Jedro

Kot je v sporazum o priznanju krivde dovoljeno vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je vanj dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih. V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP), nista dosegli sporazuma. Molka o sicer dopustni sestavini sporazuma ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba tretjega odstavka 450.b člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče na Ptuju je v obravnavani zadevi s sodbo II K 19796/2022 dne 11. 5. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen 3 let in 8 mesecev zapora, denarno kazen, kazen izgona tujca iz države in varnostni ukrep odvzema predmetov. Odločilo je tudi o načinu izvršitve denarne kazni, vštevanju časa, prestanega v priporu, v izrečeno kazen in stroških postopka.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika s sodbo III Kp 19796/2022 dne 14. 7. 2022 deloma ugodilo in sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se ta ne izreče.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 450.b člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi zatrjevano kršitev.

3.Zahteva je bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

Vsebina zahteve

4.Tretji odstavek 450.b člena ZKP določa: "O tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku iz 285.č člena tega zakona."

5.Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi kršitev tretjega odstavka 450.b člena ZKP, ki naj bi jo višje sodišče storilo s tem, da je spremenilo odločbo o varnostnem ukrepu (tako, da se ta ne izreče), to pa obrazložilo s stališčem, da odločitev o odvzemu predmetov (po sprejemu sporazuma o priznanju krivde), ki ni bila dogovorjena s sporazumom o priznanju krivde, pomeni nedovoljen poseg v voljo strank.

6.Vložnik hkrati zatrjuje tudi, da je v skladu s 1. točko prvega odstavka 450.b člena ZKP dovoljen le sporazum o kazni, opozorilni sankciji in načinu izvršitve kazni. Zato po navedbah vložnika zakonodajalec ni imel namena, da bi bil predmet sporazuma tudi varnostni ukrep fakultativnega odvzema predmetov. Prvostopenjsko sodišče naj bi imelo v tretjem odstavku 450.b člena ZKP podlago, da na naroku za izrek kazenske sankcije odloči o tistem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma o priznanju krivde. Temu naj bi prvostopenjsko sodišče z izrekom varnostnega ukrepa - ki ni bil in ne more biti predmet sprejetega sporazuma o priznanju krivde - tudi pravilno sledilo.

O kršitvi tretjega odstavka 450.b člena ZKP - neobvezni varnostni ukrepi kot predmet sporazuma o priznanju krivde

7.Višje sodišče je izhajalo iz stališča, da je izrek neobveznega varnostnega ukrepa (odvzema predmetov iz 73. člena KZ-1) lahko predmet sporazuma o priznanju krivde. Na tej podlagi je v molku strank (o odvzemu predmetov) prepoznalo njihovo voljo, naj sodišče o njih ne odloča. Oporo za svoje stališče je sicer prepoznalo tudi v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 53470/2020 z dne 25. 5. 2021, v kateri pa se Vrhovno sodišče do tega vprašanja ni opredelilo.

8.Vrhovno sodišče se je že opredelilo o tem, katere varnostne ukrepe je mogoče šteti za obvezne v smislu drugega odstavka 450.b člena ZKP (glej sodbo I Ips 59171/2022 z dne 11. 7. 2024, 11. točka obrazložitve). Sprejelo je stališče, da se prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih, "kadar so obvezni" (drugi odstavek 450.b člena ZKP), nanaša na primere posebej predpisanega obveznega odvzema predmetov v besedilu KZ-1.

9.Vrhovno sodišče se je v navedeni sodbi (12. - 16. točka obrazložitve) prav tako že soočilo z vprašanjem, ali je mogoče v besedilu ZKP prepoznati podlago za stališče, da se je o izreku neobveznih varnostnih ukrepih mogoče pogajati in voljo strank izraziti v sporazumu o priznanju krivde. Odgovor na to vprašanje je pritrdilen: sistemska razlaga ZKP in (sicer skop) primerjalnopravni pregled sporočata vsaj to, da konsenzualni pristop k odločanju o varnostnih ukrepih ni izključen in tudi ne tuj slovenski ureditvi. Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank. Tako kot je dovoljeno v sporazum o priznanju krivde vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je torej dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih.

10.V tem delu torej ni mogoče slediti vložnikovemu stališču. Nasprotno, treba je pritrditi izhodišču, ki ga je sprejelo višje sodišče v izpodbijani sodbi. V stališču, da je izrek neobveznih varnostnih ukrepov lahko v dispoziciji strank, ni mogoče prepoznati kršitve 450.b člena ZKP.

O kršitvi tretjega odstavka 450.b člena ZKP - pravne posledice vsebine sporazuma o priznanju krivde

11.Na tej podlagi je Višje sodišče zavzelo tudi stališči, (i) da se stranki v obravnavani zadevi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov (73. člen KZ-1) nista sporazumeli; in (ii) da pomeni izrek neobveznega varnostnega ukrepa odvzema predmetov mimo sporazuma o priznanju krivde nedovoljeno dopolnjevanje volje strank (6. točka obrazložitve).

12.Takšno stališče ni v skladu z določbo tretjega odstavka 450.b člena ZKP. Vrhovno sodišče je v sodbi 59171/2022 z dne 11. 7. 2024 povzelo stališča, ki so odločilna tudi za odločitev v tej zadevi: da "sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena, in da po sprejetju sporazuma ne sme spreminjati v njem dogovorjene sestavine, med katere sodi tudi kazenska sankcija" (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 25331/2013-119 z dne 2. 4. 2015 in I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017); da je namen sporazuma o priznanju krivde odpraviti negotovost glede teka in izida kazenskega postopka, ki bremeni obe stranki; in da bo obdolženec za sklenitev sporazuma praviloma motiviran le, če bo v primeru priznanja krivde deležen milejše kazni oziroma vrste kazenske sankcije, kot bi mu jo izreklo sodišče v rednem postopku, pa tudi, da se kazenski postopek zoper njega na takšen način hitreje zaključi (npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 25531/2013 z dne 2. 4. 2014 in I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017).

13.Tudi v obravnavani zadevi ni mogoče sprejeti izhodišča, da ima pri sklepanju sporazuma o priznanju krivde obdolženec pravno varovani interes do točno takšne odločbe o kazenski sankciji, kot je dogovorjena med strankama sporazuma (ali kvečjemu milejše) in nič drugačne. Interes obdolženca v postopku pogajanja o priznanju krivde je, kot že povedano, da bo deležen milejše kazenske sankcije, kot bi mu jo izreklo v rednem postopku. Stranki s sporazumom o priznanju krivde uresničujeta svoje interese sporazumno, sporazum pa predstavlja kompromis, sprejemljiv za obe. S sporazumom stranki negotovost izida kazenskega postopka odpravljata le toliko, kolikor se s sporazumom dogovorita - in le v tem delu si lahko obdolženec obeta, da bo deležen ugodnejše kazenske sankcije od tiste, ki bi mu jo sodišče lahko izreklo v rednem postopku. Onkraj tega ostajajo vprašanja, ki ne smejo ali ki niso bila predmet sporazuma o priznanju krivde (tretji odstavek 450.b člena ZKP) in o katerih sme na podlagi navedene določbe odločati sodišče.

14.Tudi z razlago določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP ni mogoče odstopiti od teh izhodišč. Ta določba prepoveduje sodišču, da bi s sodbo na podlagi priznanja krivde izreklo strožjo kazensko sankcijo, kot jo je predlagal državni tožilec, in se smiselno uporablja tudi po izdaji sklepa o sprejemu sporazuma o priznanju krivde (tretji odstavek 450.č člena ZKP). Ker je prepoved iz šestega odstavka 285.č člena ZKP namenjena varovanju predvidljivosti obdolženčevega položaja, kadar je pri izjavljanju o krivdi na predobravnavnem naroku soočen s tožilskim kaznovalnim predlogom, je ni mogoče uporabiti, če državni tožilec na obdolženčev položaj ne more vplivati ali pa (glede na vsebino oziroma odsotnost predloga) ni vplival (prim. stališče v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 5032/2021 z dne 4. 4. 2024, 7. in 8. točka obrazložitve). Zato tudi smiselna uporaba šestega odstavka 285.č člena ZKP ne pomeni, da je treba odstopiti od stališča o dometu sporazuma o priznanju krivde: tudi ob smiselni uporabi šestega odstavka 285.č člena ZKP bo lahko sporazum učinkoval (in zavezoval) sodišče le o tistem, o čemer sta se stranki sporazumeli in nato s predložitvijo sporazuma predlagali sodišču, naj sledi njuni volji.

To pomeni, da je poenostavljeno odločanje o kazenski zadevi dopustno le toliko, kolikor sta se stranki določno in nedvoumno sporazumeli v kazenskem postopku. Onkraj meja njunega sporazuma sme sodišče odločati le na podlagi celovite razprave (na naroku za izrek kazenske sankcije ali v nadaljevanju glavne obravnave). Tudi zato ni mogoče pripisati širših procesnih posledic sporazumu, v katerem se stranke o (sicer dopustnih) sestavinah ne opredelijo.

15.V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen ZKP), nista dosegli sporazuma. Molka o sicer dopustni sestavini sporazuma ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo v mejah tretjega odstavka 450.b člena ZKP. Višje sodišče pa je, nasprotno, to določbo razlagalo napačno.

C.

16.Vrhovno sodišče je na tej podlagi zahtevi ugodilo. Ker je zahteva utemeljena, razveljavitev sodbe pa bi bila v obsojenčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo, da je višje sodišče s svojim stališčem kršilo tretji odstavek 450.b člena ZKP.

17.Za odločitev so glasovali sodnica in sodnika Marjeta Švab Širok, Mitja Kozamernik in dr. Primož Gorkič. Dr. Primož Gorkič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Sodnica Barbara Zobec je dala odklonilno ločeno mnenje, ki se mu pridružuje sodnik mag. Marijan Debelak.

**********************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. PRIMOŽA GORKIČA

Povezava na PDF dokument

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC

Povezava na PDF dokument

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. MARIJANA DEBELAKA

Povezava na PDF dokument

---.---

ZvezaZakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 258č, 258č/6, 450b, 450b/1, 450b/3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73