Jedro

Pritožbena izvajanja, kolikor poudarjajo nedopustnost takega poslovanja, niso pomembne, saj je nezakonitost poslovanja, kot rečeno, ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi, če bi obtoženčevo poslovanje v ožjem pomenu ustrezalo definiciji zlorabe položaja, pa mora biti za obstoj kaznivega dejanja izpolnjen še drugi pogoj, to je, da je nezakonito poslovanje obtoženca kot direktorja družbe bilo motivirano z namenom pridobitve velike premoženjske koristi. To pa je tudi osnovni problem v obravnavani pritožbeni zadevi.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem delu (točka II) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I zoper obtožena M. M. in S. M. zavrnilo obtožbo, da naj bi storila, obtoženi M. M. z dejanjem pod točko I kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1, S. M. pa z dejanjem pod točko II kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Pod točko II je obtoženega M. M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko II kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1. Pod točko III sodbe pa je sodišče odločalo o stroških postopka, in sicer je sklicujoč se na prvi odstavek 96. člena ZKP stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtožencev ter potrebne izdatke njunih zagovornikov, naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sodbo se v oprostilnem delu pod točko II pritožuje višja državna tožilka. Uveljavlja pritožbeni razlog zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega po obtožbi in mu določi za prvo očitano kaznivo dejanje 10 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje trinajst mesecev zapora ter nato izreče enotno kazen dvajset mesecev zapora ob preizkusni dobi treh let s tem, da mu v smislu šestega odstavka 245. člena KZ-1 odvzame opran denar.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obtoženega M. M. in sodišču druge stopnje predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter odloči, da vsi stroški obtoženca skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi bremenijo proračun.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z državno tožilko se ni moč strinjati v trditvi, da je sodišče prve stopnje z izrekom oprostilne sodbe dejansko stanje zmotno ugotovilo. Nasprotno temu sodišče druge stopnje ugotavlja, da so okoliščine zadeve pravilno in tudi v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa tako argumentirano in prepričljivo obrazloženi, da razlogom sodbe ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in konkretno pojasnilo razloge, ki govorijo proti očitku zlorabe položaja in posledično tudi pranja denarja, pri čemer se je opredelilo tako do obremenilnih kot razbremenilnih dejstev in dokazov in nato v sicer zgoščenem in povsem razumljivem zaključku pojasnilo, da obtožencu očitek pridobitve premoženjske koristi ni dokazan, zaradi česar ga je obtožbe tudi oprostilo. Čeprav so pritožbena izvajanja državne tožilke obsežna pa po vsebini nimajo takšne teže, da bi upoštevajoč tudi obširen in argumentiran odgovor na pritožbo, zamajale pravilnost izpodbijane sodbe.

6. V sicer obširni zadevi se je obtožbeni očitek koncem postopka zreduciral le na zlorabo položaja in pranje denarja, kar oboje naj bi obtoženec storil s poslovanjem na črno (B poslovanje), ki se je v družbi L., katere direktor je bil, odvijalo tako, da računi in prejemki za prodano blago niso bili zabeleženi v poslovne knjige družbe, kupnina, ki jo je družba prejela v gotovini oziroma v čekih, pa tudi ni bila položena na račune družbe, temveč je gotovino obtoženec položil na svoje transakcijske račune in si v skupnem znesku najmanj 350.940,00 EUR protipravno prilastil, hkrati pa tudi zakril izvor denarja. Da je poslovanje družbe dejansko potekalo na opisan način, ni bilo nobenega dvoma, saj ga je nenazadnje priznal tudi obtoženec, da je bilo takšno postopanje protipravno pa je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo v 14. točki sodbe. Zato pritožbena izvajanja, kolikor poudarjajo nedopustnost takega poslovanja, niso pomembne, saj je nezakonitost poslovanja, kot rečeno, ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi, če bi obtoženčevo poslovanje v ožjem pomenu ustrezalo definiciji zlorabe položaja, pa mora biti za obstoj kaznivega dejanja izpolnjen še drugi pogoj, to je, da je nezakonito poslovanje obtoženca kot direktorja družbe bilo motivirano z namenom pridobitve velike premoženjske koristi. To pa je tudi osnovni problem v obravnavani pritožbeni zadevi.

7. Dvoma dalje tudi ni, da bi že sam način poslovanja na črno in nakazila denarja na obtoženčeve osebne transakcijske račune govorila v smeri protipravne prilastitve čeprav bi na drugi strani takšno ravnanje, ob tem, da so zaposleni vedeli za poslovanje na črno in da tudi visoki zneski nakazil na obtoženčeve račune pristojnim institucijam niso mogli ostati spregledani, bilo preveč očitno, da bi si obtoženec takšen način prilaščanja denarja, sploh privoščil. Res pa je tudi, kot opozarja pritožba, da bi kljub poslovanju na črno sprejete denarne zneske obtoženec lahko takoj položil na račun družbe in je zato utemeljen sum prilastitve denarja ob uvedbi postopka nedvomno bil podan vendar je po končanem dokaznem postopku ostal nedokazan.

8. Bistvo pritožbenega odločanja zadeva le vprašanje pravilnosti izpodbijanega zaključka, da poslovanje na črno, oziroma B poslovanje družbi L. ni, z izjemo leta 2009, prineslo dobička, saj so odhodki poslovanja presegali prihodke. Ta zaključek je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenke ekonomske stroke G. P., ki jih je podala v pisnem mnenju in na glavni obravnavi in s katerimi se državna tožilka ne strinja. Meni namreč, da je bila izvedenka pristranska in naklonjena obtožencu, njeni zaključki pa so temeljili tudi na mnenju, ki ga je po naročilu obtoženca izdelal izvedenec M. T., poleg tega pa so njeni zaključki o višini deleža materialnih stroškov B poslovanja v nasprotju z izvedenimi dokazi in spisovno dokumentacijo, oziroma celo v nasprotju z življenjsko logičnimi ugotovitvami (stran 2 do 5 pritožbe). Očitku pristranskosti izvedenke se sodišče druge stopnje ne more pridružiti. Okoliščina, da je izvedenka svoje ugotovitve oprla tudi na mnenje I T., katerega je obtoženec sam angažiral, z ustavnopravnega vidika sploh ni sporna. O pravici do obrambe, ko le-ta v cilju izvajanja aktivne obrambe sama pridobi pomoč ustreznega strokovnjaka in na ta način vpliva na dokazno gradivo, se je Ustavno sodišče RS že izreklo v odločbi Up-234/13 z dne 27.11.2014. Poudarilo je, da pravici obdolženca, da s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, ustreza dolžnost sodišča, da njegove navedbe, če so pravno relevantne, preuči in se do njih tudi opredeli sicer krši pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. To pomeni, da se je sodišče prve stopnje celo bilo dolžno opredeliti do razbremenilnih navedbe T., kar pa je tudi storilo preko sodne izvedenke G.P., katere mnenje je ocenilo kot verodostojno. Slednja se je na zaslišanju na glavni obravnavi na več mestih opredelila do mnenja T. in ga kritično ocenila, saj je njegove ugotovitve primerjala s svojimi in jih tudi ustrezno korigirala. Njeno sklicevanje na mnenje T. zato ni bilo nenavadno, niti sicer v njenih izvajanjih ni zaslediti okoliščin, ki bi kazale na naklonjenost obtožencu, sploh pa ne drži, da je zmanjšala pomen obtoženčevega nezakonitega poslovanja, kot meni pritožba.

9. Državna tožilka tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da je obtoženčeva gospodarska družba v času, ko se mu očita storitev kaznivega dejanja, tako dobro poslovala, da je z dohodki zakonitega A poslovanja pokrivala vsaj del stroškov nezakonitega B poslovanja in je zato, glede na izpovedbo priče N. F., stroškovne normative B poslovanja fiktivno povečala na 130%. Ugotovitev izvedenke, da je delež materialnih stroškov B poslovanja glede na prihodke znašal v povprečju 65,62%, po mnenju pritožbe ni prepričljiva, saj izhaja iz stališča, da so enaki stroški bremenili tako A kot B poslovanje, kar pa ni res. Vendar ti pritožbeni očitki niso prepričljivi. Na glavni obravnavi zaslišana izvedenka je namreč podrobno in večkrat obrazložila metodologijo izračuna materialnih stroškov in tudi odločno zanikala, da bi pri A poslovanju le-ti bili 130% zato, da B poslovanje ni imela stroškov. Na pomisleke, ki jih pritožba izpostavlja, je torej izvedenka podala odgovore že na samem zaslišanju in pritožbene navedbe, s katerimi državna tožilka izpodbija verodostojnost izvedenkinih ugotovitev, so po oceni sodišča druge stopnje presplošne, da bi same po sebi omajale ugotovitve izvedenke. Ker gre pri mnenju za izrazito strokovno problematiko bi morala tožilka, kolikor bi hotela dokazati zmotnost izvedenkinih zaključkov, predložiti nasprotno mnenje, ki bi vsaj na približno enaki strokovni podlagi omajalo pravilnost izvedenskega mnenja. Dejstvo je, da je izvedenka v času enoletne izdelave mnenja opravila obsežno delo, saj je pregledala celotno dokumentacijo in nato svoje ugotovitve v mnenju izčrpno predstavila ter jih na glavni obravnavi, ob postavljenih vprašanjih, še dodatno utemeljila. Prav ima obtoženčev zagovornik, ko v zvezi s tem opozarja, da je državna tožilka imela na voljo dovolj časa, da bi ugotovitve, kolikor se z njimi ni strinjala, lahko strokovno argumentirano izpodbijala. Njene pritožbene navedbe, ko zgolj na posplošeni ravni oporeka posameznim ugotovitvam izvedenke zato nimajo takšne teže, da bi lahko privedle do drugačnih zaključkov kot v izpodbijani sodbi. Le-ta se je v 18. točki tudi opredelila do ugovorov tožilke glede verodostojnosti mnenja in upoštevajoč pripombe ocenila, da gre za zgolj minimalna nebistvena odstopanja.

10. Poleg obrazloženega pa iz pritožbe tudi ni moč razbrati, kaj želi pritožnica z navedbami glede materialnih stroškov B poslovanja, dokazati. Kot že rečeno ni dvoma, in to je izrecno poudarilo tudi sodišče prve stopnje, da B poslovanje ni bilo zakonito in dejstvo je, da bi obtoženec na tak način prejeta denarna sredstva moral takoj nakazati na račun družbe in ne na svoje račune. Vendar tako poslovanje glede na njegov zagovor in ugotovitve sodišča pod točko 19 sodbe še ne potrjuje očitka, da si je denarna sredstva tudi protipravno prilastil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da so odhodki B poslovanja presegali njegove prihodke, pa tudi, če bi ta ugotovitev, zgolj hipotetično ne bila točna, tožilstvo ne pove, kateri so tisti dokazi, ki zavračajo obtoženčev zagovor, da se je gotovina vračala v družbo v obliki plačil različnih storitev kot to navaja že izpodbijana sodba. Nenazadnje pa že pritožnica izpostavlja, da se je v družbo L. iz B poslovanja vračalo toliko, kolikor je odredil obtoženec. Nadaljnja trditev, da se kupnina, kot je bila navedena v obtožbi (350.940,00 EUR) zagotovo ni vrnila, pa ne dokazuje oziroma konkretno ne navaja razlogov, ki bi izpodbili ugotovitev izpodbijane sodbe češ, da so se v gotovini plačevale provizije agentom, del plač, material in drugo. V zvezi s tem obtoženčev zagovornik opozarja še na izvedensko mnenje M. T. v delu, ki se nanaša na denarni tok B poslovanja in ki med drugim izkazuje, da je obtoženec denar tudi polagal na račun družbe. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je zelo pomembna nadaljnja okoliščina, katero navajata tako izpodbijana sodba kot odgovor na pritožbo, da je obtoženec za potrebe družbe L. zastavljal celo lastno premoženje. Kolikor se dalje upošteva, da je bila navedena družba tako rekoč družinsko podjetje (točka 8 izpodbijane sodbe) se dvom o protipravni prilastitvi denarnih sredstev, izkaže še toliko bolj utemeljen.

11. Kar zadeva kaznivo dejanje pranja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe, ker je to dejanje vezano na obstoj predhodnega kaznivega dejanja, ki obtožencu ni bilo dokazano, poleg tega pa je še podvomilo, da bi z očitanim mu dejanjem, to je pologi denarnih sredstev na svoje TRR, sploh lahko dosegel zakritje izvora denarja (točka 20). Ta zaključek sodišča pritožba izpodbija le z navedbo, da je obtoženec s polaganjem gotovine na svoj račun prekinil uvid v izvor denarja in zato, ker je z njim razpolagal kot zakonitim, tudi opral njegovo poreklo, vendar pa ob tem spregleda, da gotovina ni bila nezakonito pridobljena, temveč je bilo kot tako le B poslovanje, ki je potekalo na črno. Če namreč za izdelano in prodano blago niso bili izdani računi, temveč le dobavnice, prejeti denar pa ni bil nakazan na račun družbe in si ga obtoženec, kot je bilo zgoraj obrazloženo tudi ni protipravno prilastil, potem pač objektivni zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja ni izpolnjen in je zato tudi izpodbijana sodba v tem delu povsem na mestu.

12. Ker glede na vse obrazloženo pritožbena izvajanja niso omajala pravilnosti izpodbijane sodbe, v postopku pa tudi niso bile ugotovljene nepravilnosti, na katere je bilo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo višje državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu oziroma v oprostilnem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker državna tožilka s pritožbo ni bila uspešna pa izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka kot nepotreben odpade.