Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka svoj zahtevek na podlagi 219. člena ZOR natančno utemeljila s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca S. J.. Slednji je namreč v svojem poročilu in dodatku k poročilu izračunal le odškodnino za zamudo pri predaji kupljenih prostorov v posest, ne pa tudi koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od uporabe tožničinih nepremičnin v svojo korist. Ker je tožeča stranka v predmetnem sporu svoj zahtevek vtoževala na več pravnih podlagah, je bila dolžna za vsako pravno podlago posebej navesti dejstva in predlagati dokaze (212. čl. v povezavi s 7. čl. ZPP). Za utemeljenost zahtevka po podlagi iz 219. člena ZOR bi morala tožeča stranka navesti konkretne trditve in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazala, da je tožena stranka imela korist od uporabe njenih nepremičnin. Ker tožeča stranka temu ni zadostila potrditveni podlagi, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da naj bi tožena stranka njene nepremičnine uporabljala, nikoli pa ni podala konkretnih trditev o tem, kakšno korist naj bi od tega imela tožena stranka, niti v kakšni višini.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožena stranka ugovarjala zastaranje le zahtevku na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na podlagi 219. člena ZOR. Ker gre za različne pravne podlage, bi morala tožena stranka izrecno ugovarjati zastaranje po vseh podlagah, ker pa tega ni storila, je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je zahtevek na podlagi 219. člena ZOR tudi zastaran.

Izrek

Pritožbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 217.621,89 EUR (52.150.910 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2004 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.“ Sklenilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.706,66 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo ter tožeči stranki naloži stroške tožene stranke v zvezi s pritožbenim postopkom. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ni dopustilo znižanja tožbenega zahtevka. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča iz izpodbijane sodbe (3. odst., str. 4) jasno izhaja, da tožena stranka v delni umik ni privolila, ker pa je, v skladu z določbo 2. odstavka 188. člena ZPP, edini relevantni kriterij za dovolitev (delnega) umika privolitev tožene stranke, katere pa v predmetnem postopku ni bilo, je prvostopno sodišče pravilno odločalo o celotnem zahtevku. Dejstvo, na katerega se sklicuje pritožba, da se je pravdni postopek pod opr. št. P 1600/2002-II oz. P 281/2005-I, v katerem je tožeča stranka vtoževala izročitev nepremičnin in izročitev zemljiškoknjižne listine, pravnomočno končal, na utemeljenost delnega umika ne vpliva.

Pritožba tudi nima prav, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni upoštevalo sodb v zadevi, opr. št. P 1600/2002-II (prilogi A19 in A20), dopisov tožeče stranke z dne 19.4.2000 (priloga A16) in 14.5.2001 (priloga A18) ter dopisa pooblaščenca tožeče stranke z dne 22.2.2002 (priloga A21). Iz dokaznega sklepa (5. str. sodbe) je razvidno, da je sodišče prve stopnje prebralo dokumentacijo na l. št. A2 do A33, kar torej vključuje tudi vse omenjene dokaze. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca gradbene oziroma finančne stroke in z zaslišanjem priče S. J., saj se oba dokazna predloga nanašata na ugotavljanje višine zahtevka. Ker tožeča stranka temu delu zahtevka ni zadostila niti potrditveni podlagi, ju je prvostopno sodišče, sicer pavšalno, a vendarle pravilno, zavrnilo.

Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbenim stališčem, da je prvostopno sodišče tožečo stranko neutemeljeno pozivalo, naj navede elemente odškodninske odgovornosti, ker naj bi slednja v tem sporu vtoževala uporabnino oziroma odškodnino po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožeča stranka vse do 10.10.200 (v vlogi na l. št. 58-59) vtoževala odškodnino zaradi neizročenih oziroma z zamudo izročenih nepremičnin, šele po tem datumu pa je vtoževala tudi nadomestilo koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela zaradi uporabe tožničinih nepremičnin v svojo korist. (219. členu ZOR). Prvostopno sodišče je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo po vseh pravnih podlagah (čeprav v skladu z določbo 3. odst. 184. čl. ZPP ne drži stališče, da navedba nove pravne podlage predstavlja spremembo tožbe), zato je tožečo stranko, v okviru vtoževane odškodnine zaradi neizročenih oziroma z zamudo izročenih nepremičnin, ter upoštevaje načelo materialnega procesnega vodstva, pravilno pozvalo, naj podrobno opredeli vse štiri elemente odškodninskega delikta.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti zastaran. V tem delu pritožnica razlogom sodišča prve stopnje niti ne nasprotuje.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka svoj zahtevek na podlagi 219. člena ZOR natančno utemeljila s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca S. J., saj je slednji, po ugotovitvah pritožbenega sodišča, v svojem poročilu in dodatku k poročilu (prilogi A4 in A5) izračunal le odškodnino za zamudo pri predaji kupljenih prostorov v posest, ne pa tudi koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od uporabe tožničinih nepremičnin v svojo korist. Ker je tožeča stranka v predmetnem sporu svoj zahtevek vtoževala na več pravnih podlagah, je bila dolžna za vsako pravno podlago posebej navesti dejstva in predlagati dokaze (212. čl. v povezavi s 7. čl. ZPP). Za utemeljenost zahtevka po podlagi iz 219. člena ZOR bi morala tožeča stranka navesti konkretne trditve in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazala, da je tožena stranka imela korist od uporabe njenih nepremičnin. Ker tožeča stranka temu ni zadostila potrditveni podlagi, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da naj bi tožena stranka njene nepremičnine uporabljala, nikoli pa ni podala konkretnih trditev o tem, kakšno korist naj bi od tega imela tožena stranka, niti v kakšni višini. Pravilen je tako zaključek prvostopnega sodišča, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi na podlagi uporabe tuje stvari v svojo korist (219. čl. ZOR).

Upoštevaje zgoraj navedeno, so po mnenju pritožbenega sodišča nepomembne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka z izjavo tožene stranke z dne 18.5.1999 (priloga A14) dokazala, da je nepremičnine tožeče stranke zasedala tožena stranka; da je tožena stranka na zapisnik o primopredaji poslovnih prostorov samovoljno napisala datum 31.5.1999; da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa; ter da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo neverodostojni izpovedi priče F. N., ni pa sledilo prepričljivi izpovedi priče A. M.. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredelilo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožba pa pravilno opozarja, da je nerazumljiv zaključek prvostopnega sodišča glede zastaranja zahtevka na podlagi 219. člena ZOR. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožena stranka ugovarjala zastaranje le zahtevku na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na podlagi 219. člena ZOR. Ker gre za različne pravne podlage, bi morala tožena stranka izrecno ugovarjati zastaranje po vseh podlagah, ker pa tega ni storila, je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je zahtevek na podlagi 219. člena ZOR tudi zastaran. Ker pa je odločitev prvostopnega sodišče o zavrnitvi zahtevka po 219. členu ZOR sicer pravilna, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, omenjeni (nepravilen) zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Nima pa prav pritožba, da je izrek o stroških v izpodbijani sodbi nepravilen, ker bi prvostopno sodišče moralo upoštevati vrednost spora po utemeljeno znižanem tožbenem zahtevku. Kot je pritožbeno sodišče pojasnjeno že zgoraj, tožena stranka v delni umik ni privolila, zato je prvostopno sodišče pravilno presojalo celoten vtoževani zahtevek, v skladu z višino le-tega pa je tudi pravilno odmerilo stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP). Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa je dolžna sama nositi stroške odgovora na pritožbo, saj slednji v ničemer ni pripomogel k rešitvi spora (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP).