Jedro

Ker je pogodbo o posojilu in pripoznavi dolga sestavila tožena stranka, ki je prosto določila višino pripoznanega dolga, ne more biti podano očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo (objektivni element oderuške pogodbe). V roku enega meseca je vzela dodatno posojilo, česar gotovo ne bi storila, če bi menila, da je prvotna pogodba oderuška. Tako je utemeljen zaključek, da tožeča stranka ni izkoristila njenega težkega gmotnega položaja (subjektivni element).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v četrti alineji točke I/1 in točke III/1 datum „30. 6. 2006“ zamenja z datumom »1. 1. 2007«.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 25.037,55 EUR s pripadki. Glede presežka terjatve tožeče stranke in v celoti terjatve tožene stranke pa je ugotovilo, da ta ne obstoji. Nadalje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 25.037,55 EUR s pripadki, v ostalem pa tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo 2.869,33 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da bi sodišče moralo jasno navesti, katere dokaze zavrača kot prepozne in za katere ocenjuje, da njihovo izvajanje ni bilo potrebno ter ob tem navesti razlog zavrnitve. Ker tega ni storilo, je bila toženi stranki odvzeta možnost presoje pravilnosti odločbe. Nadalje izpodbija dejansko stanje in meni, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je drugotožena stranka pogodbo o posojilu podpisala šele po 20. 1. 2005. Sodišče bi nadalje vprašanje oderuštva moralo presojati pri obeh pravnih poslih, tj. posojilu z dne 16. 12. 2004 in dne 20. 1. 2005. Posojili namreč med seboj nista povezani. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da med tožnico in prvotoženo stranko ob podpisu posojilne pogodbe ni bilo ustnega dogovora o tem, da so zneski v pogodbi zgolj okvirni in da bodo ti še predmet nadaljnjih usklajevanj. Ravno zanikanje stranskih dogovorov s strani tožnice pa kaže na to, da je ta izkoristila težko finančno stanje tožene stranke. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je pogodbo sestavila prvotožena stranka. Zmotno je bila tako razumljena izjava toženke, da je tožnica pogodbo prinesla k njej domov, toženka pa jo je nato naslednji dan faksirala k tožnici v službo. Toženke namreč tisti dan ni bilo doma, zato je tožnica pogodbo pustila v njenem stanovanju, po podpisu pa jo je toženka faksirala v službo tožeče stranke. Tudi dejstvo, da je na pogodbi naveden zgolj EMŠO toženih strank ne dokazuje, da je pogodbo sestavila prvotožena stranka. Za te podatke je kot upnik namreč zainteresirana zgolj tožeča stranka, kar še potrjuje dejstvo, da je pogodbo sestavila prav ona. Na dejstvo, da je pogodbo sestavila prav tožnica nenazadnje kaže tudi to, da je pogodba sestavljena v njeno korist. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je vse listine v zvezi s posojili posedovala tožena stranka. Tožena stranka je namreč imela zgolj kreditne pogodbe, ki ji jih je dala tožeča stranka in potrdila o lastnih plačilih. Poleg tega je tudi tožeča stranka izpovedala, da sta obe vodili evidenco o plačilih, v službi pa je imela tudi osebni predal, kjer je hranila določene listine. V kolikor tožnica ne bi razpolagala z dokumentacijo, tudi ne bi mogla oceniti, koliko ji tožena sploh dolguje. Sodišče je v tem delu tudi zmotno presodilo, da se terjatev tožeče stranke nanaša na kreditne pogodbe, ki jih je v spis predložila tožnica. Slednja je namreč izpovedala, da je v zvezi s posojili najela zgolj tri kredite, tožnica pa je v spis predložila 16 kreditnih pogodb, kar dokazuje, da najeti zneski iz teh posojil nikakor niso tisti zneski, ki bi bili izročeni toženi stranki. Tožena stranka je na podlagi predloženih listin tudi izkazala, da je v korist tožeče stranke poravnala preko 3.500.000,00 SIT, zato je znesek 5.000,000,00 SIT v pogodbi povsem napačen. Sodišče v tej zvezi tudi ni odgovorilo na ugovor oderuških obresti, za katere je tožena stranka zatrjevala, da so bile zajete v znesku 5.000.000,00 SIT. Kljub temu da je tožena stranka predložila dokazila o plačevanju kreditov za tožečo stranko, ji sodišče ne verjame. Zaključki sodišča so napačni, saj so na potrdilih o plačilih tudi podpisi prvotožene stranke. Sodišče tudi spregleda dejstvo, da so izpovedi tožnice in njenega moža na večih mestih protislovne. Medtem ko tožnica priznava, da ji je prvotožena stranka posodila denar za okna in police, njen mož navaja, da je navedeno smatral za darilo. Njuna izpoved tako ne potrjuje ugotovitve sodišča, da terjatev tožene stranke do tožeče ne obstoji. Sodišče je nadalje tudi napačno obrestovalo znesek 12.518,00 EUR, in sicer so obresti od 30. 6. 2006 dalje že vsebovane v tolarskem znesku za obdobje od 30. 6. 2006 do 1. 1. 2007. Po 344. členu ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 364. členom OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z dano izjavo upniku, temveč tudi posredno npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Pripoznava je tako enostranska izjava volje, ki učinkuje ne glede na privolitev upnika. Dana je lahko izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Mora pa biti jasna, nepogojna in določena (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 501). Pripoznava dolga je lahko nična, če kdo izkoristi težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomislenost in odvisnost in si izgovori zase ali za koga drugega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (oderuška pogodba). O takšnem primeru lahko govorimo, če sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni element oderuštva. Pri prvem mora biti podano očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Gre za pravni standard, ki mu vsebino daje sodna praksa. Bistvena značilnost oderuštva pa je sicer subjektivni element. Oderuštvo mora biti posledica zavestnega ravnanja, namen ustvariti nesorazmerno korist pa mora biti povezan s posebnimi okoliščinami pri drugi stranki, ki je šibkejša in ranljiva (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 626).

V konkretnem primeru je med strankama sporno, ali je dne 16. 12. 2004 sklenjena pogodba o posojilu in pripoznavi dolga oderuška in posledično nična, nadalje katera od strank jo je sestavila ter ali je bilo ob podpisu pogodbe ustno dogovorjeno, da je znesek pripoznanega dolga zgolj okviren, tj. predmet nadaljne določitve. Nadalje je sporen znesek posojila v višini 1.000.000,00 SIT, za katerega tožnica trdi, da gre za posojilo toženi stranki, tožena stranka pa nasprotno navaja, da gre za vračilo denarja, katerega ji je dolgovala tožnica.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pravilno ugotovilo, da sklenjena pogodba (priloga A9) med strankama ni bila oderuška. Takšno odločitev je sodišče zlasti oprlo na ugotovitev, da je pogodbo sestavila tožena stranka in jo nato faksirala tožnici. Da je temu resnično tako, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice, matičnih številk toženih strank na pogodbi ter dejstva, da je tožena stranka razpolagala z dokumentacijo o kreditih, ki jih je zanjo najemala tožeča stranka. Sodišče tako v zvezi s tem, kdo je sestavil pogodbo v celoti sledi sodišču prve stopnje na 6. strani sodbe. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da je bila njena izpovedba s strani sodišča napačno razumljena in da je pogodbo v podpis prinesla tožeča stranka, ker pa nobenega ni bilo doma, jo je pustila v stanovanju, naslednji dan pa jo je prvotožena podpisano faksirala v službo tožnice. Takšnim navedbam sodišče druge stopnje ne sme slediti. Gre namreč za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni izkazala, da navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti prej (337. člen ZPP). Ob ugotovitvi, da je pogodbo sestavila prav tožena stranka (ona je bila torej tista, ki je prosto določila višino pripoznanega dolga), ne more biti podano očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo (objektivni element oderuške pogodbe). Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča, da je bil v enem mesecu po podpisu pogodbe sklenjen aneks k pogodbi, po katerem sta pravdni stranki sklenili še dodatno posojilo v višini 1.170.000,00 SIT, je na mestu tudi sklep sodišča, da si tožena stranka, v kolikor bi bila prvotna pogodba resnično oderuška, ne bi v roku enega meseca od tožnice ponovno sposodila denarja. Ob ugotovitvi sodišča, da sta toženi stranki v pravnem prometu dolžni ravnati s skrbnostjo povprečnega človeka, in sicer še zlasti zato, ker jima podpisovanje pogodb kot bivšima lastnikoma podjetja ni tuje, je pravilen zaključek sodišča, da tožnica ni izkoristila težkega gmotnega položaja tožene stranke (subjektivni element oderuške pogodbe). S podpisom pogodbe sta tako toženi stranki pristali na višino posojenega denarja in pripoznali svoj dolg do tožnice v višini takratnih 5.000.000,00 SIT. Najmočnejši dokaz v zvezi z višino dolga je tako sama pogodba, s katero so se s podpisom strinjale vse pravdne stranke. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil navedeni znesek zgolj okviren in predmet nadaljnjih usklajevanj, je sodišče pravilno verjelo tožnici in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam sodišča na 12. in 13. strani sodbe). Ob ugotovitvi, da pogodba o posojilu in pripoznavi dolga ni nična ter da je pogodbo sestavila prav tožena stranka, je pravilna tudi ugotovitev sodišča, da je bilo s pogodbo toženi stranki posojeno 1.000.000,00 SIT. Sodišče namreč pravilno ni sledilo toženi stranki, da navedeni znesek predstavlja pobotanje z dolgom tožnice do prvotoženke, ki naj bi nastal v času, ko je tožnica gradila svojo hišo. Njenih izpovedb namreč ni potrdil drugotoženi, navedenega pa sodišče tudi ni razbralo iz same pogodbe. Odločitev v zvezi s temeljem zahtevka je tako pravilna. Pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje lahko iz izpovedbe tožničinega moža sklepalo, da tožnici ni moč slediti. A sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbo priče (stran 13 sodbe) tako, da ni bil seznanjen z vsemi podrobnostmi v zvezi s krediti. Tako v pritožbi vzpostavljeno neskladje ni moglo biti upoštevno pri dokazni oceni.

Poleg pravilne uporabe materialnega prava, sodišče tudi ni kršilo pravil pravdnega postopka. Navedbe pritožbe, da pri dokaznem sklepu ni določno navedlo, katere dokaze šteje za nepravočasne in katere za neutemeljene, namreč niso substancirane. Pritožnik bi tako moral konkretno navesti kateri dokazi in v čem naj bi zavrnitev dokazov bila v njegovo škodo. Za racionalen potek postopka je namreč nujno, da so navedbe strank strukturirane, pravno relevantne in osredinjene na bistvo spora. Odločilna dejstva so tista, ki so dejanskemu stanju lastna oziroma pravno relevantna glede na pravno kvalifikacijo spora. Navedbe strank o pomembnih dejstvih so nepopolne, kadar stranka sicer navede vsa pravotvorna dejstva, vendar le na kratko (primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 586).

Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je tek zamudnih obresti od zneska 12.518,00 EUR (četrta alineja točke I/1 in III/1 izreka) napačen. Sodišče je namreč pri pretvorbi tolarskih zneskov v evre napačno štelo, da zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe (30. 6. 2006) do prenehanja obveznosti, saj od evrskega zneska lahko tečejo šele od 1. 1. 2007, ko je Republika Slovenija uradno sprejela evrsko valuto.

Sodišče prve stopnje je tako glede zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo. Ker je relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo, pri tem pa ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP). Ker v ostalem delu v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo pritožbo tožene potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožnik s pritožbo uspel zgolj v neznatnem delu, sam krije stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP).