Jedro

V zadevi ni sporno, da je le kupec pri upravnem organu podal vlogo za odobritev pravnega posla in predložil kupoprodajno pogodbo. Pravilno je torej stališče drugostopnega organa, da je imel prvostopni organ že v določbi 22. člena ZKZ podlago, da je odobril pravni posel s sprejemnikom ponudbe, ki je edini vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Procesna predpostavka za zakonsko fikcijo, da je pogodba sklenjena s sprejemom ponudbe, je bila torej izpolnjena, in je prvostopenjski organ lahko nadaljeval postopek odobritve pravnega posla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom B.B. stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril prodajno pogodbo, ki sta jo dne 23. 5. 2008 sklenila Občina A. kot prodajalka in B.B. kot kupec, katere predmet je nepremičnina parc. št. 897/2 k.o. ..., za kupnino 1.867,32 EUR. V obrazložitvi navaja, da je B.B. vložil zahtevo za odobritev prodajne pogodbe, ki jo je sklenil s prodajalko. V postopku je organ ugotovil, da sta ponudbo sprejela v zakonitem roku C.C. in B.B. Oba sta uveljavljala predkupno pravico kot kmeta. V predhodnem postopku se je pojavil dvom o statusu kmeta obeh, v obravnavanem ugotovitvenem postopku pa je upravni organ na podlagi sodbe sodišča I U 1519/2010 preveril, ali iz dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe o statusu kmeta C.C. z dne 19. 5. 2008, izhaja, ali je ta imel status kmeta ob sprejemu ponudbe aprila 2008. Organ je na podlagi obsežnega ugotovitvenega postopka, zaslišanja prič in pridobitve listin ugotovil, da C.C. ni dosegel predpisanega dohodka, določenega v 24. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), kar pomeni, da v letu 2007 ni imel statusa kmeta. Ker torej oba sprejemnika ponudbe, C.C. in B.B., nista mogla izkazati predkupne pravice kot kmeta, je prodajalec lahko izbral kupca, zato je prodajno pogodbo, sklenjeno med Občino A. in B.B., odobril. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi soglašal z razlogi organa, dodal pa še, da tožnikova zahteva po odobritvi ni utemeljena že na podlagi 22. člena ZKZ, saj zahteve za odobritev pravnega posla ni podal. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo predlagal zavrnitev tožbe in zahteval povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom Občina A. odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ugovarja odobritvi prodajne pogodbe, sklenjene med Občino A. in B.B. – stranki z interesom v tem postopku.

V ponovnem postopku reševanja zadeve je upravni organ izvedel obširen napotitveni postopek po napotilih sodbe I U 1519/2010. Sodišče v zvezi z rezultatom ugotovitvenega postopka, da tožnik v času sprejema ponudbe ni izpolnjeval pogojev za status kmeta po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZKZ, v celoti soglaša z organom prve stopnje in se na njegove razloge, v zvezi s tožbenimi ugovori v tej smeri, v celoti sklicuje (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Soglaša pa tudi z nosilnim razlogom, da tožnik v obravnavanem postopku ne more biti uspešen, ki ga je navedel drugostopni organ.

Na podlagi dejanskega stanja, navedenega v prvostopni in drugostopni odločbi, da sta bila tožnik in kupec B.B. edina sprejemnika ponudbe, objavljene od 4. 4. 2008 do 5. 5. 2008, vlogo za sprejem ponudbe pa je dal le B.B. – dne 26. 5. 2008, je pravilen razlog za odobritev pravnega posla ta, ki ga je navedel drugostopni organ na strani 8 odločbe. Zgolj B.B. je namreč pri pristojnem organu podal vlogo za odobritev pravnega posla, ne pa tudi tožnik.

Iz določb ZKZ, poglavja o prometu s kmetijskimi zemljišči izhaja, da je odobritev pravnega posla v izključni pristojnosti upravne enote. Na podlagi določbe 20. člena ZKZ mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, ponudbo, torej predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, izročiti pristojni upravni enoti. Vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano zemljišče, mora v 30 dneh od objave ponudbe na oglasni deski, prodajalcu in upravni enoti poslati pisno izjavo o sprejemu ponudbe. V 60 dneh od poteka roka za sprejem ponudbe pa mora pri upravni enoti vložiti zahtevo za odobritev sklenjenega pravnega posla. Z upoštevanjem določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se šteje, da je pogodba sklenjena s prejemom izjave o sprejemu ponudbe in glede na zgoraj citirani 20. člen ZKZ pod odložnim pogojem odobritve. Vendar pa na podlagi določbe 22. člena ZKZ, ki določa, da mora fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine podati vlogo za odobritev pravnega posla v roku 60 dni po preteku roka iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, zakon od sprejemnikov ponudbe zahteva še nadaljnja dejanja, ki jih morajo opraviti, če želijo pridobiti kmetijska zemljišča, torej vložiti vlogo za odobritev pravnega posla, da se izpolni odložni pogoj. Ni sporno v zadevi (ne izhaja iz upravnih odločb, upravnega spisa, niti iz tožbe), da je le kupec B.B. podal pri upravnemu organu vlogo za odobritev pravnega posla in predložil kupoprodajno pogodbo. Pravilno je torej stališče drugostopnega organa, da je imel prvostopni organ že v določbi 22. člena ZKZ podlago, da je odobril pravni posel s sprejemnikom ponudbe, ki je edini vložil vlogo za odobritev pravnega posla (glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča I/2012 z dne 6. 4. 2012).

Bistveno pri zgoraj navedenemu stališču je, da je B.B. pravilno sprejel ponudbo. Le ob pravilno sprejeti ponudbi lahko nastopi fikcija sklenjene prodajne pogodbe. Zato sodišče presoja tožnikov ugovor, da B.B. ponudbe ni sprejel skladno s kogentnimi pravili 21. člena ZKZ, ker sprejem ponudbe ni bil poslan priporočeno s povratnico.

Po določbi 21. člena ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti. Iz izjave o sprejemu ponudbe stranke z interesom v upravnem spisu z dne 25. 4. 2008 izhaja, da je B.B. izjavo o sprejemu ponudbe z dne 25. 4. 2008 vložil pravilno priporočeno s povratnico na upravni enoti, prodajalki Občini A. pa neposredno – osebno dne 23. 4. 2008, kar izhaja iz vročilnice v upravnem spisu. Z navedenim sprejemom ponudbe pa je B.B. dosegel namen določbe, da se doseže seznanitev prodajalca o sprejemniku ponudbe, na drugi strani pa je zagotovljen tudi dokaz (dokaz o priporočeni pošiljki na upravno enoto), ki varuje stranke v postopku, tako B.B. kot prodajalko, da je sklenila pogodbo s stranko, ki je ponudbo sprejela. Procesna predpostavka za zakonsko fikcijo, da je pogodba sklenjena s sprejemom ponudbe, je bila torej izpolnjena, in je organ lahko nadaljeval postopek odobritve pravnega posla. Ker pa je v skladu z določbo 22. člena ZKZ šteti, da je bil B.B. edina stranka, ki je izkazala pravni interes, da upravna enota o njegovem pravnem poslu odloči, ker je le on podal vlogo za odobritev pravnega posla, so nerelevantni vsi ostali ugovori, ki jih izpostavlja tožnik, in ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z njegovim statusom kmeta.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe ZPP). Stranka, ki v pravdi uspe, je upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ugotoviti je, da je stranka z interesom B.B. predlagal zavrnitev tožbe, torej je bil njegov interes na strani toženke in ker je v obravnavanem postopku bilo tako odločeno, je do stroškov postopka upravičen. Sodišče je stroške odmerilo skladno z analogno uporabo Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.