Jedro

Mnenje, ki ga je komisija podala v obravnavanem primeru, in posledično tudi izpodbijana odločba, ki ga povzema v svoje razloge, nista zadovoljiva. Mnenje obsega povzetek predloga za opustitev cepljenja, prepis treh alinej iz drugega odstavka 22.a člena ZNB ter samo stališče glede (ne)opustitve cepljenja s posameznimi cepivi proti posameznim boleznim. Edina stavka v mnenju, ki ju je mogoče uvrstiti med „razloge“ oziroma „obrazložitev“ v pravem pomenu besede“, sta, da je iz predloga in predložene dokumentacije sicer razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, a nobena od njih ne predstavlja zdravstvenega razloga za opustitev obveznega cepljenja po programu, enako tudi ne zdravstvene težave v njegovi širši družini. Ta ugotovitev pa ni v ničemer konkretizirana glede na specifične okoliščine tožnika, navedene v predlogu za opustitev cepljenja; komisija namreč ni z ničemer obrazložila, zakaj stanja, ki so navedena v predlogu, ne predstavljajo pravih kontraindikacij za cepljenje.

Izrek

I.Tožba zoper 1. alineo 1. točke izreka odločbe Ministrstva za zdravje št. 181-548/2018-11 z dne 17. 10. 2019, ki se nanaša na opustitev cepljenja tožnika proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa b in otroški paralizi s cepivom Infanrix IPV+Hib ali Pentaxim, se zavrže. II.V ostalem se tožbi ugodi, odločba Ministrstva za zdravje št. 181-548/2018-11 z dne 17. 10. 2019 se v ostalem odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se cepljenje tožnika proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa b in otroški paralizi s cepivom Infanrix IPV+Hib ali Pentaxim opusti (1. alinea 1. točke izreka), cepljenje proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Boostrix (2. alinea 1. točke izreka), proti davici in tetanusu s cepivom Td-pur (3. alinea 1. točke izreka), proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom M-M-RVaxPro® ali Priorix (4. alinea 1. točke izreka), proti hepatitisu B s cepivom HBVaxPro ali Engerix-B (5. alinea 1. točke izreka) ter proti otroški paralizi s cepivom IMOVAX Polio (6. alinea 1. točke izreka), pa se ne opusti. Posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so tožnikovi starši podali predlog za opustitev obveznega cepljenja po programu. Predlog je bil sprva nepopoln, zato je bil podan poziv k dopolnitvi vloge. Predlog je bil podan iz vseh razlogov po drugem odstavku 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), opustitev pa je bila predlagana glede cepljenja proti vsem boleznim, za katere je določeno obvezno cepljenje. Predlogu je bila priložena tožnikova zdravstvena dokumentacija. V izpodbijani odločbi je tudi sam predlog skoraj v celoti citiran, iz tega citata pa izhaja, da je bila v predlogu navedena anamneza za tožnika in njegovo družino, izpostavljeno pa je bilo tudi, da tožnik s strani pediatrinje ni bil napoten na diagnostiko za ugotovitev, ali je alergičen na sestavine cepiv, in za preveritev, ali bi se pri njem lahko pojavili stranski učinki po cepljenju, glede na opažanja o njegovem oslabljenem imunskem sistemu. Predlog je ministrstvo poslalo komisiji, pristojni za cepljenje, ki je v zadevi podala strokovno mnenje. V izpodbijani odločbi je mnenje strokovne komisije skoraj v celoti citirano, iz tega citata pa izhaja, da je komisija odločala na podlagi zdravstvene dokumentacije oz. gradiva, priloženega predlogu in se usmerila na proučitev zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja po drugem odstavku 22.a člena ZNB, povzela pa je tudi vsebino predloga (med drugim, da tožnik doslej še ni bil cepljen in da alergij in zdravil na cepiva ni bilo mogoče dokazati, saj ni bil napoten na diagnostiko). Komisija je podala mnenje, naj se cepljenje tožnika opusti proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa b in otroški paralizi s cepivom Infanrix IPV+Hib ali Pentaxim, cepljenje proti tem in ostalim boleznim s preostalimi cepivi pa ne, saj je iz predloga in predložene dokumentacije sicer razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, a nobena od njih ne predstavlja zdravstvenega razloga za opustitev obveznega cepljenja po programu, enako tudi ne zdravstvene težave v njegovi širši družini. Ministrstvo je mnenje komisije posredovalo predlagatelju, iz izjave v tej zvezi, ki je v izpodbijani odločbi skoraj v celoti citirana, pa izhaja, da ni bilo zadostno ugotovljeno dejansko stanje in da se komisija ni opredelila do pomembnih dejstev in tveganj za tožnika, zakaj njegovo zdravstveno stanje ni problematično in zakaj tveganje ni povečano, zakaj niso bile opravljene nobene preiskave itd. Ministrstvo je ugotovilo, da k izjavi niso bili priloženi nobeni novi zdravstveni dokazi, komisija pa je izdala strokovno mnenje, skladno s pravili znanosti in stroke ter na podlagi predložene dokumentacije, opredelila pa se je do vseh strokovno relevantnih navedb in svojo odločitev obrazložila, s čimer je zadostila vsem pogojem po 193. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na navedeno je minister po 22.č členu ZNB in ob upoštevanju strokovnega mnenja (po preverbi njegove skladnosti in zakonitosti, zlasti ali je komisija obravnavala vse zahteve iz 22.c člena ZNB in vse zahteve iz 214. člena ZUP) odločil, kot navedeno.

3. Tožnik1 vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo po 1.-3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena in ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 214. člena ZUP, ni navedenih nobenih razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev ter zavrnitev zahtevkov strank. V predlogu so bili navedeni utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi se morali odločiti za pridobitev dodatne dokumentacije in opravo dodatnih preiskav, a se o tem v odločbi niso izrekli. Odločbe se tako ne da preizkusiti. Poleg tega mnenje komisije ni v skladu s pravili znanosti in stroke, saj predloga ni strokovno obravnavala, opravila ni nobenih pregledov in preiskav, ni pridobila nadaljnje dokumentacije, ni se opredelila do navedb o zdravstvene stanju osebe, ki naj se cepi, zato je strokovno mnenje v nasprotju s 193. členom ZUP. Zato bi moralo ministrstvo mnenje komisiji vrniti v dopolnitev in je treba izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke 64. člena ZUS-1 odpraviti. Tožnik v utemeljitev svojih argumentov citira sodno prakso, kot „materialne dokaze“ pa opredeli „kopije v prilogi tožbe in vpogled v upravni spis“. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, v ponovljenem postopku pa naj ministrstvo pošlje mnenje komisiji v ponovno obravnavo, v kateri naj komisija predlog za opustitev cepljenja podrobno preuči, pridobi vso potrebno dokumentacijo in opravi imunološke, alergološke in dedne preiskave ter predlog dopolni, staršem tožnika pa omogoči sodelovanje v postopku. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene navedbe in vztraja pri navedbah, vsebovanih v izpodbijani odločbi. Citira določila ZNB in navaja, da sta tožnikova zastopnika vložila predlog za opustitev cepljenja tožnika, a je bil zaradi nepopolnosti predloga predlagatelj dne 6. 11. 2018 pozvan k dopolnitvi z navedbo ustreznih razlogov za opustitev cepljenja, bolezni, cepljenje proti kateri naj bi se opustilo, cepiva, ki naj se ne uporabi, ter zdravstveno dokumentacijo; k pozivu je bil priložen tudi obrazec za dopolnitev predloga ter podano pojasnilo o dokumentaciji, ki jo je treba predložiti za vsakega od možnih razlogov za opustitev cepljenja: če je razlog alergija na sestavine cepiva, je treba predložiti zdravstveni dokument o alergiji in diagnosticiranju (denimo izvid alergologa, odpustnico iz bolnišnice...); če je razlog resni neželen učinek po predhodnem odmerku istega cepiva, je treba predložiti zdravstveni dokument o zdravstveni obravnavi neželenega učinka (denimo odpustnico iz bolnišnice, izvid specialista...); če je razlog bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem, je treba predložiti zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje bolezen (huda okvara imunosti, prirojena ali pridobljena, napredujoče ali nestabilno nevrološko obolenje, napredujoča encefalopatija, neobvladani krči ali epilepsija, trombocitopenična purpura). Predlog je bil dopolnjen in posredovan komisiji, ki je odločala na podlagi zdravstvene dokumentacije oziroma dokaznega gradiva, priloženega predlogu, ni pa ocenila, da bi bila potrebna dodatna zdravstvena dokumentacija ali pregledi. V svojem mnenju se je komisija opredelila do relevantnih navedb predlagatelja, kot je razvidno iz strokovnega mnenja. Skladno z načelom zaslišanja strank je bilo mnenje komisije poslano v izjavo, podani izjavi pa niso bili priloženi novi zdravstveni dokazi. Glede s tožbo zatrjevane neobrazloženosti izpodbijane odločbe navaja, da ministrstvo nima diskrecijske pravice, temveč mora odločbo izdati na podlagi strokovnega mnenja, ki predstavlja obvezno in uzakonjeno podlago za izdajo odločbe.

5. Po presoji sodišča tožba zoper 1. alineo 1. točke izreka izpodbijane odločbe ni dopustna, v preostalem pa je utemeljena.

k I. točki izreka

6. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se cepljenje tožnika proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa b in otroški paralizi s cepivom Infanrix IPV+Hib ali Pentaxim opusti, tožnik pa kljub navedenemu tožbo vlaga nediferencirano, tj. zoper izpodbijano odločbo kot celoto, torej tudi zoper 1. alineo 1. točke izreka izpodbijane odločbe.

7. Glede na to, da je izpodbijana odločba za tožnika v tem delu ugodna oz. skladna s predlagano opustitvijo, tožnik nima pravovarstvene potrebe, kar očitno izhaja že iz same izpodbijane odločbe. Zato je sodišče v tem delu tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, o čemer se je odločilo na seji senata.

k II. točki izreka

8. V preostalem pa je toženka z izpodbijano odločbo odločila, da se cepljenje tožnika proti preostalim boleznim in s preostalimi cepivi ne opusti. Tozadevno je toženka v obravnavanem primeru sicer delno sledila ustaljeni upravno-sodni praksi v primerljivih zadevah (v celoti je povzela ključne ugotovitve iz mnenja pristojne komisije v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se ni zgolj pavšalno sklicevala mnenje, prav tako pa je mnenje pred izdajo izpodbijane odločbe vročala v izjavo), vendar pa ima tožnik prav, da se izpodbijana odločba v tem delu ne da preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve.

9. Že iz ZUP kot splošnega procesnega predpisa, ki se nanaša na upravne zadeve, izhaja, da mora obrazložitev upravne odločbe zajemati med drugim tudi razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), in razloge, ki, glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Temu splošnemu pravilu sledi tudi določba 2. alinee prvega odstavka 22.č člena ZNB, ki pravi, da mora odločba ministra vsebovati razloge za neopustitev cepljenja z obrazložitvijo. Pri tem je minister vezan na strokovno mnenje komisije, vendar pa mora toženka preveriti, ali je strokovno mnenje komisije sestavljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 22.č člena ZNB ter, glede na to, da ima po ustaljeni sodni praksi mnenje komisije naravo izvedenskega mnenja, ali vsebina mnenja zajema vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP.

10. Mnenje, ki ga je komisija podala v obravnavanem primeru, in posledično tudi izpodbijana odločba, ki ga povzema v svoje razloge, glede na standard obrazloženosti, ki so ga sodišča (to sodišče in Vrhovno sodišče RS) v primerljivih zadevah konsistentno vzpostavila tekom zadnjih več kot deset let, med drugim tudi v odločitvah, ki jih v tožbi citira tožnik, in glede na sodno presojo, ki je v tej zvezi stroga, nista zadovoljiva. Mnenje obsega povzetek predloga za opustitev cepljenja (pri čemer je ta povzetek izrazito nekoncizen), prepis treh alinej iz drugega odstavka 22.a člena ZNB ter samo stališče glede (ne)opustitve cepljenja s posameznimi cepivi proti posameznim boleznim. Edina stavka v mnenju, ki ju je mogoče uvrstiti med „razloge“ oziroma „obrazložitev“ v pravem pomenu besede (tj. po 3. in 5. točki prvega odstavka 214. člena ZUP in 2. alinei prvega odstavka 22.č. člena ZNB) in sta kot takšna tudi označena z oznako „Obrazložitev:“, sta, da je iz predloga in predložene dokumentacije sicer razvidno, da ima tožnik zdravstvene težave, a nobena od njih ne predstavlja zdravstvenega razloga za opustitev obveznega cepljenja po programu, enako tudi ne zdravstvene težave v njegovi širši družini. Ta ugotovitev pa ni v ničemer konkretizirana glede na specifične okoliščine tožnika, navedene v predlogu za opustitev cepljenja; komisija namreč ni z ničemer obrazložila, zakaj stanja, ki so navedena v predlogu, ne predstavljajo pravih kontraindikacij za cepljenje.

11. Sodišče pri tem sicer razume, da termini kot so „mnenje“, „obrazložitev“, „utemeljitev“ ipd. v različnih strokah pomenijo različne stvari. Medicinska stroka pri tem upošteva standarde iz medicinske znanosti, ki je naravoslovna znanost, kjer strokovnjaki argumentirajo na drugačen način kot v pravni stroki, zlasti to velja v primerih, ko nečesa ni oz. je neko mnenje negativno. Komisija, ki je podala mnenje v obravnavanem primeru, je sestavljena iz strokovnjakov z medicinskega področja, ki so očigledno menili, da je obrazložitev, ki so jo v mnenju podali, zadostna, saj zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja v obravnavanem primeru po njihovem mnenju ni. Sodišče, ki je pri presoji strokovnosti mnenja komisije, v nasprotju s presojo glede obrazloženosti, zadržano, sicer v obravnavanem primeru v samo mnenje po vsebini ne dvomi, saj tožnik v tem upravnem sporu ni denimo podal tehtnih dokaznih predlogov, ki jih ne bi imel možnosti podati že v upravnem postopku, s katerimi bi v očeh sodišča omajal mnenje komisije; vendar pa je upoštevaje že omenjeno, več kot desetletno sodno prakso, ko sodišče ravno iz razloga neobrazloženosti vrača tovrstne zadeve toženki v ponoven postopek, povsem nerazumljivo in nesprejemljivo, da toženka, ki pa ima ustrezne pravne resurse, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni sanirala te pomanjkljivosti, temveč je, nasprotno, nekritično enostavno prepisala mnenje v obrazložitev izpodbijane odločbe.

12. Kot je opozorilo tudi že Vrhovno sodišče RS2, mora pristojna komisija obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja, pomanjkljivo strokovno mnenje pa ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Toženka bi morala, ko je mnenje prejela, le-tega vrniti komisiji v dopolnitev, saj strokovno mnenje Komisije nima ustrezne obrazložitve, kot pojasnjeno zgoraj. Še toliko bolj to velja v obravnavanem primeru, ko je, kot obrazloženo zgoraj, komisija podala mnenje, da naj se cepljenje z enim od cepiv opusti, posledično pa je enako odločila tudi toženka v izpodbijani odločbi. O tem v obrazložitvi mnenja in izpodbijane odločbe ni niti besede, seveda pa se zastavlja vprašanje, kakšna kontraidikacija obstaja za cepljenje s cepivoma Infanrix IPV+Hib in/ali Pentaxim ter ali je le-ta morebiti relevantna tudi glede preostalih cepljenj oz., če ne, zakaj je temu tako.

13. Ob tem, da bi toženka morala poskrbeti za dopolnitev mnenja, pa obenem ne gre spregledati koncepta, ki ga je vzpostavil ZNB: predlog mora vsebovati določno navedbo razlogov za opustitev cepljenja po drugem odstavku 22.a člena ZNB in mora biti argumentiran, s čimer je trditveno breme na predlagatelju, prav tako pa je na predlagatelju tudi dokazno breme. To po presoji sodišča izhaja iz zakona in velja tudi v primeru, če so predlagatelj ali njegovi zastopniki laiki in zato od njih ni mogoče zahtevati popolne utemeljitve z vidika medicinske stroke. Nadalje pa bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da komisija na podlagi 22.c člena ZNB preuči predlog za opustitev cepljenja, ki ji ga po 22.b členu pošlje minister, in sicer po strokovni plati ter o tem izda strokovno mnenje. To pomeni, da mora toženka pred pošiljanjem predloga komisiji poskrbeti, da je v pravnem smislu predlog brezhiben (torej da vsebuje jasno opredelitev razlogov za opustitev cepljenja, zakaj je temu tako v konkretnem primeru in dokaze v tej zvezi), saj se od komisije, v kateri so strokovnjaki medicinske stroke, ne more pričakovati, da bo v svojem strokovnem mnenju pravno kvalificirala morebitne hibe predloga (denimo da v predlogu niso podane ustrezne navedbe ali da manjkajo dokazi ipd.). Takšno pravno kvalifikacijo je dolžna napraviti toženka, komisiji pa je toženka, če je njeno strokovno mnenje vrsta izvedenskega mnenja, seveda dolžna opredeliti predmet izvedenstva.

14. Kot izhaja iz odgovora na tožbo, je toženka v postopku tožnika pozvala k dopolnitvi predloga ravno v smislu prej navedenega: navedejo naj se razlogi za opustitev cepljenja, bolezni, cepljenje proti kateri naj bi se opustilo, cepiva, ki naj se ne uporabijo, ter naj se predloži zdravstvena dokumentacija, ki jo je toženka primeroma navedla za posamezen razlog za opustitev cepljenja; k pozivu za dopolnitev je bil priložen tudi obrazec. Tožnik je vsled navedenega poziva predložil toženki tudi izpolnjen omenjeni obrazec in v njem glede posameznih razlogov za opustitev cepljenja med drugim navedel, da se ne ve, na katere sestavine cepiv je alergičen, in da še ni bil cepljen. Glede na ubeseditev drugega odstavka 22.a člena ZNB po presoji sodišča takšne navedbe jasno pomenijo, da se predlog za opustitev cepljenja v obravnavanem primeru dejansko ne podaja v zvezi z razlogoma, da bi v tožnikovem primeru obstajala alergija na sestavine posameznega cepiva in da bi se v tožnikovem primeru po predhodnem odmerku istega cepiva v preteklosti že pojavil resen neželen učinek cepiva. Če tožnik še sploh ni bil cepljen, kot to ugotavlja tudi komisija, še ni mogel utrpeti stranskih učinkov cepiv, ki bi upravičevali opustitev cepljenja; prav tako pa, če se ne ve, na kaj je alergičen, tudi ni mogoče šteti, da ima alergijo na sestavine posameznega cepiva. Tako bi komisija glede na izpolnjeni obrazec, ko ostaja torej odprt za presojo le še tretji razlog za opustitev cepljenja in v tej zvezi na obrazcu oznaka (obkroženje) pod rubriko „bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem“, podrubriko „huda okvara imunosti – prirojena okvara imunosti, pridobljena okvara imunosti zaradi bolezni ali zdravljenja“, mogla v obravnavanem primeru dejansko podati strokovno mnenje le še glede tega, ali v primeru tožnika obstaja razlog za opustitev cepljenja po 3. alinei drugega odstavka 22.a člena ZNB. To pa bi toženka ob pošiljanju predloga komisiji morala jasno opredeliti kot predmet, o katerem naj komisija poda mnenje; o tistem, kar se ne uveljavlja ali o čemer se dokazi ne predlagajo, seveda komisija ne rabi oz. celo ne more strokovno odločati, je pa v samem upravnem aktu o tem seveda treba podati obrazložitev s pravnega vidika, denimo da določen razlog za opustitev cepljenja v zadevi ni podan zaradi odsotnosti trditvene podlage ali zaradi nedokazanosti.

15. V predlogu za opustitev cepljenja, kot je citiran v izpodbijani odločbi, je bilo sicer navedeno, da tožnik s strani pediatrinje ni bil napoten na diagnostiko za ugotovitev, ali je alergičen na sestavine cepiv, in za preveritev, ali bi se pri njem lahko pojavili stranski učinki po cepljenju, glede na opažanja o njegovem oslabljenem imunskem sistemu; nadalje pa je bilo na omenjenem obrazcu kot dopolnitvi predloga navedeno, da kljub večkratnim zahtevam pediatru za ustrezne preiskave ni bila izdana napotnica za preiskave, ali je imunsko stanje tožnika združljivo s cepljenjem; prav tako pa se s tožbo komisiji očita, da ni opravila nobenih pregledov in preiskav ter ni pridobivala dodatne dokumentacije. V tej zvezi sodišče ne ugotavlja kršitve pravil postopka, kajti koncept ZNB je jasen, kot obrazloženo zgoraj: trditveno in dokazno breme je na predlagatelju za opustitev cepljenja, četudi se od laikov ne zahteva utemeljitve, kakršno bi podal medicinski strokovnjak. Kolikor tožnikova zdravnica – pediatrinja pri tožnikovi obravnavi v vlogi zdravnika, ki opravlja cepljenje (oz. ki bi moral opraviti cepljenje, če se tožnik temu ne bi ogibal), sama ni ugotovila razlogov za opustitev cepljenja, na podlagi samega ZNB, ni bila zavezana asistirati predlagateljem pri utemeljevanju in dokazovanju predloga, ki so se ga sami odločili vložiti. Kolikor pa se pri tem meri na kršitev pacientovih pravic do dostopa do zdravstvene obravnave ali do preventivnih zdravstvenih storitev za ohranitev zdravja in preprečitev bolezni, pa to ne more biti predmet tega upravnega spora. Ravno tako pa po presoji sodišča ZNB ne daje podlage za to, da bi predlagatelj od komisije lahko terjal izvedbo preiskav itd. Na podlagi 22.c člena komisija, če to oceni za potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede; očitno komisija v obravnavanem primeru ni smatrala da bi bilo to potrebno, temveč je odločala, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, na podlagi gradiva, priloženega predlogu za opustitev cepljenja. Predlagatelj pa lahko na podlagi drugega odstavka cit. člena poda zahtevo za razgovor pred komisijo, pri čemer pa iz postopka ni razvidno, da bi se tožnik te možnosti poslužil. 16. Kljub objektivnim okoliščinam v času izdaje te sodbe, ki so družbo dodatno senzibilizirale glede nevarnosti nalezljivih bolezni, v obravnavanem primeru zaradi opisane bistvene pravne pomanjkljivosti izpodbijane odločbe sodišče tožbe v preostalem ne more zavrniti. Ta pomanjkljivost je po mnenju sodišča še posebej nevzdržna glede na to, da pristojno ministrstvo tudi javno že daljše obdobje izpostavlja problematičnost večanja števila vloženih predlogov za opustitev cepljenja in posledice tega za javno zdravje, zlasti pa glede na to, da sodišča v svojih sodbah že vrsto let opozarjajo na podhranjenost, skoraj invalidnost odločitev, ki jih toženka v tej zvezi, kljub svojim v medijih izraženim stališčem, izdaja. Ker torej toženka komisiji ni posredovala predloga z jasno opredelitvijo predmeta, o katerem naj komisija poda mnenje, in ker komisije nato ni pozvala k ustrezni dopolnitvi mnenja, posledično pa izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve, sodišče mora ugotoviti, da je podana bistvena kršitev določb postopka (3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP in 2. alinea prvega odstavka 22.č člena ZNB v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP; 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), in tožbi v ostalem ugoditi, izpodbijano odločbo v ostalem pa odpraviti in vrniti toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

k III. točki izreka

18. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo (četudi le delno), je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka, vendar le v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnik je sicer priglasil v svoji tožbi višje stroške, vendar zanje ni pravne podlage, zato mu je sodišče skladno s cit. pravilnikom priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik. Dosojene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Kot že obrazloženo v sklepu tega sodišča I U 1925/2019-7 z dne 17. 12. 2019, sta tožbo sicer vložila A.A. in B.B., ki sta sama sebe označila kot „tožnika“ z dostavkom, da sta zakonita zastopnika C.C.. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana na njun predlog (na podlagi petega odstavka 22.a člena ZNB) in da je bila glede na odredbo o vročitvi, ki je na izpodbijani odločbi navedena, njima tudi vročena, ter ob upoštevanju pravnega pouka v izpodbijani odločbi, je to sicer mogoče razumeti. Vendar pa to ni skladno s subjektivno koncepcijo upravnega spora iz 2. člena ZUS-1, ki narekuje, da so tožniki v upravnem sporu lahko le tiste osebe, v pravni položaj katerih je poseženo z upravnim aktom. Obenem pa tudi dejstvo, da je posamezna oseba imela položaj stranke oz. predlagatelja v upravnem postopku, samo po sebi ne zadošča za priznanje položaja tožnika v upravnem sporu. Izpodbijana odločba v obravnavanem primeru glasi na (ne)opustitev cepljenja C.C. in tudi v zahtevi za izdajo začasne odredbe so zatrjevane posledice, ki da jih bo cepljenje imelo na zdravju imenovanega. Vsled navedenega sodišče, brez pozivanja na popravo tožbe, skladno s subjektivno koncepcijo upravnega spora, kot tožnika v zadevi obravnava C.C., ki ga po splošnih procesnih pravilih kot mladoletnega otroka zastopajo njegovi starši kot zakoniti zastopniki (pri čemer sta se A.A. in B.B. kot takšna v tožbi tudi označila). V tej zvezi sodišče še ugotavlja neenotnost dosedanje sodne prakse glede vprašanja legitimacije za vložitev tožbe v zadevah zaradi opustitve cepljenja. Po razumevanju sodišča so po petem odstavku 22.a člena ZNB-A v upravnem postopku starši upravičeni predlagati opustitev cepljenja, in sicer bodisi kot zakoniti zastopniki osebe, ki se cepi (pri čemer je v takšnem primeru formalnopravno predlagatelj oseba, ki se cepi), bodisi sami kot starši (pri čemer so v takšnem primeru predlagatelji sami starši). Vendar pa ob tem ZNB ne vsebuje specialnih določb o postopku v upravnem sporu in posledično veljajo redna pravila upravnega spora, kar pomeni, da starši osebe, ki se cepi, v upravnem sporu praviloma ne morejo imeti samostojnega procesnega položaja tožečih strank, temveč lahko kot zakoniti zastopniki nastopajo v imenu in za račun svojih otrok. Glede na navedeno sodišče kot tožnika v tem upravnem sporu opredeljuje C.C., njegove starše pa obravnava kot njegova zakonita zastopnika. 2 Prim. denimo sklep X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010.