Jedro

Vožnja v konvoju že po naravi stvari predpostavlja udeležbo več voznikov vozil oziroma skupin vozil, zato storilec sam na ta način ne more uresničiti zakonskih znakov očitanega mu prekrška. Ta prekršek bi storilec lahko storil le z eno od oblik udeležbe, torej s sodelovanjem več udeležencev, ki medsebojno, usklajeno in zavestno sodelujejo pri storitvi prekrška, kar pa iz plačilnega naloga, ki konkretizacije udeležbe sploh nima, ne izhaja, niti to ne izhaja iz kasneje priloženega opisa dejanja in dokazov, saj navedba o vožnji v konvoju ne zadosti konkretizaciji udeležbe pri storitvi prekrška.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s plačilnim nalogom spremeni tako, da se postopek za prekršek po 13. alineji petnajstega odstavka 32. člena Zakona o cestah zoper storilca ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Novo mesto je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku 34. člena Zakona o cestah in za prekršek po 13. alineji petnajstega odstavka 32. člena Zakona o cestah (ZCes-1), za kar mu je po določitvi sankcij za posamezen prekršek izrekel enotno globo v znesku 1.100,00 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec po zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Črnomlju s sodbo ZSV 81/2020 z dne 21. 6. 2021 delno ugodilo tako, da je postopek zaradi prekrška po sedmem odstavku 34. člena ZCes-1 ustavilo na podlagi petega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), v ostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo plačilni nalog. Glede stroškov je odločilo, da stroški postopka zaradi prekrška po sedmem odstavku 34. člena ZCes-1 bremenijo proračun, glede prekrška po 13. alineji petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 pa je storilec dolžan plačati sodno takso v višini 90,00 EUR.

2. Proti tistemu delu sodbe, s katerim zahtevi za sodno varstvo ni bilo ugodeno, torej le glede očitka, da je storil prekršek po 13. alineji petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1, vlaga storilec po zagovorniku pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Ni sporno, da je Direkcija RS za infrastrukturo izdala dovoljenje za izredni prevoz po javnih cestah št. 37169-2513/2020 z dne 22. 5. 2020, iz katerega izhaja, da izredni prevoz ne sme presegati dimenzij 25 m v dolžino, 4,5 m v širino in 4,5 m v višino. Sodišče meni, da je do storitve očitanega prekrška prišlo zato, ker naj bi bila v konvoju tri tovorna vozila, ne pa samo dve. Ker ni sporno, da širina tovora ni presegala 4,42 m, ni jasno, zakaj naj bi prekršek storil tako pritožnik kot tudi ostala voznika tovornih vozil. Iz sodbe ne izhaja, kako je sodišče ugotovilo, da naj bi očitano kršitev storili vsi trije vozniki in zakaj naj bi prekršek storil tudi pritožnik, ki ni vozil zadnji v konvoju, pač pa prvi. Sodišče je sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, in sicer na dva uradna zaznamka, uradni zaznamek pa ni dokaz in se nanj sodba ne more opirati. Odločitev je oprlo tudi na izpoved priče policista A. A., ki o samem prekršku ni mogel izpovedati ničesar, ker ga ni zaznal. Sodišče ni opravilo nobene vrednostne ocene niti zagovora pritožnika, niti izpovedi zaslišanih prič. Navedeno velja tudi za izpovedbo policista B. B. Sodba tako ne vsebuje vrednostne ocene izpovedi zaslišanih prič, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Pritožniku se očita, da je storil prekršek po 13. alineji petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1, navedeni prekršek pa stori voznik, ki opravlja izredni prevoz v nasprotju z dovoljenjem za izredni prevoz, če širina presega 3,5 m z dovoljenjem za izredni prevoz dovoljene širine. Iz dovoljenja jasno izhaja, da tovor lahko doseže širino 4,5 m, pri čemer ni sporno, da navedena širina ni bila presežena in pritožnik tako ni kršil določb izdanega dovoljenja. Sodišče ugotavlja, da naj bi bil prekršek storjen zato, ker naj bi bila v konvoju tri tovorna vozila, ne pa samo dve tovorni vozili. Sporna tako ni širina tovora, pač pa število vozil v konvoju. Vprašanje, ali sta bili v konvoju dve vozili in se je tretje pripeljalo kasneje, ali pa so bila v konvoju tri vozila, postane nepomembno, saj prej navedena nepravilnost pritožniku sploh ni očitana, ampak mu je očitano, da je vozil preširok tovor, kar pa ne drži. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in prekrškovni postopek zoper pritožnika ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Prekrškovni organ ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer storilčev zagovornik uveljavlja kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ta kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov pa se mora nanašati na razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku v razlogih sodbe ocenilo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, nato pa je navedlo, katera dejstva so odločilna in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana. Obrazložitev izpodbijane sodbe ima tako razloge glede vseh odločilnih dejstev in jo je tudi mogoče preizkusiti, je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotovilo, da je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti.

5. Na podlagi 13. alineje petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 se voznik posameznik, ki opravlja izredni prevoz v nasprotju z dovoljenjem za izredni prevoz ali ki opravlja prevoz deljivega tovora, oseba, ki naloži tovor v nasprotju z dovoljenjem za izredni prevoz ali v nasprotju s predpisi, oziroma naročnik prevoza, ki zahteva, da se prevoz opravlja v nasprotju z dovoljenjem za izredni prevoz ali v nasprotju s predpisi, kaznuje za prekršek z globo 900,00 EUR, če širina presega 3,5 m z dovoljenjem za izredni prevoz dovoljene širine.

6. Iz dovoljenja za izredni prevoz po javnih cestah št. 37169-2513/2020 z dne 22. 5. 2020, ki ga je izdala Direkcija RS za infrastrukturo, izhaja, da se dovoli izredni prevoz tovora z vlečnim vozilom reg. oznake XX 000 in priklopnim vozilom reg. oznake YY 000 in da morata biti v primeru prevoza največ dveh mobilnih hišk hiški naloženi tako, da je ena naložena na vlečnem, druga pa na priklopnem vozilu, in da se sme obravnavani izredni prevoz opraviti v konvoju največ dveh vozil ali skupin vozil, ki opravljata izredni prevoz. Izjemoma pa se sme obravnavani izredni prevoz opraviti v konvoju največ štirih vozil ali skupin vozil, ki opravljajo izredni prevoz, če posamezno vozilo ali skupina vozil ne presega dolžine 25 m, širine 4 m, višine 4,3 m in katerega skupna masa ne presega nosilnosti posameznega premostitvenega objekta na prevozni poti.

7. Iz opisa dejanja in dokazov (v spisu na list. št. 3) izhaja, da je storilec 8. 7. 2020 ob 20:30 kot udeleženec v cestnem prometu vozil skupino vozil sestavljeno iz tovornega vozila znamke VOLVO reg. št. XX 000, s pripetim priklopnim vozilom znamke OMAR reg. št. YY 000, po glavni cesti, iz smeri Metlika proti Mejnemu prehodu Metlika. Pri kontroli je bilo ugotovljeno, da opravlja prevoz tovora izrednih dimenzij na podlagi izdanega dovoljenja za izredni prevoz po javnih cestah št. 37169-2513/2020 z dne 22. 5. 2020, pri tem pa je na tovornem prostoru tovornega in priklopnega vozila prevažal počitniški hiši. Storilec je opravljal izredni prevoz v nasprotju z izdanim dovoljenjem, in sicer se je prevoz tovora opravljal v konvoju treh vozil, kar je v nasprotju z navedbami v dovoljenju za izredni prevoz, kjer je določeno, da se sme prevoz opraviti v konvoju dveh vozil, ko je širina tovora dovoljena do 4,5 m, ko pa se opravlja v konvoju do štirih vozil ali skupine vozil, pa je širina tovora omejena na 4 m. S tem, ko se je izredni prevoz opravljal v konvoju treh vozil, širina tovora pa je znašala 4,42 m, so bila kršena določila petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 in je bil s tem storjen prekršek po 13. alineji petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanje, ki se očita storilcu, ni prekršek. Storilcu se očita, da naj bi s tem, ko je, glede na izmerjeno širino tovora 4,42 m, vozil v konvoju treh vozil, izredni prevoz opravljal v nasprotju z izdanim dovoljenjem za izredni prevoz. Vendar pa vožnja v konvoju že po naravi stvari predpostavlja udeležbo več voznikov vozil oziroma skupin vozil, zato storilec sam na ta način ne more uresničiti zakonskih znakov očitanega mu prekrška. Ta prekršek bi storilec lahko storil le z eno od oblik udeležbe, torej s sodelovanjem več udeležencev, ki medsebojno, usklajeno in zavestno sodelujejo pri storitvi prekrška, kar pa iz plačilnega naloga, ki konkretizacije udeležbe sploh nima, ne izhaja, niti to ne izhaja iz kasneje priloženega opisa dejanja in dokazov, saj navedba o vožnji v konvoju ne zadosti konkretizaciji udeležbe pri storitvi prekrška.

9. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom spremenilo tako, da je postopek zaradi prekrška po 13. alineji petnajstega odstavka 32. člena ZCes-1 zoper storilca ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker dejanje ni prekršek. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

10. V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun.