za 20%, to je do 800,00 EUR.

17. Tretja tožnica s svojo pritožbo ni bila uspešna, pač pa je tožena stranka utemeljeno opozarjala, da pred prvostopenjskim sodiščem pri odmeri gmotne škode ni bil upoštevan 20% soprispevek pokojnika. Tretji tožnici gre torej odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata v višini 15.000,00 EUR oz. ob odbitku 20% le 12.000,00 EUR, izplačano je dobila že odškodnino v revaloriziranem znesku 10.590,00 EUR, kar pomeni, da je upravičena do odškodnine za negmotno škodo še v višini 1.410,00 EUR ter do 800,00 EUR na račun gmotne škode (1.000,00 EUR - 20%), skupaj do 2.210,00 EUR.

18. Pristop prvostopenjskega sodišča k izračunu uspeha pravdnih strank v postopku je bil pravilen in v skladu s 154. členom ZPP. Delež uspeha vsake od strank je sodišče izračunalo upoštevaje višino tožbenega zahtevka na eni strani ter ob upoštevanju prisojene odškodnine na drugi strani. Pritožba trdi, da bi moralo sodišče upoštevati tudi uspeh tožnikov glede temelja zahtevka, češ da je sodišče izvajalo dokazni postopek v zvezi s tem ter da so s temeljem tožniki uspeli. Glede tega je že prvostopenjsko sodišče navedlo v sodbi, da kakšni posebni stroški z ugotavljanjem soprispevka pokojnega (torej glede temelja tožbenega zahtevka) niso nastali, te ugotovitve pa pritožba ne izpodbija. Le pavšalno namreč trdi, da je "sodišče izvajalo dokazni postopek tudi glede temelja zahtevka". Okoliščina, da se je sodišče v postopku ukvarjalo tudi s spornim temeljem, pa sama po sebi še ne predstavlja podlage za način izračuna uspeha strank v postopku na način, za katerega se zavzema pritožba, saj je za stroškovno odločitev ključen končni uspeh strank v pravdi.

19. Tožniki so zahtevali odškodnino v skupnem znesku 35.307,12 EUR, uspeli so z zneskom v skupni višini 5.525,00 EUR, torej je njihov uspeh približno 16%, uspeh tožene stranke pa 84%. Stroški tožnikov so bili odmerjeni na 5.769,96 EUR, zato so upravičeni do povrnitve 923,00 EUR, stroški tožene stranke pa so bili odmerjeni na 12,00 EUR, zato je upravičena do povračila 10,00 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov se izkaže, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom 913,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

20. Obe pravdni stranki sta bila s svojima pritožbama le delno uspešni, glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.