Jedro

Dogovor med delavcem in delodajalcem, po katerem se delavcu celotno plačilo za delo skupaj s stroški v zvezi z delom določi in izplača v višini zmnožka med celotnimi opravljenimi urami (rednega in nadurnega dela) in določeno urno postavko, ni v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR. V nasprotju s prisilnimi določbami bi bil zgolj dogovor, po katerem delavec ne bi bil upravičen do minimalno zagotovljenih pravic, ki mu pripadajo po zakonu in kolektivnih pogodbah, v kolikor so določene ugodneje, kot v zakonu (drugi odstavek 7. člena in 30. člen ZDR). Povračilo stroškov na službenih potovanjih in dodatek za nadurno delo sicer res niso sestavina plače, vendar to še ne pomeni, da ne morejo biti del plačila oziroma del zneska, ki se določi, upoštevaje opravljene ure dela. V tem primeru so namreč opravljene ure zgolj sredstvo za izračun, nikakor pa takšen izračun ne posega v pravice delavca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I/1., I/4. in II. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v osmih dneh: plača znesek 15.407,45 EUR iz naslova povračila stroškov prehrane med delom (dnevnice) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 dalje do plačila (I/1. točka izreka), plača znesek 1.077,00 EUR iz naslova neupravičenega odtegljaja od plače za letalsko vozovnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 dalje do plačila (I/2. točka izreka), plača znesek 224,00 EUR iz naslova neupravičenega odtegljaja od plače za zavarovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 626,00 EUR je zavrnilo (I/3. točka izreka) ter plača neto znesek 9.719,11 EUR iz naslova plačila za nadurno delo, na ta znesek obračuna in odvede akontacijo dohodnine in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 dalje do plačila (I/4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe plačati stroške postopka v znesku 3.147,41 EUR, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper I/1., I/4. in II. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v I/1. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, v I/4. točki izreka tako, da tožniku prisodi znesek 2.875,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožniku naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je v postopku zatrjevala, da je tožniku iz naslova dnevnic plačala 15.437,30 EUR, kar je več, kot je izračunal izvedenec, in je za to predložila tudi ustrezne dokaze. Tožnik je sicer zatrjeval, da so podpisi ponarejeni, vendar je na glavni obravnavi dne 9. 7. 2012 potrdil, da je izplačila prejel. Tudi zaslišane priče so potrdile, da so denar tožniku izročile. Nadalje navaja, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da so mesečna gotovinska plačila tožniku predstavljala plačo, saj tožena stranka tega ni zatrjevala. Navedla je, da je tožnik plačo dobival na transakcijski račun, pri čemer mu je obračunala redno delo in maksimalno število dovoljenih ur nadurnega dela, preostale ure nadurnega dela pa mu je plačevala kot stimulacijo. Med strankama sklenjen dogovor, da bo tožnikovo plačilo za delo iz naslova plače, dodatkov in stroškov določen znesek na uro dela, v ničemer ne posega v pravice delavca iz naslova povračila stroškov. Pomeni le dogovor o skupnem izplačilu. Ustni dogovor, po katerem je tožena stranka izračunavala prejemke tožnika, je zagotavljal vse osebne prejemke in nadomestila tožnika, ki jih določajo zakonske norme, določila kolektivnih pogodb in sklenjena pogodba o zaposlitvi. Navedeno potrjujeta obe izvedenski mnenji, izpovedbe tožene stranke in prič A.A., B.B. in C.C.. V zvezi z dodatkom za nadurno delo tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremenjenih navedb tožene stranke, da je bila urna postavka določena kot seštevek vseh delavčevih prejemkov iz naslova plač, dodatkov in stroškov, ki jih bo delavec prejel, torej neto izplačila. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede dejstva, da ozki trak ta neto razdeljuje na več izdatkov, med drugim tudi na rubriki vožnja in nakazilo, ki nedvomno nista plača. Sodišče prve stopnje se je izognilo ugotavljanju vsebine dogovora med pravdnima strankama in ugotavljanju, v kakšnem obsegu je to vplivalo na tožnikovo plačo. Splošni dogovor, da se bo delavčeva neto plača oblikovala tako, da se bodo od določene urne postavke najprej odštele dnevnice in stroški, preostanek pa je neto plača, ni v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo, če se s tem ne posega v minimalni obseg pravic, zagotovljenih delavcu s predpisi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov, katerih vsebina so denarne terjatve iz delovnega razmerja pri toženi stranki. V končno postavljenih tožbenih zahtevkih (tekom postopka je tožnik svojo tožbo delno spremenil, delno pa jo je umaknil) tožnik zahteva plačilo stroškov za službena potovanja (dnevnice), vrnitev neupravičenih odtegljajev od plače za letalsko vozovnico in za zavarovanje ter plačilo dodatka za nadurno delo v neto znesku (pripravljalna vloga z dne 27. 6. 2014). Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo z izjemo dela zahtevka za vrnitev neupravičenega odtegljaja od plače za zavarovanje. Zahtevek za plačilo dodatka za nadurno delo je sodišče prve stopnje prilagodilo na način, da je toženi stranki naložilo plačilo zahtevanega neto zneska 9.719,11 EUR, poleg tega pa ji je naložilo tudi odvod davkov in prispevkov. Tožena stranka se izrecno pritožuje le zoper ugodilni del sodbe v I/1. (odločitev o dnevnicah) in I/4. točki izreka (odločitev o dodatku za nadurno delo) ter zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka.

6. Med pravdnima strankama v tem sporu ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za določen čas od 12. 5. 2010 do 30. 6. 2011, delo na delovnem mestu monter pa je opravljal na projektih v ZDA, Nemčiji in na Slovaškem. Med njima ni bilo sporno, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno osnovno plačo v višini 600,00 EUR bruto, hkrati pa je med njima veljal ustni dogovor o izplačevanju plačila za opravljeno delo v višini zmnožka ur opravljenega dela in urne postavke, ki je bila odvisna od države, v kateri je delo opravljal. Tožnik je vsa plačila na podlagi tako sklenjenega ustnega dogovora prejel, pri čemer mu je bil del nakazan na transakcijski račun, del pa izplačan v gotovini, kar med strankama prav tako ni bilo sporno. Sporno med njima je bilo le, ali je plačilo v skladu z ustnim dogovorom zajemalo tudi plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo, pri čemer prav tako ni bilo sporno, koliko dni in kdaj je tožnik opravljal delo v tujini ter koliko ur nadurnega dela je opravil. 7. Sodišče prve stopnje se je postavilo na sicer pravilno stališče, da je plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo zakonska obveznost delodajalca in s tem zakonska pravica delavca v skladu z določilom 128. in 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker pa glede te pravice oziroma obveznosti ni mogoč drugačen dogovor, je po presoji sodišča prve stopnje dogovor, po katerem so ti stroški oziroma dodatek zajeti v vrednosti urne postavke, v nasprotju z zakonskimi določbami. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno. Dogovor med delavcem in delodajalcem, po katerem se delavcu celotno plačilo za delo skupaj s stroški v zvezi z delom določi in izplača v višini zmnožka med celotnimi opravljenimi urami (rednega in nadurnega dela) in določeno urno postavko, namreč sam po sebi ni v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR. V nasprotju s prisilnimi določbami bi bil zgolj dogovor, po katerem delavec ne bi bil upravičen do minimalno zagotovljenih pravic, ki mu pripadajo po zakonu in kolektivnih pogodbah, v kolikor so določene ugodneje, kot v zakonu (drugi odstavek 7. člena in 30. člen ZDR). Povračilo stroškov na službenih potovanjih in dodatek za nadurno delo sicer res ni sestavina plače, vendar to še ne pomeni, da ne more biti del plačila oziroma del zneska, ki se določi upoštevaje opravljene ure dela. V tem primeru so namreč opravljene ure zgolj sredstvo za izračun, nikakor pa takšen izračun ne posega v pravice delavca. Na takšno stališče se je v zvezi z dodatkom za delovno dobo postavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi, opr. št. VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013. 8. V konkretnem primeru bi bil tako pravno dopusten dogovor med pravdnima strankama, da je dodatek za nadurno delo in povračilo stroškov v zvezi z delom vključen v znesek, ki se ga določi na podlagi števila vseh opravljenih ur v mesecu in upoštevaje dogovorjeno urno postavko. V vsakem primeru pa je bila tožena stranka tožniku dolžna zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo (osnovne plače, delovne uspešnosti in dodatkov) in povračila stroškov v zvezi z delom. Ali je tožena stranka tožniku to zagotavljala, pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo in v tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo, kakšna je bila dejanska vsebina dogovora med pravdnima strankama oziroma, ali je plačilo po urni postavki zajemalo tudi dodatek za nadurno delo in plačilo dnevnic. Prav tako ni ugotavljalo, ali je bil tožniku zagotovljen minimalni obseg denarnih pravic, ki mu pripadajo po zakonu in kolektivnih pogodbah.

9. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I/1., I/4. in II. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje in o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu sodbe ponovno odločiti. Presoditi bo moralo, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama in ali so bili v plačilo, ki ga je tožnik prejel, vključeni tudi dodatek za nadurno delo in dnevnice. Če bo ugotovilo, da je bilo temu tako, bo moralo ugotoviti še, ali je bil tožniku zagotovljen minimum pravic (tako glede osnovne plače, dodatkov, kot tudi povračila stroškov), ki mu pripadajo na podlagi zakona in kolektivnih pogodb. Pri tem bo moralo pri upoštevanju dogovorjene osnovne plače upoštevati omejitve glede minimalne plače, določene v Zakonu o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadalj.). Na podlagi ugotovitve, ali je tožena stranka spoštovala minimalni obseg pravic tožnika, bo moralo sodišče prve stopnje nato odločiti o višini tožbenih zahtevkov, pri tem pa biti pozorno, da odloči v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov. Ponoviti bo moralo dokazni postopek, dokazno oceniti listinske dokaze in ponovno zaslišati stranke ter predlagane priče, po potrebi pa tudi ponovno angažirati izvedenca računovodske stroke. Opredeliti se bo moralo do relevantnih trditev strank, tudi do trditev tožene stranke, da so bile tožniku dnevnice v višini 15.437,30 EUR že plačane, dokazno oceniti listinske dokaze, ki jih je v dokaz tega dejstva predlagala tožena stranka (B6 - B19), in se opredeliti do tožnikovega ugovora, da so podpisi na navedenih listinah ponarejeni. Na podlagi sprejete odločitve bo moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka glede na uspeh pravdnih strank.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.