Jedro

Izgon tujca, ki dolgotrajno tolerirano biva v državi, se po sodni praksi ESČP, pravu EU in mednarodnem pravu uporabi le, če je tujec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki resno ogroža varnost države. Kaznivo dejanje krive izpovedbe, za katerega je bila tožnica kaznovana, pa ne predstavlja dejanja, ki resno ogroža Republiko Slovenijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-68/2007/59 (1314-05) z dne 10. 11. 2017 odpravi.

II. Prošnji tožnice A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji se ugodi.

III. Pristojni organ je dolžan v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe tožnici A.A. roj. ... 1977 v kraju Obilič, Kosovo, državljanki Republike Srbije, izdati dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji v obliki samostojne listine.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku v 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji št. 2140-68/2007 izdano tožeči stranki dne 2. 11. 2007 (1. točka izreka). Prošnja tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Sloveniji se zavrne (2. točka izreka). Tožeči stranki se je naložilo, da mora v 8. dneh po vročitvi odločbe toženi stranki vrniti dovoljenje za stalno prebivanje izdano v obliki samostojne listine s serijsko številko 00218388 (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo tožeči stranki na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) z dne 2. 11. 2007 izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Po izdaji dovoljenja je ministrstvo dne 28. 10. 2013 prejelo dopis Okrožnega tožilstva v Mariboru s katerega izhaja, da je bila tožnica spoznana za krivo (poleg več drugih obdolžencev) kaznivega dejanja krive izpovedbe na podlagi drugega odstavka 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), v zvezi s časovnim bivanjem v Sloveniji.

2. V postopku, obnovljenem po uradni dolžnosti po 2. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je tožena stranka ugotovila, da je tožnica v letih 2000 do 2007 živela v Nemčiji, zato ni podan pogoj neprekinjenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in je odločila, kot je to navedeno v 1. točki obrazložitve te sodbe.

3. V upravnem sporu je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. II U 264/2014 z dne 19. 11. 2014 zavrnilo tožbo zoper odločbo ministrstva, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. X Ips 475/2014 z dne 8. 7. 2015 reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je odločbo odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje. Tožena stranka je v ponovnem postopku obnove postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožnice presojala izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, ki ga mora tujec skladno z določbami prvega odstavka 1. člena ZUSDDD-UPB1 izpolnjevati za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Sloveniji.

4. Tožena stranka je v ponovnem postopku z dopisom z dne 9. 3. 2016 pozvala tožečo stranko na dopolnitev prošnje in sicer fotokopijo veljavnega dokumenta o istovetnosti ali dokazilom iz katerega je razvidno, da je bila imenovana 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, s pisno obrazložitvijo kje je prebivala v obdobju od 25. 6. 1991 dalje, z navedbo natančnih naslovov in časovnih obdobij prebivanja na teh naslovih, s predložitvijo dokazil o prebivanju, z navedbo najmanj treh prič, ki bi lahko potrdile dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji s potrdilom iz kazenske evidence matične države, ki ne sme biti starejše od treh mesecev. Tožnica se je sklicevala na vse izjave, ki jih je dala v postopku do sedaj, da živi na naslovu ... skupaj s svojimi petimi otroci ter da so otroci obiskovali Osnovno šolo Rače vse od dne 1. 9. 2007 dalje. K odgovoru je predložila številne dokaze, ki dokazujejo življenje v Republiki Sloveniji od leta 2007 dalje. Tožena stranka je opravila ustno obravnavo, na kateri je zaslišala tožnico, njenega moža in priče. 5. Ministrstvo je pri tem upoštevalo najkrajše možne odsotnosti iz Republike Slovenije, kot jih je navedla sama tožnica na ustni obravnavi dne 1. 6. 2016, in sicer da je bila ena odsotnost tožnice en mesec in pol. Kolikor je bila tožnica v petih letih odsotna le dvakrat na leto (in ne trikrat, kot je navedla sama, saj je izjavila, da je družina v Nemčijo hodila dva meseca in ostala tam dva meseca) je bila v petih letih skupna odsotnost tožnice že 15 mesecev, kar znaša veliko več, kot bi bila glede na določilo 41. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) dopustna odsotnost. 6. Iz navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Tega pogoja tudi ni izpolnjevala v obdobju od 25. 6. 1991 do 2. 11. 2007, ko je bilo na podlagi ZUSDDD izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Tožena stranka je zato v ponovnem postopku obnove postopka odločila kot že v predhodnem postopku in zavrnila prošnjo tožnice za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

7. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita tako iz procesnih, kakor tudi iz vsebinskih materialnih razlogov. Meni, da je tožena stranka zamudila rok za obnovo postopka na podlagi 2. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je izdala sklep o obnovi postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje komaj dne 25. 11. 2014 ter razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje dne 3. 7. 2014. Tožeča stranka navaja, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova postopka ne more več predlagati ter uvesti po uradni dolžnosti. Tožnici je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje dne 2. 11. 2007, ker je od dokončnosti odločbe, ki je bila v predmetnem postopku neupravičeno razveljavljena, preteklo več kot 6 let in 8 mesecev do prejema izpodbijane odločbe pa več kakor 10 let, obnova postopka po uradni dolžnosti ni več dovoljena.

8. Tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe kršilo dolžnost tožene stranke o varovanju pravice do družinskega življenja, ki je varovan v 53., 54. in 56. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz ratificiranih mednarodnih pogodb, zlasti iz Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, akta o notifikaciji nasledstva glede Konvencije organizacij Združenih narodov in konvencij sprejetih v mednarodni agenciji z atomsko energijo (v nadaljevanju KOP). Pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja varuje tudi 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Omejitev pravice do družinskega življenja je dopustna le pod pogoji iz drugega odstavka 8. člena EKČP. V pravico do spoštovanja družinskega življenja lahko država poseže tudi s pravno ureditvijo vstopa, izgona in bivanja tujcev. Za presojo obravnavanega primera so pomembne tudi smernice, ki izhajajo iz pravnega reda EU, Listina evropske unije o temeljnih pravica (v nadaljevanju listina), ki v 7. členu opredeljuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Pomembna je tudi direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (v nadaljevanju Direktiva). Tako po praksi EKČP kot po pravu Evropske unije je izgon osebe iz države za zagotavljanje javnega reda in javne koristi dopusten le ob upoštevanju načela sorazmernosti. Čim večja je vključenost osebe in njenih družinskih članov v državo gostiteljico, tem večja mora biti stopnja varnosti pred izgonom.

9. V obravnavani zadevi je po mnenju tožeče stranke z izpodbijano odločbo kršena pravica tožnice, ki je varovana s členi Ustave ter sprejetimi mednarodnimi zavezami ter pravom EU. Stališča tožene stranke v izpodbijani odločbi pomeni kršitev pravice družinskega življenja, ki ga uživajo otroci tožnice, in sicer pravice popolnoma integriranih otrok v družbo in sicer otrok, ki so se rodili leta 1992, 1994, 1996, 1998, 2000, 2006 in 2007. Gre za sedem otrok, ki so od izdaje prve in druge izpodbijane odločbe tožene stranke, torej države, pod nenehnim pritiskom, grožnje po deportaciji. Iz mnenja šole o učencih OŠ Rače celo izhaja, da je B.B. učenec, ki ga lahko brez zadržkov postavi za vzgled drugim učencem in je učiteljica ponosna nanj. V kolikor izpodbijana odločba ostane, bo kar sedem otrok ostalo brez obeh staršev, pri čemer bo pod vprašaj postavljena njihova pravica do izobrazbe in zaključka osnovnega šolanja. Ob upoštevanju vseh kriterijev, zlasti da je družina v Republiki Sloveniji že od leta 1990 ter ima tukaj nedvomno središče svojih življenjskih interesov, številčno družino, prijatelje, znance in sorodnike. Takšna izpodbijana odločba ne prestane testa sorazmernosti in zgoraj navedenih pogojev. Tožnica tudi navaja, da ni izjavila, da z možem venomer odhajata v Republiko Nemčijo. V tujino sta odšla le nekajkrat, včasih samo za dva dni, takrat, ko je bilo to nujno potrebno. Otroci obvladajo slovenski jezik. Tudi tožnica se je deloma naučila slovenskega jezika, ki ga tudi delno razume. Glede kratkočasnih odhodov v Republiko Nemčijo, ko vsi skupaj zagotovo niso trajali v 25. letih skupno več kakor 6 mesecev, pa tožnica dodaja, da niso ravnali prostovoljno, ampak v skrajni sili, da bi lahko otrokom zagotovili hrano, zdravstveno oskrbo, porod, plačali položnice, elektriko in vse to v matični državi Republiki Sloveniji. Prav tako je bilo potrebno to zaradi eksisteniconalne narave, da je tožnica lahko preživljala kar sedem otrok in se ji ne sme očitati, da so prostovoljno zapustili državo Slovenijo in nato okoliščino vezati škodljive posledice. Tožnica meni, da je pri zaslišanju pred toženo stranko zagotovo prišlo do napak pri tolmačenju, zlasti glede prevoda odsotnosti v Republiki Sloveniji, zato je tožeča stranka ponovno zahtevala zaslišanje tožnice ter prevajalca C.C. Predlaga, da se odločba odpravi.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ponovnem postopku obnove postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeči stranki, presojala izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, ki ga mora tujec skladno z odločbo prvega odstavka ZUSDDD izpolnjevati za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in pri tem ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v svoji izpodbijani odločbi obrazložila zakaj je tožeči stranki razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in ji prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnila ter na katerih pravnih podlagah. Vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in v izogib ponavljanju jih ponovno ne navaja.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, sprejeta v ponovljenem postopku, da se tožeči stranki že izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji razveljavi, in da se njena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji z dne 24. 7. 2007, zavrne. Tožena stranka je v obnovljenem postopku kot pravno podlago za svojo odločitev navedla ZUSDDD-UPB1, ker je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 odločilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, in ker so bila ugotovljena neskladja ZUSDDD na ustavno skladen način odpravljena z ZUSDDD-B. Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je bil določen tako po ZUSDDD kakor tudi po ZZUSDDD-B in se v tem delu ZUSDDD ni spremenil oziroma dopolnil. 13. Po 1. členu ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo1. 14. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v obravnavani zadevi bistveno, da je v času po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, ZTuj-1B z novelo iz leta 2005, torej z veljavnostjo tudi v času odločanja o prošnji tožnice, v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tujca določil, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Navedena ureditev velja tudi v sedaj veljavnem ZTuj-2. 16. Glede na navedeno je bilo treba po presoji Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi za opredelitev samega pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je, kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD - UPB-1 opredeljujeta pojem „dejansko življenje“, kar je že samo po sebi sicer bistveno višji standard kot zgolj prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega prebivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe navedene uredbe kot podzakonskega predpisa sicer nanašajo na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji za pridobitev državljanstva, in ne za pridobitev stalnega prebivališča, kot je to določeno v ZTuj-1B.

17. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnica v letih 2000 do 2007 živela v Nemčiji, zato ni podan pogoj neprekinjenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

18. Sodišče je v dokazne namene po predlogu tožeče stranke, zaslišalo tožnico in njenega moža E.E. Zaslišanje tožnice je prevajal sodni tolmač C.C. za romski jezik s kosovskim narečjem. Slednji je prevajal tudi zaslišanje tožnice v postopku pred upravnim organom. Stranke postopka so soglašale, da prevod zaslišanja pred sodiščem opravi C.C. 19. Tožnica je izpovedala, da je že od leta 1990 v Sloveniji, mož je v Sloveniji od leta 1986, ko še je bila tožnica v Prištini, kamor je prihajal nazaj. Z možem sta živela v izvenzakonski skupnosti od leta 1989, poročila pa sta se leta 1996. Do leta 1996 so živeli na ... v barakah, nato na ..., kasneje so se preselili v Rače. Štirje njuni otroci so se rodili v Prištini, dva v Nemčiji, eden pa v Sloveniji. Dva otroka živita v Nemčiji, kjer sta poročena, pet pa jih živi v Sloveniji. Dva otroka sta še šoloobvezna in obiskujeta Osnovno šolo v Račah, dekle je končalo frizersko šolo, drugi otrok se je izučil za mehanika, eden izmed otrok je vpisan v trgovsko šolo v drugi letnik. Leta 1999 so se prvič prijavili kot begunci v Sloveniji zato, ker so si želeli tu urediti status. Tožnica je izpovedala, da je družina odhajala po socialno pomoč v Nemčijo od leta 2002 in sicer dve leti, kar je bil to edini vir preživljanja. Večkrat je šla z možem, včasih tudi s katerim izmed otrok. Tam so ostajali 4 dni do enega tedna. Tožnica je tudi rodila v Nemčiji, saj je bila že noseča, ko so šli v Nemčijo in bi v Sloveniji morala plačati porod, medtem ko je bil porod v Nemčiji brezplačen. V tem času tožnica ni prejemala socialne pomoči v Nemčiji. Tožnica je vztrajala pri izjavi, ki jo je že dala pred upravnim organom. Pred vojno na Kosovu so imeli premoženje, vendar je bilo v času bombardiranja na Kosovu vse uničeno. Druži se v Sloveniji predvsem s svojimi sorodniki pa tudi z drugimi Romi ter s Slovenci.

20. Tudi mož tožnice je kot priča izpovedal, da je od leta 1986 že v Sloveniji in da se je vračal nazaj v Prištino in da je od leta 1991 začel živeti v Sloveniji, kamor je v Slovenijo prišla tudi njegova žena. Na vprašanje tožene stranke v katerem letnem času leta 1991 je prišla tožnica v Slovenijo, je priča izpovedala, da v času zime v začetku leta 1991. Priča ni bila sigurna ali je tožnica prišla pozimi v začetku leta 1991 ali konec leta 1991. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se postopek vodi za časovno obdobje izpred 28 let ter je nemogoče, da se tožnica in njen mož kot priča, ko se borita za preživetje, natančno spomnita vsakega časovnega obdobja.

21. Priče, ki so bile zaslišane v ponovnem postopku pred upravnim organom niso potrdile, da bi tožnica oziroma njena družina bila odsotna iz Slovenije v daljšem časovnem v obdobju v letih 2000 do 2007 ali živeli v Nemčiji kot je to ugotovila tožena stranka. Slednje tudi ne izhaja iz listinskih dokazov. Dejstvo, da si je družina zaradi socialne stiske in nevzdržnosti poiskala eksistencionalno pomoč v Nemčiji, še ne pomeni, da je tam tudi živela. Center življenjskih interesov je družina ohranila v Republiki Sloveniji, saj sta tožnica in njen mož izpovedala, da sta eden ali drugi odhajala v Nemčijo, redko z otroci, ki so ostali v Sloveniji.

22. Iz potrdila osnovne šole Rače izhaja, da se pet otrok tožnice šola v OS Rače od septembra 2007. Osnovnošolsko obveznost sta v šolskem letu 2009/2010 zaključila dva otroka tožnice. Iz potrdila še izhaja, da so otroci prijetni, dobro vključeni v sredino sošolcev. Tudi oče otrok prihaja v šolo, ves čas izraža veliko skrb za otroke.

23. Varuh za človekove pravice je na podlagi obravnave pobud v daljšem časovnem obdobju ugotovil, da je eno širših vprašanj, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sistemska ureditev položaja oseb, ki jim je država dolgotrajno tolerirala nezakonito bivanje v Sloveniji. Dopuščeno dolgotrajno bivanje je tožnici in njeni družini dejansko omogočilo razvoj in vzpostavitev močnih družinskih, socialnih in kulturnih vezi v Republiki Sloveniji. Družina v Sloveniji živi daljše časovno obdobje si je v tem dolgem obdobju nedvomno ustvarila zasebno in družinsko življenje, kot to izhaja iz izpovedi tožnice in njenega moža ter prič zaslišanih pred upravnim organom.

24. Tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da morajo države tujcem, ki so si v dolgih letih bivanja v državi ustvarili zasebno življenje z oblikovanjem osebnih, socialnih in kulturnih vezi, priznati pravico do zasebnega življenja in jim na podlagi te priznati status bivanja.

25. Sodišče odloča o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ne izdaja dovoljenja za stalno prebivanje tujca ima za posledico izgon tujca iz države, saj tujec brez ustreznih dovoljenj v državi ne more bivati.

26. Sodna praksa ESČP v zvezi s pravico iz 8. člena EKČP je razvidna iz dopisa Varuhinje človekovih pravic št. 5.2-24/2014-13 z dne 20. 7. 2015, ki v zvezi s pravico do družinskega življenja opozarja na tako imenovane Boultif kriterije, ki omogočajo izpeljavo testa sorazmernosti med pravico posameznika do družinskega življenja ter obveznostjo in pravico države, da zagotavlja javni red pri odstranitvi posameznika, ki je kršil zakone države gostiteljice. Omenjeni kriterij določajo, da mora država, ki hoče odstraniti tujca z družinskimi člani v državi gostiteljici, upoštevati resnost in narave kršitve, čas bivanja v državi gostiteljici, družinske vezi v državi gostiteljici ter starost morebitnih otrok. Ločeno od vezave na družinsko življenje je ESČP razvilo tudi kriterije, pod katerimi ima država pozitivno obligacijo, da legalizira status oseb z dolgotrajno toleriranim bivanjem v državi članici. V takih primerih pravica do priznavanja de facto stanja in legalizacija le-tega prevlada nad zahtevami imigrantske zakonodaje v državi članici. Še več, vztrajanje na zakonitem bivanju v primeru tehtanja do pravice do družinskega življenja je sodišče označilo za "prekomerni formalizem"2. 27. V zadevi Boultif proti Švici je ESČP izoblikovalo pogoje, na podlagi katerih je izgon iz države upravičen z vidika nujnosti in sorazmernosti glede na legitimni interes države. Med drugimi so pogoji predvsem dolžina bivanja v državi (daljše je bivanje, manj nujen in sorazmeren je ukrep), narava in resnost morebitnega kaznivega dejanja, čas, ki preteče od izvršitve kaznivega dejanja, in družinsko stanje tujca. V zadevi Üner proti Nizozemski pa ESČP naštetim merilom dodaja še merilo socialnih, kulturnih in družinskih vezi v gostujoči državi in državi izvora. Če torej tujec v državi izvora nima razvite socialne, družinske in kulturne mreže, nasprotno pa ima v gostujoči državi zaradi dolgotrajnega toleriranega bivanja socialne, družinske in kulturne vezi močno razvite, ga gostujoča država zaradi nesorazmernosti ukrepa ne sme izgnati. Sodišče poudarja, da kot pomemben dejavnik šteje, da je tujec večino svojega otroštva preživel v gostujoči državi in v njej pridobil tudi izobrazbo. Tudi če tujec v gostujoči državi nima družine oziroma nikakršnih družinskih vezi, so v okviru 8. člena EKČP in pravice do zasebnega življenja prav tako pomembni odnosi z drugimi ljudmi in zunanjim svetom, s katerimi posameznik gradi socialno mrežo. V okviru pravice do družinskega in zasebnega življenja sodišče kot zelo pomembno šteje tudi pravico do osebnega razvoja. Ta ni mogoč, če je tujec na podlagi dolgotrajnega toleriranega bivanja popolnoma integriran v družbo ter kulturnega in socialnega okvira v državi izvora več nima. Sodna praksa ESČP v primerih tesnih osebnih vezi in stikov torej šteje, da izgon tujca pomeni kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (Butt proti Nizozemski).

28. V tehtanju med interesom posameznika (pravica do priznanega statusa bivanja) in interesi družbe (pravica države do koordinacije azilne politike in nadzorom nad prehodom državne meje) vsekakor država uživa nekaj suverenosti, vendar je v teh primerih sodišče upoštevalo predvsem možnost za nadaljnji osebni razvoj posameznika in vzdrževanje stikov z njegovo družino (npr. zadeva Gül proti Švici)3. 29. Iz sodne prakse ESČP še izhaja pravilo, da morajo za izgon tujca, ki je večino svojega otroštva in mladosti zakonito preživel v gostujoči državi, obstajati zelo močni razlogi za legitimnost ukrepa.

30. Tožnica se sklicuje na 53., 54. in 56. členu Ustave, kjer je določeno varstvo do družinskega življenja. V skladu s tretjim odstavkom 53. člena Ustave država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Po prvem odstavku 54. člena Ustave imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Starši so torej tisti, ki so v prvi vrsti upravičeni in dolžni skrbeti za svoje otroke. Dolžnost staršev na drugi strani pomeni pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb, uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa jim je zagotovljeno v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo. S tem zadnjim Ustava opozarja na medsebojno prepletenost starševske skrbi in pravic otrok. Že umestitev teh določb v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah pove, da se država v to razmerje med starši in otroki praviloma ne sme vmešavati. Za to, da bi bilo jamstvo vzajemne povezanosti med starši in otroki učinkovito, je država dolžna sprejeti tudi ukrepe, ki bodo omogočali dejansko vzpostavitev in varstvo teh razmerij4. 31. Nedvomno je, da ima tožnica v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, saj v Sloveniji živi s svojo družino, otroci se šolajo v Sloveniji. Pri tem so pomembne otrokove koristi kot glavno vodilo. Otroku naj zagotovijo takšno varstvo in skrb, kakršna sta potrebna za njegovo blaginjo upoštevaje pravice in dolžnost staršev, ki so zakonsko odgovorni za otroka. Tožnica in njeni otroci so integrirani v okolje v katerem živijo, kar tudi izhaja iz že navedenega potrdila OS Rače. Otroci tožnice, ki so tujci v Republiki Sloveniji, so torej vzgojeni in šolani v Sloveniji. Izgon tujca, ki dolgotrajno tolerirano biva v državi se po že omenjeni sodni praksi ESČP, Direktivi in KOP uporabi le, če je tujec pravnomočno spozna za krivega kaznivega dejanja, ki resno ogroža varnost države. Kaznivo dejanje krive izpovedbe za katerega je bila tožnica kaznovana, ne predstavlja dejanja, ki resno ogroža Republiko Slovenijo. ESČP zagovarja stališče, da je tujec lahko izgnan iz države kljub dolgotrajnemu bivanju in visoki stopnji integracije le, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek 8. člena EKČP). Tako so omejitve pravice do družinskega življenja dopustne le iz navedenega razloga.

32. Sodišče je zato sledilo sodni praksi ESČP, glede na temeljne pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 8. členu EKČP. Pri tem je prednostna pravica do zasebnega in družinskega življenja po 8. členu EKČP pred zahtevami domače zakonodaje in je na podlagi testa sorazmernosti sledilo prošnji tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

33. Neutemeljen pa je ugovor tožnice, ki se nanaša na pravočasnost obnove postopka. Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP. V konkretnem primeru je bila obnova postopka dovoljenja v skladu z 2. točko 260. člena ZUP s sklepom tožene stranke št. 2140-68/2007/11 (1312-11) z dne 25. 11. 2013, ki je postal pravnomočen. Zato sodišče kot brezpredmetne zavrača tožbene ugovore o zamudi rokov za obnovo postopka (tako subjektivnega kot objektivnega), saj bi tožeča stranka morala tovrstne ugovore uveljavljati v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ne more pa jih več uveljavljati v že pravnomočno obnovljenem postopku.

34. Tožena stranka ni upoštevala stališč Vrhovnega sodišča RS, saj je upravni organ o zadevi odločal že drugič in je nepravilno uporabil materialno pravo, Ustavo RS ter določila 8. člena EKČP in sodne prakse ESČP. V predmetni zadevi so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, da sodišče samo odloča o stvari v sporu polne jurisdikcije. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo, prošnji tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodilo (1. odstavek 65. člena ZUS-1).

35. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 84,70 EUR, torej skupaj 469,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

36. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. X Ips 475/2014 z dne 8.7.2015 2 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 2474/2017 z dne 24. 9. 2018 3 Poročilo Varuha človekovih pravic št. 5.2-24/2014-13 z dne 20. 7. 2015 4 Ustavno sodišče Republike Slovenije, odločba št. Up-690/10 z dne 25. 3. 2010