Jedro

ZKP in Ustava Vrhovnega sodišča ne omejujeta, da bi smelo pripor obdolžencu podaljšati le enkrat, omejujeta ga le glede časa trajanja pripora, saj sme Vrhovno sodišče pripor podaljšati za največ tri mesece, pripor pa sme pred vložitvijo obtožnice trajati največ šest mesecev.

S preprodajo drog, ki povzročajo odvisnost, se v kar največji meri ogroža zdravje in življenje ljudi, zato je vprašanje, ali je bilo zaradi obdolženkinega ravnanja zdravje konkretnih oseb že prizadeto, za presojo nujnosti ter sorazmernosti pripora pravno irelevantno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 11936/2014 z dne 15. 7. 2014 zoper obdolženo V. P., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za en mesec, to je vključno do 17. 8. 2014. 2. Zagovornik obdolžene je zoper zgoraj navedeni pravnomočni sklep dne 21. 7. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve 20. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in zaradi kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 192. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi ter odredi izpustitev obdolženke na prostost. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku. Obdolženki je bil odgovor vročen dne 31. 7. 2014 in se je o njem še istega dne izjavila. V izjavi navaja, da ji sodišče krši pravico do pravične obrambe, ker ji ne omogoča izvajanja dokazov v njeno korist in navzočnosti pri zaslišanju prič. Ker preiskovalna sodnica sledi le dokaznim predlogom tožilstva, njenim pa ne, ji je kršena tudi ustavno zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja. Prav tako njen zagovornik ni bil seznanjen z zadnjim predlogom državne tožilke za podaljšanje pripora. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, saj ima za življenje na prostosti zagotovljena sredstva za preživljanje in službo, nima nobenih zalog droge, ni sodelovala v združbi, njen partner ni njen dobavitelj in ni nikoli podarjala konoplje. Trdi, da je tožilstvo za pridobitev odredbe za hišno preiskavo uporabilo nedovoljena sredstva, saj je trdilo, da se ukvarja s kriminalom na mednarodni ravni, o čemer pa ni dokazov in ji tudi tožilstvo tega ne očita. Obdolženka s temi navedbami v izjavi, razen v delu, ko izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti in trdi, da njen zagovornik z zadnjim predlogom za podaljšanje pripora ni bil seznanjen, vsebinsko ne odgovarja na odgovor vrhovnega državnega tožilca. Zato Vrhovno sodišče navedb v tem delu, glede na to, da so bile podane po preteku osemdnevnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP(1), ni upoštevalo. Zagovorniku je Vrhovno sodišče odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo po pošti in po faksu dne 30. 7. 2014. Naslednjega dne, 31. 7. 2014, je v pisarno kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča poklicala oseba, po njenih trditvah, iz Odvetniške družbe Z., in prosila, če se zagovorniku odgovor vrhovnega državnega tožilca pošlje še enkrat, saj so prejeli samo prvo stran odgovora vrhovnega državnega tožilca, poslanega po faksu. Vpisničarka ji je pojasnila, da je bil odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovorniku poslan tudi po pošti, vendar je oseba vseeno vztrajala, da se odgovor še enkrat pošlje po faksu, saj njihova pisarna med sodnimi počitnicami ne dviguje pošte. Istega dne, 31. 7. 2014 ob 9.45 uri, je bilo Vrhovnemu sodišču iz Odvetniške družbe Z. poslano faks sporočilo, da so prejeli samo prvo stran odgovora vrhovnega državnega tožilca, ki jim je bil s strani Vrhovnega sodišča poslan po faksu dne 30. 7. 2014, zato Vrhovno sodišče naprošajo, da jim pošlje celoten odgovor vrhovnega državnega tožilca. Istega dne, 31. 7. 2014 ob 12:38 uri, je Vrhovno sodišče po faksu prejelo vlogo zagovornika, naslovljeno kot izjasnitev obdolžene glede odgovora vrhovnega državnega tožilca z dne 29. 7. 2014. Vrhovno sodišče je dne 4. 8. 2014 Odvetniški družbi Z. po faksu ponovno poslalo odgovor vrhovnega državnega tožilca z dne 29. 7. 2014. Dne 5. 8. 2014 je Vrhovno sodišče po faksu prejelo vlogo zagovornika, naslovljeno kot dodatna izjasnitev glede odgovora vrhovnega državnega tožilca z dne 29. 7. 2014, v kateri zagovornik navaja, da po prejemu celotnega odgovora vrhovnega državnega tožilca vztraja pri vseh dosedanjih navedbah, tako tistih podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot tistih, podanih v izjavi z dne 31. 7. 2014. B.

5. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep izdalo na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, ki določa, da sme senat Vrhovnega sodišča, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, podaljšati pripor največ še za tri mesece. Sklep o podaljšanju pripora izda sodišče na predlog državnega tožilca, ki mora predlog vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. S predlogom morata biti brez odlašanja seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko v roku 24 ur od prejema obvestila izjavita o navedbah v predlogu. Obdolženec in zagovornik se lahko s predlogom seznanita in se izjavita o navedbah na posebnem naroku. Okrožna državna tožilka je predlog za podaljšanje pripora obdolženki podala dne 8. 7. 2014, zagovornik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da ni prejel nobenih sodnih pisanj, vezanih na ta predlog, ne po pošti in ne po faksu. Zagovornik pojasnjuje, da je kasneje ugotovil, da so se sodna pisanja v obravnavanem primeru sicer pošiljala, vendar ne njemu, temveč Odvetniški družbi M., ki pa obdolženke v tem postopku sploh ne zastopa. Ker sodišče zagovorniku obdolžene predloga za podaljšanje pripora ni poslalo v izjasnitev, je bila potrditvah zagovornika obdolženki kršena pravica do obrambe in pravica do kontradiktornosti v postopku, saj ji ni bila dana možnost, da se s predlogom državnega tožilca seznani in se o njem izjavi. Zagovornik zaključuje, da je zato pripor podaljšan nezakonito in ga je potrebno odpraviti.

6. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotavlja, da je bil predlog za podaljšanje pripora dne 9. 7. 2014 vročen obdolženki, ki se o njem ni izjavila, in, da ima zagovornik prav, ko trdi, da mu predlog okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora obdolženki z dne 8. 7. 2014 ni bil vročen, ne po pošti in ne po faksu. Kot izhaja iz kazenskega spisa, je sodišče prve stopnje zagovorniku predlog za podaljšanje pripora pošiljalo samo po faksu, in sicer na številko ... Glede na trditve zagovornika, da so se sodna pisanja v zvezi s tem predlogom dejansko pošiljala Odvetniški družbi M. je Vrhovno sodišče na internetu preverilo, ali to drži, in ugotovilo, da ta številka faksa res pripada Odvetniški družbi M., medtem ko ima Odvetniška družba Z. na prvi strani svojih vlog, naslovljenih na sodišče, navedeno številko faksa ... Očitno je torej, da je preiskovalna sodnica predlog za podaljšanje pripora z dne 8. 7. 2014 pomotoma pošiljala drugi odvetniški pisarni in ne zagovorniku. Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da predlog državne tožilke z dne 8. 7. 2014 zagovorniku obdolženke ni bil vročen, kar posledično pomeni, da zagovorniku ni bila dana možnost seznaniti se s predlogom državne tožilke za podaljšanje pripora in se do njega opredeliti. S tem je bil kršen drugi odstavek 205. člena ZKP, kar po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja (relativno) bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upošteva le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe(2). Pri relativnih bistvenih kršitvah določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP mora torej vložnik zahteve v vsakem konkretnem primeru utemeljiti, da je podana ali vsaj verjetno izkazana vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP ter zakonitostjo sodne odločbe. S posplošeno navedbo, da je bila obdolženki kršena pravica do obrambe in pravica do kontradiktornosti, zagovorniku takšnega vpliva ugotovljene procesne kršitve na zakonitost sodne odločbe ni uspelo utemeljiti. Zagovornik z ničemer ne izkaže, da bi v primeru, če bi preiskovalna sodnica ravnala skladno z določbo drugega odstavka 205. člena ZKP in predlog državne tožilke za podaljšanje pripora vročila tudi zagovorniku, to pripeljalo do drugačne odločitve oziroma kakorkoli vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Ker je Vrhovno sodišče vezano na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, zagovornik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, kako je nevročitev predloga za podaljšanje vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 205. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi, da za podaljšanje pripora še za mesec dni niso bili podani nobeni razlogi. Pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že pri prvem podaljšanju pripora s sklepom II Kr 11936/2014 z dne 12. 6. 2014 obdolženki pripor podaljšalo samo za mesec dni in ne za dva meseca, kot je to predlagala državna tožilka, z izpodbijanim sklepom pa ga je kljub temu ponovno podaljšalo še za mesec dni. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ZKP in Ustava Vrhovnega sodišča ne omejujeta v tem smislu, da bi smelo pripor obdolžencu podaljšati le enkrat, omejujeta ga le glede časa trajanja pripora. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP (in vsebinsko enaki določbi 20. člena Ustave) sme namreč Vrhovno sodišče pripor podaljšati za največ tri mesece, pripor pa sme pred vložitvijo obtožnice trajati največ šest mesecev. Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženca izpusti. Okoliščine v zvezi s priporom se med postopkom lahko hitro spreminjajo, zato zgolj na podlagi dejstva, da je Vrhovno sodišče obdolženki pripor prvič podaljšalo za mesec dni in ne za dva meseca, kot je to predlagala državna tožilka, še ni mogoče zaključiti, da za drugo podaljšanje pripora še za mesec dni niso bili podani pogoji za podaljšanje in da je bil zato pripor podaljšan nezakonito.

8. Zahtevi ni mogoče pritrditi niti v delu, ko navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni izkazan in da sodišče v izpodbijanem sklepu ni konkretno navedlo subjektivnih okoliščin na strani obdolženke in dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da naj bi bil pripor zoper obdolženko neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Sodišče tudi ni navedlo niti enega samega konkretnega podatka, da je katerikoli od domnevnih uživalcev prepovedane droge konoplja, ki naj bi ga oskrbela obdolženka, imel zdravstvene težave ali iskal zdravniško pomoč.

9. Vrhovno sodišče je glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti že v več svojih odločbah(3) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in za svojo presojo navedlo tudi razumne razloge. Pri tem je bila upoštevana teža in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer, da je obdolženka delovala v dobro organizirani združbi in da je bila kriminalna dejavnost dobro organizirana, da je obdolženka delovala kontinuirano in daljše časovno obdobje ter da je imela vzpostavljeno mrežo preprodajalcev drog. Ugotovljene so tudi okoliščine subjektivne narave, in sicer, da je obdolženka nezaposlena in ni izkazano, da bi dobivala kakšne druge dohodke (razen otroškega dodatka), kar kaže na to, da je s preprodajo prepovedane droge zasledovala namen pridobivanja sredstev za preživljanje. Vse to so po oceni Vrhovnega sodišča okoliščine, ki kažejo na obdolženkino povezanost z okoljem preprodaje ter s tem na njeno pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Navedbe v zahtevi, da sodišče pri podaljšanju pripora ni upoštevalo in konkretno navedlo subjektivnih okoliščin, se tako izkažejo za neutemeljene. V ostalih navedbah zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi zagovornik izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, je mogoče prepoznati uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ta okvir sodijo zagovornikove navedbe, da ne držijo očitki v izpodbijanem sklepu, da je obdolženka delovala v daljšem časovnem obdobju in da naj bi imela mrežo preprodajalcev prepovednih drog. Za primer nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem pa gre tudi v primeru obdolženkinih navedb v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, s katerimi izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti (da ima zagotovljena sredstva za preživljanje in podobno).

10. Tudi navedbam zagovornika, da bi moralo sodišče navesti konkretne okoliščine v zvezi z ogroženim zdravjem konkretnih oškodovancev, ni moč pritrditi. Res je sicer, da mora sodišče napraviti obrazložen sklep o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi, in sicer do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Navedena anticipacija posledic, ki lahko nastanejo z nadaljnjim izvrševanjem kaznivih dejanj, pa je odvisna od narave ter teže (bodočih) kaznivih dejanj, in ne od vprašanja, ali je z že izvršenimi kaznivimi dejanji prišlo do neposredne ogrozitve ali poškodbe zavarovane dobrine. Dejstvo je, da se s preprodajo drog, ki povzročajo odvisnost, v kar največji meri ogroža zdravje in tudi življenje ljudi. V obravnavanem primeru, ko gre za večkratne prodaje prepovedane droge, je jasno, da se s ponavljanjem takšnih dejanj resno ogroža zdravje ljudi. Vprašanje, ali je bilo zaradi obdolženkinega ravnanja zdravje konkretnih oseb že prizadeto, pa je – tako za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. členu KZ-1, kakor tudi za presojo nujnosti ter sorazmernosti pripora – pravno irelevantno.

11. Prav tako zmotno je stališče zagovornika, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, zlasti hišnim priporom. Na enake navedbe je zagovorniku Vrhovno sodišče odgovorilo že v sodbi XI Ips 11936/2014 z dne 10. 7. 2014, ko je pojasnilo, da utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov.(4) V izpodbijanem sklepu je obrazloženo, zakaj je v konkretnem primeru odreditev pripora zoper obdolženko neogibno potrebna za varnost in zdravje ljudi, zato dodatno utemeljevanje glede na sprejeto sodno prakso ni potrebno.

C.

12. Ker po navedenem razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podani, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1) : Obdolženki je bil sklep Vrhovnega sodišča II Kr 11936/2014 z dne 15. 7. 2014 vročen dne 16. 7. 2014 (redna 478), njenemu zagovorniku pa dne 15. 7. 2014, torej se je osemdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iztekel dne 24. 7. 2014 Op. št. (2) : Primerjaj sodbo XI Ips 24562/2013-139 z dne 12. 9. 2013. Op. št. (3) : Sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge.

Op. št. (4) : Enako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999 in druge.