13. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila A. A. A. iz Ž. in B. B. B. za človekove pravice, Ljubljana, na seji senata dne 7. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1389/2004 z dne 28. 10. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 160/2004 z dne 23. 9. 2004 se:

– v delu, ki se nanaša na odločitev, da se zavrže obtožni akt zasebnih tožilcev, zavrže;

– v delu, ki se nanaša na plačilo povprečnine, ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika sta vložila obtožni akt kot zasebna tožilca. Obtožni akt je prvostopenjsko sodišče kot nepopoln in nerazumljiv zavrglo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pritožnikov zoper prvostopenjski sklep kot neutemeljeni.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da sta po pozivu sodišča dopolnila svojo vlogo, sodišče pa jo je kljub temu kot nerazumljivo zavrglo, vsakemu pa v plačilo naložilo po 100.000 SIT povprečnine. Sodišče naj bi zaključilo, da sredstva za plačilo stroškov nedvomno imata, ne da bi pred tem pozvalo zasebna tožilca k predložitvi listin o finančnem stanju. Navajata, da teh sredstev nimata. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Predlagata, naj se zadeva vrne v novo odločanje ter odredi odškodnina po 26. členu Ustave.

B.

3.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Po določbi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Pritožnika sta v postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijana akta, nastopala kot zasebna tožilca.

5.Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115) sprejelo stališče, da subsidiarni tožilec ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Navedeno stališče je Ustavno sodišče sprejelo v primeru, ko je bil s sodno odločbo, ki jo je subsidiarni tožilec izpodbijal, kazenski postopek zoper obdolženca pravnomočno končan. Pri takšni odločitvi je bila eden izmed razlogov za tako odločitev tudi ustavna prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave), ki preprečuje spremembo ali razveljavitev katerekoli pravnomočne odločitve, s katero je bil postopek zoper obdolženca končan.

6.V primeru pritožnikov se kazenski postopek sploh še ni začel, saj je bila vloga pritožnikov po opravljenem formalnem preizkusu kot nepopolna zavržena. Tudi v primeru pritožnikov je treba ugotoviti, da pravica zasebnega tožilca, da vloži zasebno tožbo zoper tistega, ki naj bi s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, namreč še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko obsodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah zasebnega tožilca. Zasebnima tožilcema zgolj s pravnomočno odločitvijo o zavrženju vloge, s katero sta želela začeti kazenski pregon, sama po sebi ni mogla biti kršena nobena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Glede na navedeno pritožnika tudi v tem primeru nista upravičena vložiti ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodno odločitev. Ustavno pritožbo je bilo zato treba v delu, ki se nanaša na odločitev o njunem obtožnem aktu, zavreči (1. alineja izreka sklepa).

7.Ustavna pritožba je dopustna v delu, v katerem pritožnika izpodbijata pravnomočni sklep, s katerim jima je naloženo plačilo povprečnine. Pritožnika s trditvijo, da teh sredstev nimata in da bi moralo sodišče ugotavljati njune finančne zmožnosti, uveljavljata nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. S tem pa ustavne pritožbe glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS ne moreta utemeljiti. Ustavno sodišče v skladu z navedeno določbo preizkusi, ali so z izpodbijano odločbo kršene z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Kršitve teh ustavna pritožba v delu, v katerem je dopustna, ne zatrjuje. Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na naložitev povprečnine v plačilo, ni sprejelo v obravnavo (2. alineja izreka sklepa).

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

zanj

Namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk