Jedro

Pri odmeri NUSZ je pomembna opremljenost posameznega stavbnega zemljišča in možnost priključitve na komunalno infrastrukturo. Samo zase torej ne zadostuje, da je komunalno opremljeno neko širše območje (v konkretnem primeru kompleks A.), znotraj katerega leži konkretno zazidano stavbno zemljišče, niti to, da je katero od drugih zemljišč znotraj tega območja mogoče priključiti na določeno vrsto komunalne opreme. Taka ugotovitev mora biti izrecna za vsako stavbno zemljišče, za katero se odmerja NUSZ. Ni namreč mogoče izključiti, da vsa zemljišča znotraj določenega območja niso enako komunalno opremljena oziroma nekatera sploh ne.

Zemljišča, ki so priključena na omrežje, ki zagotavlja dobavo pitne vode iz javnega omrežja, so opremljena s to komunalno infrastrukturo, saj je sekundarno omrežje dejansko postalo del omrežja te komunalne opreme, sicer dobava vode po naravi stvari ne bi bila mogoča.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica, št. 4224-00410/2011-084-P011 z dne 31. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2011 v skupni višini 11.947,37 EUR, in sicer od zazidanih stavbnih zemljišč, kjer se nahajajo upravna stavba, garaže, arhiv, skladišče in pralnica, VIK hale, prizidek ter garderoba, skladišče, vsi z naslovom ... Odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo št. 10/97 in naslednji ter Uradne objave, št. 19/99 in naslednji, v nadaljevanju Odlok o NUSZ), na podlagi katerega je bila pri izračunu med drugim upoštevana uvrstitev teh zemljišč v II. cono.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da se tožnikova zemljišča kot del kompleksa A. nahajajo v območju prostorske oziroma urejevalne enote KR 4.3, ki sodi v ureditveno območje naselja Kromberk, to pa je v skladu z 11. členom Odloka o NUSZ uvrščeno v II. cono. Po podatkih Mestne občine Nova Gorica (MONG) imajo vsi objekti in parcele v tej coni možnost priključitve na javno vodovodno in javno elektroenergetsko omrežje, kar dokazujeta soglasji njunih upravljavcev k Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za posege v prosto na mestnem območju Nove Gorice. To izhaja tudi iz meril, po katerih so določene posamezne cone iz omenjenega člena. Pojasnjuje, da so objekti oziroma zemljišča priključeni na javno vodovodno omrežje in uporabljajo vodo iz vodnega zajetja Mrzlek, ki do območja priteče po javnem omrežju, nanj pa se priključi sekundarno omrežje. To je sicer v tožnikovi lasti, kar pa ne vpliva na omenjeno ugotovitev. Kompleks A. je namreč priključen na primarni vodovod DN 200 preko vodovodnega jaška ob Vodovodni poti, kjer je tudi obračunski vodomer. Dejstvo, da tožnik plačuje omrežnino, vodarino in stroške izgube vode ne more vplivati na odmero, prav tako tudi ne, da je bil v postopkih pridobivanja gradbenih dovoljenj kupcem nepremičnin v kompleksu A. obračunan komunalni prispevek za primarno in sekundarno omrežje. Iz prikaza javne infrastrukture urejevalne enote KR 4.3 prostorskega informacijskega sistema je razvidno še, da so zemljišča opremljena s kanalizacijo (S kanal) in z državno cesto. Ker sta dva objekta v kompleksu A. priključena na javno kanalizacijsko omrežje, kar izhaja iz pritožbe, pomeni, da imajo tudi drugi objekti v tem kompleksu možnost priključitve nanj. Opremljenost s cestnim omrežjem izhaja iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Nova Gorica.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so pogoji priključitve njegovih zemljiščih iz kompleksa A., ki leži v urejevalni enoti KR 4.3, na javna sekundarna infrastrukturna omrežja bistveno slabši od pogojev priključitve zemljišč iz drugih urejevalnih enot naselja Kromberk. V omenjeni urejevalni enoti ni javnih sekundarnih omrežij vodovoda, hidrantnega vodovoda, kanalizacije in cest, zaradi česar so lastniki stavbnih zemljišč v tej enoti obremenjeni s stroški vzdrževanja, upravljanja in rekonstrukcije zasebnih sekundarnih omrežij, lastniki stavbnih zemljišč iz drugih urejevalnih enot v drugi coni pa teh stroškov nimajo. Gre za neenako obravnavo lastnikov stavbnih zemljišč, za kar pa ni razumnih razlogov.

Pojasnjuje, da njegova in ostala zemljišča v kompleksu A. niso priključena na javni primarni vodovod, ampak na sekundarni vodovod, ki je njegova last. Sekundarni vodovod je priključen na primarni javni vodovod DN 200. Res zemljišča iz kompleksa prejemajo vodo iz javne vodnega vira Mrzlek, kar pa ne pomeni, da so priključena na javno vodovodno omrežje. S tem ko je upravljavec javnega vodovoda kot soglasodajalec dajal soglasja za priključitev objektov v kompleksu na tožnikovo vodovodno omrežje, je potrdil, da gre za sekundarno omrežje. Res je poraba vode posameznih zemljišč urejena z vodomeri, vendar ti služijo le za korektno delitev porabljene vode v kompleksu. Tožnik poleg tega plačuje omrežnino, ki je strošek javne infrastrukture, in vodarino, ki je strošek izvajanja javne službe z vključenim stroškom dobave vode. Ker to omrežje ni bilo predano v upravljanje izvajalcu javne službe, se po 135. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) šteje kot komunalno neopremljeno. Pogodba o opremljanju med njim in MONG ni bila sklenjena, saj se občina o takšni možnosti ni želela pogovarjati, čeprav je dolžna vzpostaviti javno omrežje vključno s sekundarnim.

V nadaljevanju pojasnjuje, da na območju kompleksa ni niti javne sekundarne kanalizacije, javne razsvetljave in javnih cest (so pa v urejevalnih enotah severno od enote KR 4.3). V njegovi lasti je primarno in sekundarno hidrantno omrežje. Vsak lastnik zemljišča mora zgraditi lastno čistilno napravo, iz katere odteka očiščena voda v tožnikovo sekundarno meteorno kanalizacijo. Ker so njegova sekundarna infrastrukturna omrežja pogoj za uporabo objektov iz kompleksa A., opremljenost njegovih zemljišč ne zadošča niti za uvrstitev v IV. cono.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bilo v obravnavanem primeru nadomestilo odmerjeno za stavbna zemljišča, na katerih stojijo objekti, navedeni v izreku izpodbijane odločbe, torej za zazidana stavbna zemljišča. Iz 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 218. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 56. člena SZS/97, izhaja, da je pogoj za odmero NUSZ od zazidanih stavbnih zemljišč komunalna opremljenost najmanj z vodovodnim in električnim omrežjem. Navedeno izhaja tudi iz 2. člena Odloka o NUSZ. V obravnavanem primeru ni sporna opremljenost z elektroenergetskim omrežjem, sodišče pa meni, da je izpolnjen tudi pogoj komunalne opremljenosti z vodovodom.

Tožnik sam navaja, da so zemljišča v kompleksu A. priključena na sekundarno vodovodno omrežje, to pa na javni primarni vodovod. Bistvena okoliščina, ki je pomembna za nastanek obveznosti plačila NUSZ, tj. opremljenost z vodovodnim in električnim omrežjem, torej ni sporna. Tožnik se sicer sklicuje na zakonsko zahtevo (sedaj jo določa prvi odstavek 72. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt), da je komunalna infrastruktura zgrajena in predana v upravljanje izvajalcu javne službe, če naj se stavbno zemljišče šteje za opremljeno. Po presoji sodišča pa v primeru, kot je obravnavani, dejstvo, da sekundarno vodovodno omrežje še ni bilo predano v upravljanje izvajalcu javne službe, ne more biti pravno odločilno. Tožnica namreč ne trdi, da bi imela vodno dovoljenje za oskrbo s pitno vodo (125. člen Zakona o vodah, v nadaljevanju ZV-1) ali koncesijo za rabo vode (136. člen ZV-1). To pomeni, da izvajalec javne službe tudi tem zemljiščem zagotavlja oskrbo vode, kljub temu da mu zgrajeno sekundarno omrežje ni bilo predano v upravljanje. Drugače povedano, zemljišča, ki so priključena na omrežje, ki zagotavlja dobavo pitne vode iz javnega omrežja, so opremljena s to komunalno infrastrukturo, saj je sekundarno omrežje dejansko postalo del omrežja te komunalne opreme, sicer dobava vode po naravi stvari ne bi bila mogoča. Če je zemljišče komunalno opremljeno, pa nastane obveznost plačila NUSZ, saj nadomestilo tudi po stališču Ustavnega sodišča (sklep U-I-235/94 z dne 20. 9. 1995) po svoji pravni naravi predstavlja odmeno za uporabo komunalno urejenega zemljišča. Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je sekundarno omrežje zgradil tožnik oz. njegov pravni prednik. Res je občina tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), to je gradnjo javnega omrežja vključno s sekundarnim, vendar se morebitna vlaganja v komunalno opremo lahko upoštevajo pri odmeri komunalnega prispevka. Pravna podlaga za upoštevanje tožnikovih vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture so torej lahko določbe o odmeri komunalnega prispevka (četrti odstavek 78. člena ZPNačrt). Morebitno škodo, če MONG noče prevzeti zgrajene infrastrukture, pa tožnica lahko uveljavlja tudi z ustreznim odškodninskim zahtevkom. Navedeno pomeni, da okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, niso ovira, da tožnik kot lastnik obravnavanih stavbnih zemljišč ne bi bil zavezanec za plačilo NUSZ.

V zadevi ni sporno, da je ureditveno območje KR 4.3, kjer ležijo tožnikova zemljišča, del naselja Kromberk, in da je to po 11. členu Odloka o NUSZ uvrščeno v II. cono. Od uvrstitve v cono, v kateri se nahaja stavbno zemljišče, in od namembnosti stavbe je odvisna stopnja obremenitve stavbnega zemljišča (9. člen Odloka o NUSZ), stopnja obremenitve pa je okoliščina, ki se upošteva pri višini nadomestila (8. člen). Sporna pa je uvrstitev tožnikovih zemljišč v to cono, saj zatrjuje, da njihova komunalna opremljenost ni tolikšna, kot naj bi bila v tej coni, poleg tega pa Odlok o NUSZ v isto cono uvršča tudi zemljišča iz drugih urejevalnih enot naselja Kromberk, ki imajo večjo komunalno opremljenostjo kot KR 4.3..

Sodišče navedenega tožbenega ugovora ne more preizkusiti. Ne iz Odloka o NUSZ ne iz obeh upravnih aktov ni razvidno, kakšna stopnja opremljenosti stavbnih zemljišč je bila upoštevana v 11. členu pri oblikovanju posamezne cone, oštevilčene od I do V. Prav tako iz odločb ne izhaja, da bi tožnikova zemljišča, na katera se nanaša izpodbijana odločba, ustrezala kriterijem komunalne opremljenosti z vidika II. cone. Dejansko stanje v tem obsegu ni bilo ugotovljeno.

V 61. členu ZSZ/84 je dano pooblastilo občini, da določi NUSZ v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upošteva v nadaljevanju našteta merila, med drugim opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave. Ta kriterij je v 5. členu omenjenega Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ, in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86) konkretiziran tako, da so v točki a) opredeljene posamezne stopnje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe, v točki b) pa stopnje opremljenosti zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami skupne rabe. Teh stopenj je pet (od I do V).

Iz navedenega izhaja, da je pri odmeri NUSZ pomembna opremljenost posameznega stavbnega zemljišča in možnost priključitve na komunalno infrastrukturo. Samo zase torej ne zadostuje, da je komunalno opremljeno neko širše območje (v konkretnem primeru kompleks A.), znotraj katerega leži konkretno zazidano stavbno zemljišče, niti to, da je katero od drugih zemljišč znotraj tega območja mogoče priključiti na določeno vrsto komunalne opreme. Taka ugotovitev mora biti izrecna za vsako stavbno zemljišče, za katero se odmerja NUSZ. Ni namreč mogoče izključiti, da vsa zemljišča znotraj določenega območja niso enako komunalno opremljena oziroma nekatera sploh ne (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 466/2012 z dne 17. 1. 2013).

Ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je to zadosten razlog za ugoditev tožbi, zato se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, in je izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ dopolniti postopek v skladu s stališči te sodbe, in sicer bo moral ugotoviti, katera merila oziroma kakšna stopnja opremljenosti s konkretno komunalno infrastrukturo ter možnost priključitve nanjo je bila podlaga za oblikovanje posamezne cone iz 11. člena Odloka o NUSZ, nadalje, ali tožnikova zazidana stavbna zemljišča, ki naj jih zaradi večje jasnosti glede lege v obsežnem kompleksu ..., opredeli s parcelno številko, ustrezajo tem merilom (ali je oz. kako je zagotovljena možnost priključevanja na posamezno komunalno infrastrukturo). Če bo ugotovljeno, da konkretna zemljišča ne dosegajo stopnje opremljenosti, ki se je upoštevala pri določanju II. cone, bo moral upravni organ odmeriti NUSZ na podlagi uvrstitve posameznega zazidanega stavbnega zemljišča v katero od naslednjih con z nižjo stopnjo komunalne opremljenosti in dostopnosti do centralnih dejavnosti.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, mu v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča od navedenega zneska pripada še zahtevani 20 % DDV, to je 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).