Jedro

Tožeča stranka ni vpisana v carinskih deklaracijah, kar pomeni, da v postopkih carinjenja, ki sta bila začeta na njuni podlagi, ni sodelovala. Ker ni bila zavezana za plačilo carinskega dolga, tudi ne more zahtevati povračila preveč plačane carine na podlagi 158. člena CZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.10.1999. Z njo je tožena stranka odpravila odločbo Carinarnice M. z dne 15.12.1997 (1. točka izreka) ter zavrgla zahtevek tožeče stranke za povračilo carinskih dajatev, plačanih po enotni carinski listini Carinske izpostave Javna skladišča M. z dne 11.9.1997, ker ni pogojev za uvedbo postopka (2. točka izreka).

Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil prošnjo tožeče stranke za vrnitev carinskih dajatev po ECL z dne 11.9.1997 C.I. J.s., ker je neutemeljena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali tožeči stranki pripada položaj stranke v carinskem postopku in s tem pravica zahtevati povračilo carinskih dajatev v skladu z določili 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ). Po presoji prvostopnega sodišča se je tožena stranka pravilno sklicevala na določilo 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki določa, da je stranka v upravnem postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Materialni predpis, ki določa, kakšne pravice ali pravne koristi ima oseba v carinskem postopku, je CZ. Ta v 3. členu opredeli krog oseb, ki jim pripada položaj stranke v carinskem postopku. V obravnavanem primeru se je carinski postopek začel z vložitvijo dveh carinskih deklaracij z dne 8.9.1997 in z dne 11.9.1997, s katerima je deklarant A.Š. d.o.o. iz M. (v nadaljevanju deklarant) za prejemnika H.L. d.o.o. iz L. (v nadaljevanju prejemnik) najprej uvozil novo tovorno vozilo M.B., kasneje pa je isto tovorno vozilo uvozil skupaj z dodatno vgrajenim kasonom. Tožeča stranka nesporno ni navedena v nobeni od navedenih carinskih deklaracij. Ker v carinskem postopku ni nastopala kot stranka, nima pravice vložiti zahtevka za vrnitev carinskega dolga. Takšno zahtevo lahko v skladu z določilom 5. odstavka 158. člena vloži le upravičenec do povračila preveč plačane carine v roku enega leta od pošiljatve obračuna carinskemu zavezancu. Tožeča stranka k plačilu carinskega dolga ni bila zavezana na podlagi navedenih carinskih deklaracij, temveč na podlagi civilnopravne pogodbe o leasingu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovore, da je tožeča stranka pridobila položaj stranke s pooblastilom prejemnika z dne 10.12.1997 ter z izjavo o odstopu pravice do uveljavljanja vračila plačanih carinskih dajatev z dne 6.12.1997. Pojasnilo je še, da lahko carinski organ naloži plačilo carinskih dajatev le carinskemu dolžniku, ki je odgovoren za plačilo carinskega dolga, zato lahko tudi povračilo preveč plačane carine kot upravičenec zahteva le carinski dolžnik.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišče prve stopnje ter tožena stranka določila CZ tolmačila ozko in neživljenjsko. Nobenega dvoma ni, da je kupec spornega vozila in plačnik preveč plačanih dajatev tožeča stranka, ne pa H.L. S pooblastilom z dne 10.12.1997 ter posebno izjavo z dne 6.12.1997 je H.L. na tožečo stranko prenesel vsa svoja formalnopravna ter materialnopravna upravičenja, saj v carinskem postopku ni nastopal zase, temveč za tožečo stranko. Zato je stališče, da tožeča stranka ne more biti stranka v tem postopku, napačno. Navaja še, da po civilni poti ne more od nikogar izterjati povrnitve tega plačila, zato so njena prizadevanja, da to uveljavlja v carinskem postopku, upravičena in na zakonu utemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, opredeljuje 49. člen ZUP/86 pojem stranke v procesnem smislu, materialni predpis pa je tisti, ki določa, kdo ima kakšno pravico, obveznost ali pravno korist v konkretni upravni stvari. Po določilu 49. člena ZUP/86 ima položaj aktivne stranke oseba, na katere zahtevo se je uvedel postopek, položaj pasivne stranke oseba, zoper katero teče upravni postopek, položaj stranskega udeleženca pa oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se položaj stranke v obravnavanem carinskem postopku presoja po določbah CZ. Ta zakon v 3. členu določa krog oseb, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Na podlagi 1.a odstavka 143. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga s sprostitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, v prost promet. Carinski dolžnik za carinski dolg iz prvega odstavka tega člena pa je deklarant (3. odstavek istega člena). Za določitev strank v obravnavanem carinskem postopku so, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pomembni podatki iz uvoznih carinskih deklaracij z dne 8.9.1997 in 11.9.1997, ki niso sporni. V omenjenih deklaracijah je kot prejemnik navedena družba H.L. d.o.o. iz L., kot carinski deklarant pa A.Š. d.o.o. iz M. Pritožbeno sodišče zato meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo trditve tožeče stranke, da je v obravnavanem carinskem postopku imela položaj stranke. Slednja namreč ni vpisana v nobeni od omenjenih carinskih deklaracij, kar pomeni, da v postopkih carinjenja, ki sta bila začeta na njuni podlagi, ni sodelovala. Ker ni bila zavezana za plačilo carinskega dolga, tudi ne more zahtevati povračila preveč plačane carine na podlagi 158. člena CZ. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku nima položaja stranke, ker ne varuje kakšnih svojih pravic ali pravnih koristi, pravilno.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi. Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka uporabnik uvoženega blaga, ki pa po določbah CZ nima nobenih upravičenj z zvezi s carinjenjem uvoženega blaga. Stališče pritožbe, da so s civilnimi pravnimi posli, ki jih je tožeča stranka sklenila s prejemnikom blaga (leasingodajalcem), nanjo prešla vsa upravičenja v zvezi s carinskim postopkom, je zmotno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni pridobila položaja stranke niti s pooblastilom družbe H.L. d.o.o z dne 10.12.1997 niti z izjavo o odstopu pravice do uveljavljanja vračila plačanih carinskih dajatev z dne 6.12.1997. V obravnavani zadevi tožeča stranka k plačilu carinskega dolga ni bila zavezana na podlagi določil CZ, temveč na podlagi enostranskega pravnega posla (izjave) z dne 23.7.1997, s katerim se je zavezala, da bo na prvi poziv leasingodajalca H.L. nemudoma poravnala vse javne in uvozne dajatve ter pristojbine, ki odpadejo na nakup predmetov leasinga. Ker se v carinskem postopku položaj stranke presoja po določbah CZ, pogodbena razmerja tožeče stranke z družbo H.L. d.o.o. (kot tudi odškodninski zahtevki, ki izvirajo iz njih) za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembna, zato so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na pogodbo o leasingu ter izjavo in pooblastilo, ki izvirata iz nje, in s katerimi tožeča stranka utemeljuje prenos upravičenj, neutemeljeni.

Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.