Jedro

Zakon neposredno ne uporablja izraza "kriza", pač pa to opisuje kot "čas, v katerem bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lastni kapital". Čeprav so lahko pri ugotavljanju gospodarske krize podjetja v pomoč tudi merila, ki jih v 14. členu določa ZFPPIPP, ni mogoče šteti, da se izpolnjevanje pogojev 498. člena ZGD-1 v vseh primerih ugotavlja zgolj na podlagi zakonskih določil ZFPPIPP o insolventnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Na pritožbo je odgovoril dolžnik, ki je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrnilo z obrazložitvijo, da upnik ni verjetno izkazal svoje terjatve do dolžnika iz naslova danih posojil dolžniku, saj je le-ta štelo za kapital dolžnika. Odločitev je oprlo na določbo 498. člena ZGD-1 in sledilo dolžnikovemu ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije upnika.

6. Pri presoji uporabe 498. člena ZGD-1 je sodišče prve stopnje kot odločilno štelo odgovor na vprašanje, v kakšnem ekonomskem in finančnem stanju je bila družba v času prejema posojila. Pri tem je kot bistveno izpostavilo vprašanje, ali bi družba posojilo lahko dobila od tretjih oseb po običajnih komercialnih pogojih. Če takega posojila, kot ga je dal družbenik, družba ne bi mogla dobiti, se šteje, da je kreditno nesposobna. Poudarilo je, da se navedeni člen ZGD-1 ne uporablja le za primere, ko je družba že insolventna (v smislu 14. člena ZFPPIPP), saj finančna kriza v družbi lahko nastopi že prej (če obseg dolgoročnih virov financiranja družbe ni zadosten glede na obseg in vrsto poslov, ki jih opravlja družba in glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov). Družba je lahko v krizi tudi zaradi tržnih razmer, ki od nje terjajo uvedbo nove dejavnosti, kot naj bi to smiselno zatrjeval tudi dolžnik, na podlagi njegovih navedb pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik za svoje delovanje potreboval dodaten lasten kapital že v letu 2017 in 2018 oziroma od ustanovitve dalje. Po izvedenem dokaznem postopku (v katerem je vpogledalo listine v spisu ter zaslišalo priče in zakonitega zastopnika dolžnika) je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil dolžnik v obdobju, ko mu je upnik nakazal sredstva po posojilnih pogodbah, v ekonomskih težavah oziroma da je izpolnjen zakonski stan iz 498. člena ZGD-1, ki ureja kapitalsko posojilo.

7. Pritožnik zaključke sodišča prve stopnje uvodoma izpodbija z navedbami, da je družbenik dolžnika (šele) od 10. 5. 2017, zaradi česar v trenutku, ko je dolžniku dal prvo posojilo (št. 2/2017) sploh še ni bil družbenik, posledično pa (že zato) ne gre za kapitalsko posojilo.

8. Višje sodišče pritožbenim navedbam v tem delu ne sledi. Vse, kar pritožnik navaja v zvezi s tem, kdaj naj bi postal družbenik dolžnika, predstavlja nedovoljene pritožbene novote (prim. 337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Tudi sicer pa prvi odstavek 498. člena ZGD-1 govori o "družbeniku, ki je dal posojilo", pri čemer meja med družbeniki in osebami, ki to niso, ni ostra. Institut kapitalskega posojila je bil prenesen iz nemške ureditve, pri čemer sta nemška literatura in sodna praksa zavzeli stališče, da se kot družbenik šteje tudi oseba, ki v času izročitve posojila ni bila družbenik, posojilo pa je dala prav zato, da bi postala družbenik, in je to tudi postala.1

9. Pritožnik v nadaljevanju kot bistveno opozarja, da nobeno izmed njegovih posojil dolžniku ne predstavlja kapitalskega posojila, saj dolžnik v trenutku, ko je prejel posojilo, ni bil v finančni krizi. Zgolj dejstvo, da zakoniti zastopnik dolžnika ni najel posojila pri bankah, ne more dokazovati slabega finančnega stanja dolžnika. Slednje je po stališču pritožnika mogoče ugotoviti le ob pomoči izvedenca ustrezne stroke, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. O finančni krizi dolžnika je sklepalo na podlagi zaslišanja prič in zakonitega zastopnika dolžnika ter dejstva, da je dolžnik sredstva, ki jih je imel na računu konec leta 2017 in v letu 2018, pridobil s posojili družbenikov in ne z bančnimi posojili. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se do dejstva, da so ta sredstva ostajala na dolžnikovih računih neporabljena več mesecev, ni ukvarjalo, prav tako tudi ne z vprašanjem, zakaj je dolžnik potreboval denarna sredstva in ali bi družba posojila lahko dobila od tretjih oseb. Dejstvo, da dolžnik ni pridobil denarja v obliki posojil od bank, še ne pomeni, da jih ni mogel dobiti, pri čemer je vprašanje, ali bi družba lahko dobila posojilo od tretjih oseb, zgolj eden izmed znakov, ki lahko kažejo na to, da je družba v finančni krizi. Tudi ta znak pa je potrebno presojati v zvezi z drugimi pravno relevantnimi podatki, česar sodišče prve stopnje prav tako ni storilo. Pritožnik opozarja, da je za ugotovitev dejstva, ali je obseg dolgoročnih virov financiranja družbe nezadosten glede na obseg in vrsto poslov, ki jih opravlja družba, in glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklep (ki ga tudi sicer ni obrazložilo), da obseg dolgoročnih virov financiranja družbe ni zadosten glede na obseg in vrsto poslov, ki jih opravlja družba, in glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov, oziroma za sklep, da je bil dolžnik v krizi tudi zaradi tržnih razmer, ki terjajo od njega uvedbo nove dejavnosti, saj je ostalo nepojasnjeno, za katere nove dejavnosti naj bi sploh šlo.

10. Pritožnik v obširni pritožbi zaradi navajanja pritožbenih navedb po posameznih sklopih večkrat ponavlja iste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilno uporabo določbe 498. člena ZGD-1. Višje sodišče zato ne bo odgovarjalo na vsak sklop pritožbenih navedb posebej, pač pa se bo v nadaljevanju opredelilo zgolj do tistih, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

11. V pravu kapitalskih družb velja, da družba (oziroma imetniki njenih deležev) načeloma samostojno odloča o načinu (virih) svojega financiranja, torej o tem, ali bo finančne potrebe krila s sredstvi, ki so bila vanjo vnesena v obliki vložkov oziroma so rezultat njenega poslovanja, ali pa bo svoje finančne potrebe krila s sredstvi, pridobljenimi s krediti ali posojili, ki jih mora ob zapadlosti vrniti. V financiranje družbe se zato aktivno vključujejo tudi družbeniki, ki lahko s svojimi odločitvami pomembno vplivajo na to, koliko se bo družba financirala iz posameznega od obeh navedenih virov. Izbira virov financiranja je stvar avtonomne odločitve družbenikov, vendar to velja le, dokler družba ne zaide v krizo; takrat se morajo družbeniki odločiti, ali bodo družbo likvidirali ali, če se odločijo za njen nadaljnji obstoj, sanirali z novimi vložki.2

12. ZGD-1 v 498. členu določa, da družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti njej uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Do prekvalifikacije posojila v lastni kapital pride le, ko bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali družbi zagotoviti lastni kapital, pa so namesto tega družbo dolžniško financirali.

13. Družbo je, da se ji omogoči nadaljnje poslovanje, potrebno dokapitalizirati tudi v drugih primerih in ne samo, kadar je insolventna. Po zakonski ureditvi ZGD-1 družbenik ne more uveljavljati zahtevka za vračilo takega posojila v stečajnem postopku družbe zato, ker družbenik, ki se odloči za nadaljnje poslovanje in sanacijo družbe, tega ne sme storiti v breme upnikov, temveč mora finančna sredstva pustiti družbi toliko časa, da se kriza družbe uspešno premaga.3 V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo, kot če so bila zagotovljena s posojili, ki jih je treba vrniti, in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase.

14. Odločilno je torej, kdaj bi moral družbenik kot dober gospodarstvenik družbo dokapitalizirati, saj zakon ne govori o času, v katerem je družba izpolnjevala predpostavke insolventnosti. V teoriji se tak položaj imenuje finančna kriza. Za presojo, kdaj je družba v slabem finančnem stanju, je relevantno predvsem, ali bi posojilo lahko dobila od tretjih oseb (na primer od bank) po običajnih komercialnih pogojih.4 Če posojila ne bi mogla dobiti, se šteje, da je kreditno nesposobna. Kreditna nesposobnost pa je lahko posledica kapitalske neustreznosti. V sodni praksi je bila v večini primerov uporabe določbe 498. člena ZGD-1 družba tudi insolventna po pogojih iz 14. člena ZFPPIPP. Toda zakonski standard v 498. členu ZGD-1 ni jasno opredeljen, niti se izrecno ne sklicuje na finančne kazalnike ali pojem insolventnosti, temveč se uporabljajo nedoločni koncepti in testi.5

15. Zakon neposredno ne uporablja izraza "kriza", pač pa to opisuje kot "čas, v katerem bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lastni kapital". Čeprav so lahko pri ugotavljanju gospodarske krize podjetja v pomoč tudi merila, ki jih v 14. členu določa ZFPPIPP, ni mogoče šteti, da se izpolnjevanje pogojev 498. člena ZGD-1 v vseh primerih ugotavlja zgolj na podlagi zakonskih določil ZFPPIPP o insolventnosti. Uporaba 498. člena ZGD-1 namreč ni omejena samo na primere insolventnosti, ampak lahko finančna kriza nastopi tudi že prej. Ni dvoma, da je družba v krizi, če je trajno nelikvidna ali dolgoročno plačilno nesposobna v smislu insolvenčne zakonodaje. Vendar pa je v krizi tudi takrat, če je kapitalsko neustrezna, ko obseg njenih dolgoročnih virov financiranja ni zadosten glede na obseg in vrsto poslov, ki jih opravlja, ter glede na tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov. Družba je v krizi tudi takrat, ko ni sposobna pridobiti posojil od tretjih oseb, kar pomeni, da nobena tretja oseba družbi ne bi dala takega posojila, kot ga je dal družbenik. Družba pa je lahko v krizi tudi zaradi tržnih razmer, ki zahtevajo opustitev dejavnosti ali njenega dela ter uvedbo nove dejavnosti. To so primeri, ko morajo družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti ustrezen dodatni lastniški kapital, ki je potreben za dolgoročno plačilno sposobnost družbe (dokapitalizacija v obliki stvarnega ali denarnega vložka, vplačilo prej nevplačanih denarnih vložkov, naknadna vplačila in izplačila v statutarne rezerve). Če krize ni mogoče premagati, je zaradi varstva upnikov potrebno šteti dano posojilo za premoženje družbe.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedbe prič in zakonitega zastopnika dolžnika) zaključilo, da je bil dolžnik v času, ko je s pritožnikom sklenil tri posojilne pogodbe, v ekonomskih težavah, saj je nujno potreboval sredstva za poslovanje, zlasti za razvoj projektov ... in ... . Dokazni postopek (zaslišanje prič in zakonitega zastopnika dolžnika) naj bi tudi pokazal, da dolžnik sredstev na prostem trgu ni bil zmožen pridobiti. V zvezi s temi ugotovitvami višje sodišče pritrjuje pritožbenim opozorilom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo protislovja, da dolžnik s strani družbenikov izposojenih sredstev ni porabil (kar bi bilo logično pričakovati, če je zaradi krize dejansko potreboval dodaten kapital že v letu 2017 in 2018 oziroma vse od ustanovitve dalje), pač pa so sredstva ostala neporabljena celo na dan 31. 12. 2018. Zaključek sodišča prve stopnje, da če dolžnik sredstev ne bi potreboval, potem jih družbeniki tudi ne bi "vlagali" preko posojil, ne potrjuje zaključka o finančni krizi dolžnika, saj pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, za kakšen namen so družbeniki dolžniku sploh dali posojilo in ali družba posojil drugje dejansko ni mogla pridobiti ali pa samo pri bankah zanj ni zaprosila.

17. Za opredelitev finančnega stanja dolžnika ni dovolj posplošeno ugotavljanje splošnega finančnega stanja, pač pa je za presojo, ali je določeno posojilo predstavljalo kapitalsko posojilo po prvem odstavku 498. člena ZGD-1, odločilen trenutek, ko je bilo posojilo družbi dano.6 Tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj je zgolj posplošeno zaključilo, da je bil dolžnik "v obdobju, ko mu je upnik nakazal sredstva po posojilnih pogodbah", v ekonomskih težavah, zaradi česar je štelo, da je izpolnjen zakonski stan iz 498. člena ZGD-1. 18. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da če pritožnik in ostali dolžnikovi družbeniki ne bi vložili svojih sredstev, dolžnik ne bi imel dovolj kapitala oziroma sredstev za svoje poslovanje. To je sklepalo na podlagi dejstva, da so sredstva dolžniku zagotovili družbeniki s posojili, pri čemer pa je ostalo nepojasnjeno, zakaj družba teh sredstev – v kolikor brez njih dejansko ni mogla poslovati – ni porabila. To sicer še ne pomeni, da ni bila v finančni krizi, vendar pa dejstvo, da so sredstva zagotovili družbeniki s posojili, samo po sebi ne dokazuje, da je bila oziroma da so bila ta sredstva nujna in namenjena za tekoče poslovanje dolžnika. Zgolj na podlagi izpovedi prič in zakonitega zastopnika ni mogoč zaključek, da dolžnik brez tega denarja ni mogel poslovati. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo in brez ustreznega strokovnega znanja analiziralo finančni položaj družbe in ugotovilo obstoj finančne krize. Zgolj na podlagi navedb dolžnika in izpovedi prič ter zakonitega zastopnika dolžnika tega ni mogoče storiti; prav tako pa ni mogoč zanesljiv zaključek, da dolžnik sredstev in denarnih vložkov na prostem trgu ni bil zmožen pridobiti. Ti zaključki so zaenkrat ostali nedokazani, saj pritožnik utemeljeno opozarja, da gre zgolj za subjektivno stališče prič in zakonitega zastopnika dolžnika, posledično pa tudi sodišča. Zakaj je dolžnik potreboval denarna sredstva s strani družbenikov, kdaj in v kakšni višini, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, prav tako ne, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da namen porabe sredstev ni pomemben. Če družba ni v krizi, potem namen, za katerega je porabila sredstva, dejansko ni pomemben. V kolikor pa je, je namen porabe sredstev lahko pomemben, še zlasti upoštevajoč dejstvo, da so ta sredstva na računu dolžnika ostajala neporabljena več mesecev.

19. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni bistveno, ali je družba dobila posojila od tretjih oseb, pač pa, ali bi jih lahko dobila. Pritožnik utemeljeno opozarja, da iz spisa ne izhaja, da bi katerakoli banka dolžniku ne odobrila financiranja, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da dolžnik ni bil zmožen pridobiti posojil na prostem trgu, oprlo zgolj na izpoved prič in zakonitega zastopnika. Na obstoj za odločitev bistvenih pravno pomembnih dejstev tudi ni mogoče sklepati na podlagi dolžnikovih navedb, po katerih naj bi za svoje delovanje potreboval dodaten kapital že v letu 2017 in 2018, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je navedbam dolžnika v celoti in nekritično sledilo. Zaradi tega višje sodišče tudi ne more slediti zaključku izpodbijanega sklepa, da izvedba dokaza z izvedencem ni bila potrebna, ker je bilo dejansko stanje glede narave pritožnikovega posojila dovolj razčiščeno že z do tedaj izvedenimi dokazi.

20. Ob povedanem se izkaže, da o finančnem stanju dolžnika ni mogoče sklepati brez izvedenca ustrezne stroke, na kar pritožnik utemeljeno opozarja. Višje sodišče zato pritrjuje pritožbeni oceni, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi potrebna dodatna in strokovna analiza poslovnih dogodkov v času sklenitve posojilnih pogodb, na podlagi katere bo šele mogoče ugotoviti, kakšno je bilo dejansko finančno stanje dolžnika in ali bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali dolžniku zagotoviti lasten kapital namesto posojila.

21. Dolžnost stranke je, da glede na zakonsko dikcijo 498. člena ZGD-1 navede vsa odločilna dejstva, ki iz njega izhajajo, ter v dokaz svojih navedb ponudi ustrezne dokaze. Kdaj je pri dolžniku nastopila situacija, ko bi družbeniki morali izvesti dokapitalizacijo, je bistveni zakonski znak citiranega člena (finančna kriza družbe v času, ko so bila posojila dana), takšno stanje dolžnika pa je potrebno presojati individualno, za vsako dano posojilo posebej.7 Zato bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke, ki bo ugotovil, ali je bilo v času posojil finančno stanje dolžnika res takšno, da bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki namesto posojil družbi zagotoviti lastni kapital. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj samo ne more dopolniti dokaznega postopka v zgoraj navedenem obsegu.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 B. Zabel, veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, str. 134 2 S. Prelič, Posojilo družbe družbeniku - kapitalsko posojilo?, Podjetje in delo, 2010, št. 5, str. 896, prim. VSL Sodba I Cpg 1053/2016 z dne 28. 11. 2017 in VSM Sodba I Cpg 313/2017 z dne 23. 11. 2017 3 P. Podgorelec, Kapitalska posojila in zavarovanja, Podjetje in delo, št. 3-4/2006, str. 528-550. 4 S. Prelič v: Posojilo družbe družbeniku - kapitalsko posojilo?, Podjetje in delo, 2010, št. 5, str. 896. 5 Tako tudi v: Problem lastniškega financiranja - kapitalska posojila, Pravna praksa, 2017, št. 9, str. 12-15. 6 Prim. VSL Sklep Cst 571/2016 z dne 14. 9. 2016, VSM Sodba I Cpg 286/2019 z dne 2. 12. 2019. 7 Prim. VSL Sodba in sklep I Cpg 257/2013 z dne 25. 9. 2013.