Jedro

V tej zadevi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi diskriminacije pri izbiri kandidata za prosto delovno mesto učitelja informatike in računalništva. Neizbrani kandidat lahko uveljavlja samo zahtevek za odškodnino, ne pa tudi tožbenega zahtevka, kot ga je postavil tožnik. Tožnik je namreč uveljavljal ugotovitev dejstev oziroma navaja dejstva, ki ne pomenijo uveljavljanja odškodnine iz naslova diskriminacije. V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP sodišče prve stopnje izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ni smelo meritorno odločiti, saj ne spada v sodno pristojnost, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo.

Ker tožena stranka ni izbrala nikogar, tožnik pa ni izkazal za verjetno, da bi bil diskriminiran, kar je mogoče razumeti kot da ni navedel okoliščin, ki bi opravičevale domnevo o diskriminaciji, tožena stranka ni ravnala protipravno oziroma nedopustno. Ker ni podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v drugem, tretjem in četrtem odstavku točke II izreka, to je v delu, s katerim tožnik uveljavlja zahtevek: „Tožena stranka bi se lahko nepotrebnim stroškom izognila, kar se glede na 14. člen ZJU mora. Povzročitelj tožbe je tožena stranka tudi iz dejstva pogodbeno zagotovljenega pravnega svetovanja odvetnice, kar bi lahko zagotovilo opravljeno ustrezno delo pred objavo razpisa.

Od tožene stranke se zahteva dokaz - materialno pravo: ZOFVI in ZDR, da lahko objavi javni razpis, ne izbere nikogar in delo razdeli ter da lahko pogoje postavlja na zaposlitvenem razgovoru. Delo je razporejeno več učiteljem. Načelo trditvenega in dokaznega bremena mora biti izpolnjeno.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pcto 41.000,00 EUR se zavrača, ker neupravičeno pridobivanje sredstev ni dovoljeno z namerno povzročitvijo tožbe in zaračunavanjem stroškov.“ in se v tem delu tožba zavrže; - delno spremeni v točki III izreka tako, da se znesek 3.215,07 EUR zniža na znesek 1.971,64 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I izreka, prvi odstavek točke II izreka in nespremenjeni del točke III izreka).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v vrednosti 41.000,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe tožeči stranki dalje (točka I izreka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati po nepotrebnem povzročene stroške udeležbe na razgovoru, potne stroške ter porabljen čas in sestavo tožbe v skupni pavšalni vrednosti 120,00 EUR ter v postopku nadaljnje nastale stroške v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe toženi stranki dalje (prvi odstavek točke II izreka); da bi se tožena stranka lahko nepotrebnim stroškom izognila, kar se glede na 14. člen ZJU mora ter da je povzročitelj tožbe tožena stranka tudi iz dejstva pogodbeno zagotovljenega pravnega svetovanja odvetnice, kar bi lahko zagotovilo opravljeno ustrezno delo brez objave razpisa (drugi odstavek točke II izreka); da se od tožene stranke zahteva dokaz - materialno pravo: ZOFVI in ZDR, da lahko objavi javni razpis, ne izbere nikogar in delo razdeli ter da lahko pogoje postavlja na zaposlitvenem razgovoru in da je razporejeno več učiteljem in da mora biti načelo trditvenega dokaznega bremena izpolnjeno (tretji odstavek točke II izreka); da se zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov 41.000,00 EUR zavrača, ker neupravičeno pridobivanje sredstev ni dovoljeno z namerno povzročitvijo tožbe in zaračunavanja stroškov (četrti odstavek točke II izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške tega delovnega spora v znesku 3.215,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. V obširni laični pritožbi smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Navaja, da mora sodišča prve stopnje v skladu z 362. členom ZPP v novem sojenju opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu, zato meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo o zadevi po desetih minutah obravnavanja, to obveznost iz 362. člena ZPP kršilo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede kršitev postopka, storjenih v sodbi opr. št. I Pd 1310/2012 (prvotni sodbi, ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 285/2015 z dne 3. 9. 2015). Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja meni, da obvestilo izbranim kandidatom, da nihče ni izbran, ni verodostojno in je verjetno lažno. Dokaza, da je obvestilo neizbranim kandidatom resnično, ni, niti da bi imela tožena stranka dovoljenje za razpis in razporeditev delovnega mesta. Tožnik je zahteval dokaz o resničnosti izida razpisa, sodišče pa ni ugodilo predlogu za zaslišanje o tem dejstvu. Nadalje navaja, da spor ni primarno premoženjski, čeprav je sodišče prve stopnje sodno takso določilo po tarifi 2221 ZST-1 v višini 20 EUR, kar je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 1080/2014 potrdilo. Meni, da gre za nepremoženjski delovni spor, zato je odločitev o stroških postopka nepravilna. Tožena stranka je v novem sojenju vložila nov stroškovnik, ki ni bil izročen tožniku, čeprav ga je zahteval, pri čemer mu je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se ga stroškovnik tožene stranke ne tiče. Meni, da gre za kršitev Zakona o odvetništvu, saj bi moral biti izračun (v stroškovniku) v točkah. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni utemeljil oziroma dokazal diskriminacije. Izpodbija tudi pooblastilo odvetnice tožene stranke iz razloga „prokurizma“. Opozarja, da bi moralo, v skladu s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 285/2015, sodišče prve stopnje pojasniti zamudno zavrnilno sodbo. Meni, da je odvetnica povzročila tožbo, saj bi morala vedeti, da je treba v primeru neizbire razpis razveljaviti. Tožnik je zahteval dokaz o resničnosti izida razpisa, sodnica pa zaslišanja ni dovolila o tem.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je meritorno odločalo o tistem delu tožbe, ki ni dopustna, sicer pa odločitev v preostalem delu temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava, pri čemer sodišče v tem delu ni bistveno kršilo določb postopka. Delno je zmotno tudi odločeno o stroških postopka.

6. V tej zadevi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi diskriminacije pri izbiri kandidata za prosto delovno mesto učitelja informatike in računalništva (razpis za prosto delovno mesto, objavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, na spletnih straneh, registracijska številka prijave ... z dne 24. 8. 2012). Primarno uveljavlja odškodnino v višini 41.000,00 EUR, podredno pa je postavil zahtevek za plačilo odškodnine v višini 120,00 EUR. Ker je bil razpis objavljen leta 2012, je treba tožbeni zahtevek presojati po petem odstavku 204. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji; ZDR), ki določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Po določbi šestega odstavka 6. člena ZDR mora v primeru spora, če kandidat oziroma delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je po sedmem odstavku 6. člena ZDR delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl:) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost tožene stranke za škodo.

7. Iz navedenega izhaja, da neizbrani kandidat lahko uveljavlja izključno samo zahtevek za odškodnino, ne pa tudi tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik postavil oziroma je o njem odločeno v 2., 3. in 4. odstavku točke II izreka sodbe. Tožnik pa je v tem delu „tožbenega zahtevka“ uveljavljal ugotovitev dejstev oziroma navaja dejstva, ki ne pomenijo uveljavljanja odškodnine iz naslova diskriminacije. V skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP sodišče prve stopnje izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ni smelo meritorno odločiti, saj ne spada v sodno pristojnost, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

8. Glede dela tožbe oziroma odločitve, o katerem pa je dopustno sodno varstvo, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je v ponovljenem sojenju odločilo o tožbenem zahtevku zgolj na podlagi vpogleda v listinsko dokumentacijo v spisu, brez izvajanja drugih dokazov, oziroma kot navaja tožnik „po desetih minutah obravnavanja“. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, ki so odločilni, predvsem glede na tožnikove navedbe, zato uveljavljana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

9. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje glede vprašanja diskriminacije tožnika v razpisnem postopku pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da na tem razpisu ni izbrala nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obvestilo tožene stranke dne 3. 9. 2012 o tem, da ni izbrala nobenega izmed prijavljenih kandidatov (A1), ki ga je ta poslala vsem kandidatom, tudi tožniku. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost oziroma resničnost tega obvestila, posebej ne v zvezi z navedbami tožene stranke, ki je pojasnila, zakaj nobenega izmed kandidatov ni izbrala, predvsem iz razloga, ker je v razpisu navedla, da mora imeti kandidat tudi znanja za programiranje urnika oziroma da mora znati uporabljati računalniški program „...“. Tožnik ni zatrjeval, da te navedbe niso resnične oziroma da bi znal uporabljati oziroma programirati z „...“. Glede na takšne navedbe tožene stranke, ob predloženi prijavi za razpis prostega delovnega mesta (B1), iz katere izhaja zahteva po dodatnem znanju programa za načrtovanje oziroma sestavljanje urnika, ni potrebe po dodatnem izvajanju dokazov, kot to navaja pritožba. Zato v tem delu dejansko stanje ni bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

10. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj navedba tožnika, da ni bil izbran zaradi invalidnosti (ob ugotovljenem dejstvu, da ni bil nihče izbran, saj se je zahtevalo tudi znanje programiranja), ne predstavlja navajanja takšnih okoliščin v smislu petega odstavka 204. člena ZDR oziroma šestega odstavka 6. člena ZDR, ki bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Zgolj invalidnost sama po sebi ne more biti dokaz takšne diskriminacije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo ostalih dokazov in sicer aktov o sistemizaciji, korikuluma za ustrezni modul, vse pogodbe o zaposlitvi ostalih učiteljev ter plan dela tožene stranke, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bilo v času razgovorov s kandidati delovno mesto nezasedeno, saj to na tožnikovo pravico do odškodnine ne vpliva oziroma ne dokazuje diskriminacije pri samem postopku izbire. Ker torej tožena stranka ni izbrala nikogar, tožnik pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni izkazal za verjetno, da bi bil diskriminiran, kar je torej mogoče razumeti kot da ni navedel okoliščin, ki bi opravičevale domnevo o diskriminaciji, tožena stranka ni ravnala protipravno oziroma nedopustno, zato ni podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta. Posledično sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati (ostalih) elementov iz 131. člena OZ in je lahko o tožbenem zahtevku zaključilo brez izvedbe drugih dokazov.

11. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sodišču prve stopnje ni potrebno nasprotni stranki vročati stroškovnika oziroma je stroškovnik listina, ki jo stranka vloži le v enem izvodu, za sodišče. V tem smislu torej tožniku ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, saj se stroškovnika nasprotni stranki ne vroči. V zvezi s tem je bistveno, da sodišče odloči o stroških postopka tako, da je mogoče takšno odločitev vedno preizkusiti, kar pa je v konkretnem primeru izkazano. Stranke pa imajo pravico do pritožbe glede odmere stroškov, o katerih je odločilo sodišče v izdani sodbi. Pri preizkusu pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je toženi stranki po določbi 154. člena ZPP, glede na uspeh v pravdi, priznalo nagrado za postopek v višini 828,10 EUR po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 1.019,20 EUR po tar. št. pod 3210 ZOdvT in nagrado za narok v novem sojenju v višini 764,40 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT, ter pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in po tar. št. 6000 ZOdvT v višini 3,60 EUR, skupaj z 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT. Tožena stranka v skladu s 155. členom ZPP ni upravičena do nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, to je za odgovor na pritožbo tožnika zoper sodbo opr. št. I Pd 1310/2012 z dne 9. 5. 2014, saj odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo ter priznane stroške znižalo za navedeno nagrado, tako da je tožnik dolžan plačati toženi stranki znesek 1.971,64 EUR, namesto 3.215,07 EUR (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa pritožba zoper odločitev o stroških ni utemeljena, saj je pri odločitvi o stroških postopka potrebno upoštevati uspeh in vrednost spornega predmeta, to je zahtevek za plačilo 41.000,00 EUR, nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje in za narok pa je bila toženi stranki utemeljeno priznana.

12. Ker je bilo glede odločitve o stroških postopka dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, delno pa zmotno uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu delno spremenilo tako, kot je to obrazloženo zgoraj. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev niso bistvene. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožena stranka krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).