Jedro

Prekrškovni organ, ki je izpodbijano odločbo izdal (le) zaradi opozorila o uklonilnem zaporu, ki ga v prvi odločbi ni zapisal, je z dvakratnim odločanjem v tej zadevi kršil 1. alinejo 62. člena ZP-1.

Izrek

Odločba Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območni urad Celje, z dne 12.9.2007 se razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Storilec J.P. je bil z uvodoma navedeno odločbo Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območni urad Celje (prekrškovni organ), spoznan za odgovornega storitve prekrška po 6. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 46.a člena ZŽiv, to je da 22.4.2007 ob 18.30 uri ni zagotovil fizičnega varstva psa na javnem mestu. Izrečena mu je bila globa 200 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Navaja, da je prekrškovni organ zaradi obravnavanega prekrška na Okrajno sodišče v Celju vložil obdolžilni predlog z dne 16.7.2007, ker je ugotovil, da hitri postopek ni dovoljen, ker je s prekrškom nastala poškodba drugi osebi (1. alineja drugega odstavka 52. člena Zakona o prekrških; ZP-1). Kljub temu je storilca J.P. z odločbo z dne 26.7.2007 (enake številke) spoznal za odgovornega istega prekrška, nato pa dne 12.9.2007 ponovno izdal (izpodbijano) odločbo z enako številko in storilcu izrekel enako globo. V obrazložitvi te odločbe je navedel, da jo izdaja zato, ker v odločbi z dne 26.7.2007 ni bilo obvestila o uklonilnem zaporu kot obvezni sestavini pisne odločbe po (takrat veljavnem) petem odstavku 56. člena ZP-1 in se pri tem skliceval na določbo 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o dopolnilni odločbi. Vrhovni državni tožilec navaja, da je prekrškovni organ z izdajo izpodbijane odločbe prekršil 3. točko 156. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Nova odločba ima pomembne procesnopravne posledice, ki se lahko pojavijo glede na to, da je prekrškovni organ na Okrajnem sodišču v Celju predlagal določitev uklonilnega zapora, njegova odločitev pa utegne biti vprašljiva, ker storilec v odločbi z dne 26.7.2007 na možnost določitve uklonilnega zapora ni bil opozorjen. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (31. člen - Ustava) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen 7. Protokola - EKČP). Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 oziroma po 1. alineji 62. člena ZP-1 v hitrem postopku pred prekrškovnim organom (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 6.12.2007, opr. št. IV Ips 29/2007). Hitri postopek je sicer namenjen zlasti odločanju o kršitvah z enostavnimi dejanskimi stanovi (52. člen ZP-1), vendar bi bila drugačna razlaga v nasprotju z namenom določitve prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. S pravnomočnostjo odločb se namreč zagotavlja trdnost vseh tako urejenih pravnih razmerij in pravna varnost storilca, ki terja, da vsaka od njih preide v pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen pod pogoji in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Storilec tako ni izpostavljen temu, da bo po pravnomočno končanem postopku znova postavljen v položaj kršitelja (obdolženca). Odločena stvar je torej v postopku o prekršku ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tudi prekrškovni organ, in sicer ne glede na to, ali ta v zadevi odloča v hitrem postopku ali nastopa kot predlagatelj rednega sodnega postopka.

5. Vrhovni državni tožilec pravilno navaja, da je prekrškovni organ storilca J.P. dva krat spoznal za odgovornega storitve istega prekrška po 6. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 46.a člena ZŽiv in mu zaradi tega prekrška dva krat izrekel globo 200 EUR. Kraj in čas storitve ter opisa prekrška sta namreč v odločbi z dne 16.7.2007 in v izpodbijani odločbi z dne 12.9.2007 (z isto številko) popolnoma enaka. Izpodbijana odločba je bila sicer izdana (le) zaradi opozorila o uklonilnem zaporu, ki ga prekrškovni organ v prvi odločbi ni zapisal, vendar pa nadaljnji postopek prekrškovnega organa v tej zadevi, to je izdaja izpodbijane odločbe z dne 12.9.2007, glede na zgoraj navedeno ni bil dopusten. Z dvakratnim odločanjem v tej zadevi je prekrškovni organ vzpostavil stanje, v katerem obstajata dve pravnomočni odločbi o istem prekršku. Čeprav je bilo opozorilo o uklonilnem zaporu v skladu s (takrat veljavnim) petim odstavkom 56. člena ZP-1 obvezna sestavina pisne odločbe o prekršku, takšno postopanje predstavlja kršitev 1. alineje 62. člena ZP-1. V zvezi s sklicevanjem izpodbijane odločbe na prvi in drugi odstavek 220. člena ZUP, pa zahteva utemeljeno navaja, da prekrškovni organ ni izdal dopolnilne odločbe o posebnem vprašanju, o katerem ni bilo odločeno z odločbo z dne 26.7.2007. Izdana je bila namreč nova odločba in o isti stvari ponovno odločeno, zato je takšno sklicevanje prekrškovnega organa napačno.

6. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo, ne da bi zadevo vrnilo v nadaljnji postopek. Ob takšni odločitvi ostane v celoti veljavi (nespremenjena) odločba Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območni urad Celje, z dne 26.7.2007. Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja tudi, da je prekrškovni organ 16.7.2007 zaradi obravnavanega prekrška na Okrajno sodišče v Celju vložil obdolžilni predlog. Ker odločbe prekrškovnega organa z dne 26.7.2007 zahteva ne izpodbija in ker očitek podrobneje ni konkretiziran, Vrhovno sodišče o tem ni posebej odločalo.