Jedro

Ukrepe, ki jih lahko izreče kršiteljem predpisov inšpektor, lahko določi le zakon. Ker 36. člen ZVO ne daje inšpektorju za okolje pristojnosti, da stranki naloži izvajanje meritev, inšpektor ni imel zakonske podlage za izrek takega ukrepa.

ZST ne daje možnosti, da bi se plačila sodnih taks oprostila pravna oseba, zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks, ki jo je dala tožeča stranka, ki je pravna oseba, zavrnilo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1482/2000-10 z dne 17.10.2001, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 3.8.2000, odpravi.

2. Pritožba zoper sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1482/2000-10 z dne 17.10.2001, se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.8.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo inšpektorja za okolje, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L., Inšpekcijske pisarne L. z dne 14.6.2000. S to odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil, da mora do 30.8.2002 preko pooblaščene organizacije opraviti meritve ravni hrupa v naravnem in življenjskem okolju ter poročilo s strokovno oceno meritev dostaviti prvostopnemu organu. S sklepom (2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je ta navedla v izpodbijani odločbi. Ugotovilo je, da je v 96. členu Zakona o varstvu okolja (ZVO, Uradni list RS, št. 32/93, 1/96, 56/99 in 22/2000) določen obseg inšpekcijskega nadzorstva nad izdajanjem določb ZVO in drugih zakonov ter predpisov s področja okolja. V 21. členu Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 45/95 in 66/96, v nadaljevanju: Uredba) pa je določeno, da nadzor nad izvajanjem te Uredbe opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja. Po 8. alinei 2. točke 3. člena Uredbe spadajo tudi zvonovi in druge nepremične samostojne zvočne naprave med vire hrupa. Po 16. členu Uredbe pa je lastnik ali upravljalec vira hrupa dolžan skladno s predpisi o obratovalnem monitoringu izvajati prve in občasne meritve ravni hrupa kot posledico obremenitve območja s hrupom iz vira. Iz upravnih spisov ne izhaja in tudi tožeča stranka tega ni zatrjevala, da bi opravila meritve hrupa, ki ga povzročajo zvonovi in bitje ure v cerkvi v G. Tožeča stranka v bistvu nasprotuje le plačilu stroškov meritve, saj meni, da jo je dolžan plačati tisti, ki jo zahteva oziroma trdi, da je naprava prehrupna. Vendar Uredba jasno določa, da je lastnik ali upravljalec vira hrupa, v tem primeru zvonov in ure, dolžan izvajati prve in občasne meritve. Zato je prvostopno sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo pa je tudi predlog tožeče stranke za oprostitev plačila stroškov sodnih taks, in sicer na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 30/78 in nadaljnji) ter 168. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS niso urejena. Iz teh določb izhaja, da se lahko oprosti plačila sodnih taks ob izpolnitvi določenih pogojev na njen predlog le fizična oseba. Tožeča stranka pa ni fizična oseba, zato do oprostitve plačila sodnih taks ni upravičena.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da gre v obravnavanem primeru zgolj za šikaniranje župnije in s tem katoliške cerkve s strani nevernikov, zaradi česar se čudi, da je tožena stranka tem zahtevkom sploh sledila. Poudarja, da je zvonjenje cerkvene ure nekaj povsem krajevno običajnega in normalnega, samo zvonjenje cerkvenih zvonov ali ur je že večstoletna tradicija katoliške cerkve, ki cerkvi nikoli ni bila omejevana. Zvonjenju in bitju ure nasprotuje le nekaj oseb, kar izhaja tudi iz zbranih podpisov. Ura na zvoniku obstaja že vrsto let, je pa začasno mirovala, nato je bil zamenjan mehanizem z elektronskim in tako ura ponovno bije. Pred zamenjavo mezanizma je ura bila glasneje, pa se takrat nihče ni pritoževal. Meni, da meritve niso potrebne, saj bitje ure ne predstavlja take emisije hrupa, da bi bilo to potrebno. Če pa sodišče meni, da je treba meritve opraviti, bi po presoji tožeče stranke stroške teh meritev morali nositi tisti, ki jih hrup moti. Ura bije le v dnevnem, ne pa tudi v nočem času. Res je da ZVO daje inšpektorju pooblastilo, da od povzročiteljev hrupa zahteva opravo meritev. To je splošno pooblastilo, kar pa ne pomeni, da ga je inšpektor v obravnavanem primeru upravičeno uporabil. Tožeča stranka meni, da ga ni upravičeno uporabil in zato vztraja pri tem, da naj meritve plača tisti, ki jih zahteva. Pritožuje se tudi zaradi zavrnitve zahtevka za oprostitev plačila sodnih taks. Župnija je v težkem finančnem položaju, dohodki župnika so minimalni in pokrivajo le eksistenčni minimum, verniki pa s prostovoljnimi prispevki prispevajo za nujno vzdrževanje cerkve. Zato bi jo bilo treba oprostiti plačila sodnih taks in bi bilo zato treba izpodbijani sklep ustrezno spremeniti. Glede na to pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da se odločba tožene stranke tako spremeni, da se odločba prvostopnega upravnega organa kot neutemeljena v celoti razveljavi, stroške tega postopka pa naj se naloži v plačilo toženi stranki. V pritožbi, ki jo je vložil sam predstojnik župnijskega urada pa sporoča, da ta župnijski urad zastopa duhovnik S.Š. Navaja, da mu njegov delodajalec, N.L., ni izdal naloga za opravo meritev hrupa in prav tako ne naloga za plačilo stroškov teh meritev. Zato predlaga, da se sodišče glede tega obrne na N.L. Takšno ravnanje od njega zahteva Kanon 1984 Kodeksa kanonskega prava.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) prvostopnega sodišča je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa in je štelo, da je v obravnavanem primeru podlaga za izdajo odločbe inšpektorja za okolje v določbah 96. v zvezi s 36. členom ZVO ter v 3., 16. in 21. členu Uredbe. Pritožbeno sodišče pa meni, da za izrek ukrepa, kakršnega je izrekel v obravnavanem primeru inšpektor za varstvo okolja, ni podlage v navedenih določbah ZVO oziroma Uredbe.

Pristojnosti uprave (tudi inšpektorjev) morajo biti v skladu s 1. odstavkom 120. člena Ustave RS določene z zakonom. Posamični akti (kar so tudi odločbe inšpektorja) pa morajo glede na določbo 4. odstavka 153. člena Ustave RS temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. To je bilo določeno tudi v 1. odstavku 88. člena in 94. členu Zakona o upravi (Uradni list RS, št, 67/94, 20/95-odl.US, 29/95-ZPDF in 80/99-ZUpr), ki je veljal v času odločanja inšpektorja. V 1. odstavku 88. člena ZUpr je bilo določeno, da inšpektor samostojno opravlja zadeve inšpekcijskega nadzorstva, izdaja odločbe in sklepe v upravnem postopku in odreja druge ukrepe, za katere je pooblaščen; v 94. členu pa so bili navedeni splošni ukrepi, ki jih je lahko inšpektor izrekel, če je ugotovil nezakonitost; v zadnji alinei pa je navedeno, da lahko odredi druge ukrepe in opravi dejanja, za katera je pooblaščen z zakonom, drugim predpisom ali aktom.

V 36. členu ZVO je določeno, da inšpektor za varstvo okolja odredi sanacijske in druge ukrepe, potrebne za odpravo virov in posledic čezmerne obremenitve v roku, ki ga sam določi. Po 2. odstavku pa predlaga ob določenih pogojih, da ministrstvo odredi pripravo in izvedbo sanacijskega programa. Če pa povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z inšpektorjevimi odredbami oziroma sanacijskim programom, pa mu lahko inšpektor prepove obratovanje objektov oziroma naprave, uporabo snovi, uporabo tehnološkega postopka, stroja, prometnega sredstva ali izdelka ali opravljanje posamezne dejavnosti. V 4. odstavku so določeni pogoji za izdajo ustne odločbe, v 5. odstavku pa je obravnavana pravica do pritožbe in je določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve ukrepa. Iz navedene določbe torej ne izhaja, da bi lahko inšpektor naložil povzročitelju hrupa, da opravi meritve hrupa.

Prav tako po presoji pritožbenega sodišča pristojnost oziroma pooblastilo inšpektorja, da izreče tak ukrep, ne izhaja iz 96. člena ZVO. V tem členu namreč niso navedena niti pooblastila niti ukrepi inšpektorja za okolje, temveč le pristojnost, da nadzira izvajanje predpisov s področja varstva okolja, določeno je tudi kaj vse to nadzorstvo obsega.

V obravnavanem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča podlaga za izrek inšpektorjevih ukrepov tudi ni podana v 2. točki 3. člena oziroma 4. točki 3. člena in tudi ne v 16. in 21. členu Uredbe, saj v nobeni od teh določb ni dano pooblastilo inšpektorju, da lahko odredi povzročitelju hrupa, da vzpostavi meritev ravni hrupa.

Prav tako po presoji pritožbenega sodišča podlaga za takšno inšpektorjevo ukrepanje ni podana v določbah 4., 6. oziroma 7. člena Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu hrupa, za vire hrupa ter ob pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 70/96), ki sicer določajo posamezne obveznosti za zavezance glede meritev hrupa, vendar inšpektorju ne dajejo pooblastil, da takšne meritve naloži. Glede na to da pritožbeno sodišče meni, da inšpektor takega ukrepa ni pooblaščen izreči, je sodba prvostopnega sodišča, ki ni odpravilo odločbe tožene stranke, ki ni odpravila nezakonite inšpektorjeve odločbe, nezakonita. Iz nezakonite odločbe pa stranki tudi ne morejo nastati stroški postopka, to so v obravnavanem primeru stroški pooblaščene organizacije v zvezi z meritvami hrupa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča ugodilo in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS to sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in zaradi kršitev materialnega prava v izpodbijani odločbi tožene stranke na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločbo tožene stranke odpravilo. To pa pomeni, da bo morala tožena stranka na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS ponovno odločati o pritožbi tožeče stranke zoper inšpektorjevo odločbo in pri tem upoštevati pravno stališče iz te sodbe.

K 2. točki izreka: Pritožba zoper sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena. Po 13. členu ZST so namreč oprostitve plačila sodnih taks ob izpolnitvi predpisanih pogojev lahko deležne le fizične osebe, ne pa pravne osebe. Ker je župnijski urad po 7. členu Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76, 42/86 in Uradni list RS, št. 22/91-I) pravna oseba, ga ni mogoče oprostiti plačila sodnih taks. Na odločitev o stvari tudi ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi bila po Kanonskem pravu v takem primeru zavezanec za plačilo taks N.L., kajti Kanonsko pravo velja med subjekti Rimokatoliške cerkve, kar pa na določitev zavezanca za plačilo sodnih taks po zakonih Republike Slovenije ne vpliva.