Jedro

Tožeča stranka kot solastnica kmetije, ki upoštevaje pravnomočno odločbo upravnega organa prve stopnje nima statusa zaščitene kmetije, nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za ponovno preverjanje statusa zaščitene kmetije, saj se glede na določbo 1. odstavka 4. člena ZDKG zaščitena kmetija določi po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Koper je z odločbo in sklepom opr. št. 330-32/2010-8 z dne 20. 7. 2010 odločila, da kmetija katere lastnik je bil A.A., vpisana v zemljiško knjižnih vložkih št. 1126-1127, 1128 in 621 k.o. ..., ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo in sklenila, da se predlog tožeče stranke za preverjanje izpolnjevanja pogojev po 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95-ZDKG) za kmetijsko gospodarstvo, ki je bilo v lasti A.A., zavrže. V obrazložitvi svoje odločbe je navedla, da je po uradni dolžnosti v skladu z določili 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, uradno prečiščeno besedilo in 126/07 – ZUP) preverila ali kmetija pok. A.A. izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG in ugotovila, da je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Koper, št. 330-333/2006 z dne 6. 6. 2006 ugotovljeno, da kmetija ni več zaščitena kmetija, nadalje je bilo ugotovljeno, da je A.A. umrl dne 18. 2. 2010 in da po Zakonu o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Uradni list RS, št. 40/94-odl.US, 117/00-odl.US in 67/01 – ZD) preide zapuščina na dediče v trenutku zapustnikove smrti, kar pomeni, da sta sedaj lastnika kmetije zapustnikova dediča B.B. in C.C.-tožeča stranka, ki sta brat in sestra. Po 1. odstavku 2. člena ZDKG lastništvo brata in sestre na zaščiteni kmetiji ni predvideno, zato ta kriterij zaščitene kmetije ni izpolnjen, tako da kmetija, ki je bila v lasti A.A. ne izpolnjuje pogojev zaščitene kmetije. Upravni organ namreč presoja pogoje za zaščiteno kmetijo po času odločanja in ne upošteva pogojev, ki so obstajali v preteklosti. Glede sklepa o zavrženju predloga tožeče stranke za ponovno preverjanje izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo pa je navedla, da je bilo predlog tožeče stranke treba zavreči zato, ker kot lastnik ali solastnik kmetije nima aktivne legitimacije za uvedbo postopka zaradi določitve statusa zaščitene kmetije. Po določbah 8. odstavka 4. člena ZDKG je lastnik zaščitene kmetije legitimiran le za vložitev predloga za preveritev ali kmetija še izpolnjuje pogoje, ki jih za status zaščitene kmetije določa zakon. V primeru, če kmetija nima statusa zaščitene kmetije pa se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZDKG status ugotavlja samo po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je z odločbo št. 33008-116/210/3-VN z dne 18. 10. 2010 pod točko 1 ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje št. 330-32/2010-8 z dne 20. 7. 2010, pod točko 2 pa je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep upravnega organa prve stopnje št. 330-32/2010-8 z dne 20. 7. 2010 in pod točko 3 zavrnila zahtevo tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov. V obrazložitvi svoje odločitve glede točke 1 izreka odločbe je navedla, da je odpravila izpodbijano odločbo zato, ker dvakrat ne more biti pravnomočno odločeno o isti stvari. S pravnomočno ugotovitveno odločbo Upravne enote Koper št. 330-333/2006 z dne 6. 6. 2006 je bilo že odločeno, da kmetija katere lastnik je A.A. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo. Če kmetija pogoja ne izpolnjuje več, se izbriše iz registra zaščitenih kmetij. Iz določb 4. člena ZDKG pa izhaja, da upravna enota po uradni dolžnosti ob upoštevanju določb 2. člena ZDKG določi z upravno odločbo zaščiteno kmetijo in pri tem uporabi podatke iz zemljiške knjige, glede lastništva in obsega zaščitene kmetije, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra (2. odstavek 4. člena ZDKG). Ker predmetna kmetija v času odločanja organa prve stopnje nesporno ni bila zaščitena kmetija, lahko upravni organ prve stopnje odloča le po uradni dolžnosti in kmetijo, če izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, določi za zaščiteno kmetijo. Med postopkom je upravni organ druge stopnje ugotovil, da je zapustnik dne 19. 3. 2008 sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju s hčerko in dedinjo B.B. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 18. 8. 2010 je razvidno, da je sodišče s sklepom DN št. 1170/2010 dne 13. 7. 2010 dedinjo B.B. že vpisalo kot solastnico nepremičnin, ki naj bi sestavljale zaščiteno kmetijo, pri čemer vpis učinkuje od dne 4. 3. 2010. Navedene nepremičnine v višini deležev, ki so bili predmet pogodbe tako ne spadajo v zapuščino A.A. Ker je bilo s pravnomočno ugotovitveno odločbo že odločeno, da kmetija, katere lastnik je A.A. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, v zadevi pa je upravni organ prve stopnje ponovno odločil o isti stvari, je odločbo upravnega organa prve stopnje odpravila, ne da bi zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Glede pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga tožeče stranke za preverjanje izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo pa je sledila obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravnega organa prve stopnje, da tožeča stranka ne more biti stranka v postopku preverjanja izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo, če ta ni določena kot zaščitena kmetija po 2. členu ZDKG in dodala, da je takšno stališče sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 575/2006 z dne 4. 9. 2008. Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep Upravne enote Koper, št. 330-32/2010-8 z dne 20. 7. 2010 in odločbo upravnega organa druge stopnje št. 33008-116/2010/3-VN z dne 18. 10. 2010 v točkah 1 in 2 izreka. V tožbi navaja, da je upravni organ začel postopek po uradni dolžnosti, po tem ko je očitno ugotovil, da prihaja v zvezi z zaščiteno kmetijo do nekaterih poslov, ki so lahko sporni. Kmetija A.A. je bila z Odlokom o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev-kmetij (Uradne objave št. 17/83) določena kot kmetija za katero velja posebna ureditev dedovanja - „zaščitena kmetija“. Z odločbo Upravne enote Koper z dne 6. 6. 2006 pa je bilo odločeno, da kmetija katere lastnik je A.A. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, pri odločanju o obsegu kmetije pa ni bil upoštevan vložek št. 621 k.o. ..., ki je bil v solasti tožeče stranke in A.A., zato je navedena odločba po mnenju tožeče stranke nična upoštevaje določbo 2. člena ZDKG, po kateri se v obseg kmetije upoštevajo tudi zemljišča, ki so v solasti enega od staršev in otroka, torej tudi zemljišče, ki je bilo v lasti C.C.-tožeče stranke, ki je sin zapustnika A.A. Upravni organ prve stopnje je ob izdaji odločbe iz leta 2006 parcele, ki so bile v solasti očeta in sina brez obrazložitve enostavno izločil iz postopka. Tožeča stranka kot solastnik parcel v okviru zaščitene kmetije A.A. s postopkom v letu 2006 ni bila seznanjena, saj je zanj zvedela šele v letu 2010. V zapuščinskem postopku po A.A. tožeča stranka zatrjuje, da je pogodba z dne 19. 3. 2008 o dosmrtnem preživljanju med A.A. in B.B. nična, enako trdi tudi v pravdi, ki jo je zoper B.B. začela glede na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. Pravno ni sporno, kdaj preide zapuščina na dediče, ravno tako niso sporni učinki pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede na določbe 24. člena ZDKG, ki prepoveduje razpolaganje z zaščiteno kmetijo s pogodbami o dosmrtnem preživljanju, ki so v nasprotju z določbami tega zakona pa je obrazložitev upravnega organa druge stopnje nepravilna, saj se je z zaščiteno kmetijo s pogodbo o dosmrtnem preživljanju nezakonito razpolagalo glede na to, da je po smrti zapustnika premoženje prešlo na preživljalca in od tedaj dalje ni več predmet zapuščine, s tem pa se je obšlo določbe 24. člena ZDKG. V zvezi s sklepom o zavrženju pa navaja, da sklep organa prve stopnje kakor tudi odločba organa druge stopnje temeljita na napačni pravni in dejanski predpostavki. Z odločbo iz leta 2006 ni bilo namreč odločeno o kmetiji, ki je bila po Odloku iz leta 1983 opredeljena kot zaščitena kmetija, saj v odločbi niso bila upoštevana zemljišča vl. št. 621 k.o. ... Zaradi napake upravnega organa prve stopnje namreč status zaščitene kmetije ni bil prenesen v elektronsko zemljiško knjigo, to napako pa je želela tožeča stranka odpraviti s predlogom za ponovno preveritev pogojev za status zaščitene kmetije zapustnika, računajoč na to, da se bo ugotovilo, da kmetija še vedno izpolnjuje pogoje za status zaščitene kmetije, tožeča stranka pa je imela kot solastnik legitimacijo za vložitev takega predloga.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožene navedbe tožeče stranke iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožba zoper sklep Upravne enote Koper, št. 330-32/2010-8 z dne 20. 7. 2010 ni utemeljena. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje s pravnomočno odločbo št. 330-330/2006 z dne 6. 6. 2006 odločil, da kmetija, katere lastnik je A.A., ki je vpisana v z.k. vložek št. 1126, 1127 in 1128 k.o. ... ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo. Iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da je v ugotovitvenem postopku vpogledal izpise iz zemljiške knjige za vl. št. 203, 621, 1126, 1127 in 1128 k.o. ... in pri odločanju upošteval zemljiškoknjižne in katastrske podatke za parcele navedene v teh vložkih. Upoštevaje navedeno po mnenju sodišča ni nobenega dvoma, da je bilo z odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 6. 6. 2006 odločeno, da kmetijsko gospodarstvo sedaj pokojnega A.A. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, zato je ugovor tožeče stranke, da gre za odločanje o drugi kmetiji neutemeljen. Po določbah 8. odstavka 4. člena ZDKG je le lastnik zaščitene kmetije legitimiran za vložitev predloga za preveritev ali kmetija še izpolnjuje pogoje, ki jih za status zaščitene kmetije določa zakon. Tožeča stranka kot solastnica kmetije, ki upoštevaje pravnomočno odločbo upravnega organa prve stopnje nima statusa zaščitene kmetije, tako nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za ponovno preverjanje statusa zaščitene kmetije, saj se glede na izrecno določbo 1. odstavka 4. člena ZDKG zaščitena kmetija določi po uradni dolžnosti. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso (sodba X Ips 575/2006 Vrhovnega sodišča RS) je sodišče tožbo tožeče stranke v tem delu, kot neutemeljeno zavrnilo.

Neutemeljena pa je tudi tožba tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa druge stopnje št. 33008-116/2010/3 z dne 18. 10. 2010, s katero je upravni organ druge stopnje odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje št. 330-32/2010-8 z dne 20. 7. 2010. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje z odločbo, ki jo je upravni organ druge stopnje odpravil, odločil, da kmetija katere lastnik je bil pokojni A.A., vpisana v zemljiško knjižnih vložkih št. 1126, 1127, 1128 in 621 k.o. ... ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, kljub temu, da je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Koper, št. 330-333/2006 z dne 6. 6. 2000 že ugotovljeno, da kmetija, katere lastnik je bil A.A. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da se obseg zemljišč, ki tvorijo kmetijo pokojnega A.A., od časa pravnomočne odločbe o ugotovitvi statusa kmetije do ponovnega odločanja upravnega organa prve stopnje ni spremenil. Zaščitena kmetija po določbi 1. odstavka 2. člena ZDKG je kmetijsko-gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Po določbi 1. odstavka 4. člena zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Upoštevaje navedeno bi glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo upravnega organa odločeno, da kmetijska gospodarska enota pokojnega A.A. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, upravni organ lahko o navedenem kmetijskem gospodarstvu izdal le odločbo s katero bi ugotovil, da le ta izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, kolikor bi jih v času uvedbe dedovanja po pok. A.A. izpolnjevala. Pristojni organ lahko začne postopek po uradni dolžnosti le, če tako določa zakon ali na zakonu temveč predpis ali če ugotovi ali zve da je treba glede na obstoječo dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (čl. 126 ZUP). Upoštevaje v postopku ugotovljeno dejansko stanje in 1. odstavek 4. člena ZDKG, je tako po mnenju sodišča upravni organ druge stopnje upravičeno odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje, ne da bi zadevo vrnil v ponovno odločanje, saj je bilo v zadevi na isti pravni in dejanski podlagi že pravnomočno odločeno, zato upravni organ prve stopnje ni imel niti pravne niti dejanske pravne podlage za ponovno odločanje o stvari.

Neutemeljen pa je ugovor tožeče stranke glede ničnosti odločbe upravnega organa prve stopnje z dne 6. 6. 2006, ki ga v tožbi pavšalno uveljavlja tožeča stranka. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da naj bi bila navedena odločba nezakonita, zato ker naj bi bila izdana v nasprotju z zakonskimi določbami 2. člena ZDKG, kar pa ni ničnostni razlog, ki je določen v določbah 1. odstavka 279. člena ZUP.

Ker sta sklep upravnega organa prve stopnje in odločitev upravnega organa druge stopnje, s katerim je odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in zavrnila pritožbo zoper sklep upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) zavrnilo, kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrnilo, zato na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.