Jedro

Upravnik sicer lahko v imenu etažnih lastnikov vloži izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika; torej tudi tožbo za plačilo prispevkov v rezervni sklad (peta alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ; primerjaj tudi odločbo VS RS II Ips 263/2015), vendar pa v obravnavani zadevi upravnik ni nastopal v vlogi tožeče stranke, temveč so v tej vlogi nastopali etažni lastniki. Že zaradi tega niti ni bilo mogoče slediti ugovoru tožene stranke v smeri napačne aktivne procesne legitimacije. V konkretnem postopku je upravnik nastopal zgolj direktni zastopnik (v imenu in za račun) tožnikov: etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 485,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.7.2016 v prvem in tretjem odstavku v celoti v veljavi. Poleg tega je sodišče tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 950,70 EUR pravdnih stroškov, in sicer v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka nasprotovala tako dejanski kot pravni podlagi zahtevka tožeče stranke, zato bi moralo sodišče razpisati narok in izvesti dokaze z zaslišanjem tožene stranke. Poziv k plačilu prispevkov in obračun zamudnih obresti ne predstavlja verodostojne listine v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na podlagi katerih se lahko vloži predlog za izvršbo. Upravnik stavbe ne more nastopati kot zakonit zastopnik etažnih lastnikov za izterjavo sredstev rezervnega sklada na podlagi omenjenih dokumentov kot verodostojnih listin. Upravnik ne more že po samem zakonu vložiti predloga za izvršbo za izterjavo sredstev rezervnega sklada, zato so etažni lastniki tisti, ki so aktivno legitimirani za izterjavo vplačil v rezervni sklad. Če bi upravnik za etažne lastnike terjal dolg, bi moral vložiti tožbo v njihovem imenu in za njihov račun. Z neizvedbo dokaza z zaslišanjem strank sodišče ni raziskalo s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da tožena stranka pozivov k plačilu prispevkov v rezervni sklad in obračuna zamudnih obresti za prispevke v rezervni sklad ni prejela.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Če sodišče prve stopnje v postopku v gospodarskem sporu ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (488. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni nasprotovala dejanski podlagi uveljavljenega tožbenega zahtevka, marveč je nasprotovala le pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka (v smeri napačne aktivne procesne legitimacije) glede na takšno dejansko stanje.

7. Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno niti tedaj, če upravnik tožene stranke, kot etažne lastnice, ni pisno pozval k plačilu prispevka v rezervni sklad. Izostanek pisnega poziva bi bil kvečjemu lahko relevanten glede vprašanja začetka teka zakonskih zamudnih obresti, česar pa tožena stranka v okviru svojih navedb sploh ni izpostavila. Pisni poziv upravnika je namreč pravno pomemben le zaradi tega, ker se šteje za verodostojno listino v smislu ZIZ (šesti odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). V obravnavani zadevi pa je postopek že prerasel v gospodarsko pravdo, zato to vprašanje glede verodostojne listine v smislu ZIZ niti ni več pravno pomembno. Omenjena listina pa se v pravdi šteje zgolj kot dokaz. Poleg tega pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zgolj pavšalno navedla, da spornega pisnega poziva in obračuna zamudnih obresti sploh ni prejela, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je upravnik nepremičnine na naslovu I. 9, K. toženi stranki vedno vso relevantno dokumentacijo (tudi račune za plačilo prispevkov za rezervni sklad) pošiljal na isti registriran naslov tožene stranke I. 9, K. in da je tožena stranka v obdobju pred februarjem 2015 vse svoje obveznosti iz tega naslova tudi redno plačevala. Glede na to, da tožena stranka tudi ni določno nasprotovala temu, da bi ji upravnik na njen omenjeni registriran naslov poslal sporni pisni poziv in obračun, je odločno premalo konkretizirana navedba tožene stranke (da bi bila pravno pomembna), da te dokumentacije ni prejela. Nesprejetje dokumentacije bi bilo lahko pravno pomembno le tedaj, če bi bilo nesprejetje posledica ravnanja ali opustitve samega upravnika (ker na primer dokumentacije sploh ne bi poslal oziroma bi jo poslal na napačen naslov) ali tretje osebe (na primer poštarja, ki ne bi opravil pravilne vročitve) ali okoliščine, da vročitev na omenjenem naslovu v kritičnem obdobju ni bila več mogoča (ker se tožena stranka na tem naslovu dejansko ni nahajala, nemožnost vročitve zaradi uničenja poštnega predalnika, ipd). Iz tega razloga (ker dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran) je sodišče prve stopnje povsem upravičeno tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožene stranke

8. Upravnik sicer lahko v imenu etažnih lastnikov vloži izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika; torej tudi tožbo za plačilo prispevkov v rezervni sklad (peta alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ; primerjaj tudi odločbo VS RS II Ips 263/2015), vendar pa v obravnavani zadevi upravnik ni nastopal v vlogi tožeče stranke, temveč so v tej vlogi nastopali etažni lastniki. Že zaradi tega niti ni bilo mogoče slediti ugovoru tožene stranke v smeri napačne aktivne procesne legitimacije. V konkretnem postopku je upravnik nastopal zgolj direktni zastopnik (v imenu in za račun) tožnikov: etažnih lastnikov.

9. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v višini 485,50 EUR (sestava odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, povišek za zastopanje več oseb v višini 160,65 EUR, pavšalni materialni stroški v višini 7,80 EUR in 22 % DDV na odvetniško nagrado).