Jedro

Prekinitev postopka in napotitev na pravdo je potrebna le, če gre za spor med dediči, ne pa med dediči in tretjo osebo, ki ni stranka zapuščinskega postopka.

Stranke zapuščinskega postopka oziroma na pravdo napoteni dediči niso vezani na vsebino sklepa o napotitvi na pravdo, zato lahko tožbeni zahtevek lahko postavijo tudi glede dejstev, ki v njem še niso bila zajeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem zapustniku (točka 1. sklepa). Zakonito dedinjo B. M. K. je napotilo na pravdo zoper sodedinjo in oporočno dedinjo M. K., in sicer za ugotovitev, da v zapuščino sodi 1/2 posameznega dela št. 14 v stavbi št. 8 k.o. X (stanovanje št. 14 v drugem nadstropju na naslovu U.), 1/2 posameznega dela številka 307 v stavbi 9370 k.o. Y (stanovanje na naslovu C.), ker predstavljata darilo s strani zapustnika hčerki M. K. (točka 2. izreka). Določilo je 30-dnevni rok za vložitev tožbe z opozorilom, da bo sicer nadaljevalo zapuščinski postopek ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo dedinjo na pravdo. Zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni (točki 3. in 4. izreka).

2. Zoper sklep v drugi alineji točke 2. izreka vlaga pritožbo na pravdo napotena zakonita dedinja. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Navaja, da bi morala biti v zvezi s stanovanjem na naslovu C., na pravdo napotena glede lastninskega deleža do celote (1/1) in ne le do ½, saj je trdila in dokazovala, da v zapuščino spada celotno stanovanje, ker je kupnino zanj plačal zapustnik, izvenzakonski partner oporočne dedinje pa je le tehnično izvedel nakazila za kupnino. Podaja novo izjavo, da v zapuščino sodita še znesek 600.000,00 DEM oziroma evrska protivrednost, kar je bilo prisojeno in izplačano zapustniku v pravdi z E.; ter skriti, še neugotovljeni znesek finančnih sredstev zapustnika na dan smrti, ki ga je oporočna dedinja po njegovi smrti prenakazala na svoj bančni račun v Avstriji. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da jo na pravdo napoti še glede v pritožbi izpostavljenega premoženja.

3. Oporočna dedinja je na vročeno pritožbo odgovorila po svoji pooblaščenki. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne. Vztraja, da je solastnica spornega stanovanja skupaj s svojim izvenazkonskim partnerjem (delež za vsakega je do ½), ki je zagotovil kupnino zanj v celoti iz svojega posebnega premoženja. Navedbe o znesku 600.000,00 DEM ter skritih denarnih sredstvih pa so pavšalne, nedoločene in neargumentirane. Ne dajejo zadostne podlage za izkazovanje pravnega interesa za pravdne postopke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne graja odločitve sodišča prve stopnje o prekinitvi zapuščinskega postopka zaradi spornih dejstev o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščinski postopek, in od česar je odvisna velikost nujnega dednega deleža pritožnice, niti odločitve o napotitvi pritožnice (in ne oporočne dedinje) na pravdo, ker je ocenilo, da je njena pravica manj verjetna od pravice oporočne dedinje. Tudi pritožbeno sodišče navedeni odločitvi sprejema kot pravilni. Glede na ugotovljena sporna dejstva glede obsega spornega premoženja na zapuščinski obravnavi 5.3.2013 (red. št. 105 spisa) sta pravilno oprti na določila členov 210, 212 in 213 ZD.

6. Pač pa pritožnica meni, da bi morala biti (sama) na pravdo napotena še zaradi ugotovitve nadaljnjih spornih dejstev glede obsega zapuščine – denarnih zneskov v višini 600.000,00 DEM ter po njenih trditvah skritih in za zdaj še neugotovljenih sredstvih na računih v Avstriji, pa tudi glede celotnega lastninskega deleža (in ne le do ½) na spornem stanovanju.

7. Za sporno stanovanje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v zemljiški knjigi pri njem do ½ kot lastnica vpisana oporočna dedinja, do ½ pa je lastnik njen izvenazkonski partner, ki ni dedič oziroma stranka zapuščinskega postopka. Zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo le takrat, kadar gre za spor med strankami zapuščinskega postopka glede dejstev, od katerih je odvisna njihova dedna pravica (210. člen ZD), ali kadar je spor med dediči glede obsega zapuščine (člen 212 ZD). Za obravnavani primer torej velja, da je med dedinjama spor o ½ obravnavanega stanovanja, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina oporočne dedinje. Če se zahtevki nanašajo na tretjo osebo, ki ni stranka v zapuščinskem postopku (v obravnavani zadevi na izvenazakonskega partnerja oporočne dedinje kot lastnika preostale ½ spornega stanovanja), se institut napotitve na pravdo ne more uporabiti. V takih primerih je mogoče uveljavljati zahtevke zoper tretje osebe v pravdi ne glede na zapuščinski postopek. Zato je v tem delu izpodbijani sklep pravilen in vanj ni bilo treba posegati.

8. Glede nadaljnjih zahtevkov pritožnice – v zvezi z denarnimi zneski, ki naj bi še sodili v zapuščino, je treba pritrditi odgovoru na pritožbo oporočne dedinje, da jih pritožnica na prvi stopnji ni konkretizirala. Oporočna dedinja pa je navajala, da nadaljnjega premoženja, ki bi sodilo v zapuščino, ni. Sodišče prve stopnje torej glede na tako trditveno podlago dedinj ni moglo prekiniti postopka glede zahtevkov, ki jih prvič konkretizirano postavlja pritožnica v pritožbi. Izpodbijani sklep je torej pravilen. Hkrati pa niso okrnjene oziroma zaprte možnosti pritožnice, da tudi ta – glede na navedbe v pritožbi in v odgovoru na pritožbo nedvomno sporna dejstva – ustrezno in dodatno zajame v tožbi zoper oporočno dedinjo oziroma tretjo osebo. Stranke zapuščinskega postopka oziroma na pravdo napoteni dediči niso vezani na vsebino sklepa o napotitvi na pravdo. Tožbeni zahtevek lahko postavijo ne glede na to, kako se glasi napotitveni sklep, torej tudi o spornih dejstvih, ki v njem še niso bila zajeta. Taka so stališča tako v teoriji (primerjaj: Rijavec, V: Dedovanje, Procesna ureditev, GV Ljubljana 1999, stran 240 do 243), kot v sodni praksi (primerjaj npr. VSL sklep II Cp 1452/1999, VSL sklep II Cp 4113/2009 in druge). Zato pritožbeno sodišče ni posegalo v izpodbijani sklep, saj bo, kot že rečeno, pritožnica v pravdi ne glede na vsebino izpodbijanega sklepa, lahko uveljavljala tudi zahtevke, ki jih izpostavlja v pritožbi.

9. Ker je sklep v izpodbijanem delu pravilen in ni obremenjen s procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ga je potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).