Jedro

Navedba vrednosti spornega predmeta mora biti v tožbi jasno in nedvoumno izražena. Le tako je namreč mogoče pravilno razlagati določbe 40., 186. in 382. člena ZPP. Zakonsko besedilo "vrednost spornega predmeta" terja namreč razlago, da je vrednost spornega predmeta mogoče izraziti le v denarni enoti, saj kakršnokoli nedenarno vrednostno primerjanje in analogno vrednotenje spornega predmeta ne more pripeljati do rezultata, ki bi omogočil zanesljivo ugotovitev vrednosti, ki je za ugotovitev pravice do izrednega pravnega sredstva odločilna. Navedba vrednosti spornega predmeta v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena, zaradi različnih vrednostnih kriterijev (npr. različna vrednost točke v taksni in odvetniški tarifi) pa tudi ni zanesljiva. Tožeča stranka si zato s tem, ko je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v točkah, pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti sodbi, ki je postala pravnomočna, ni zagotovila.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 31.3.1993 med prvo toženko in drugima dvema tožencema. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 100.019 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da mora stroške pritožbenega odgovora trpeti tožena stranka sama.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba ni pravilna iz razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na katere se tožeča stranka v celoti sklicuje. Določbe stanovanjskega zakona o predkupni pravici sta si sodišči druge in prve stopnje zmotno razlagali. Zmotni so tudi zaključki sodišča o tem, kdaj naj bi tožeča stranka zvedela za sklenjeno prodajno pogodbo. Neutemeljeni so tudi očitki tožnici, da ni takoj položila ustrezne kupnine. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Zato naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je dne 8.11.1993 vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, ki so jo dne 30.3.1993 sklenile tožene stranke. Na obravnavi dne 5.7.1994 je postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala le delno razveljavitev prodajne pogodbe z dne 30.3.1993. Glede na naravo tožbenega zahtevka (celotna oziroma delna razveljavitev dne 30.3.1993 sklenjene prodajne pogodbe), je bil med pravdnima strankama v teku premoženjskopravni spor, v katerem je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 186. in 3. odstavek 382. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v tožbi vrednost spornega predmeta opredelila s točkami, ob postavitvi podrejenega tožbenega zahtevka pa vrednosti spornega predmeta sploh ni navedla.

Navedba vrednosti spornega predmeta mora biti v tožbi jasno in nedvoumno izražena. Le tako je namreč mogoče pravilno razlagati določbe 40., 186. in 382. člena ZPP. Zakonsko besedilo "vrednost spornega predmeta" terja namreč razlago, da je vrednost spornega predmeta mogoče izraziti le v denarni enoti, saj kakršnokoli nedenarno vrednostno primerjanje in analogno vrednotenje spornega predmeta ne more pripeljati do rezultata, ki bi omogočil zanesljivo ugotovitev vrednosti, ki je za ugotovitev pravice do izrednega pravnega sredstva odločilna. Navedba vrednosti spornega predmeta v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena, zaradi različnih vrednostnih kriterijev (npr. različna vrednost točke v taksni in odvetniški tarifi) pa tudi ni zanesljiva. Tožeča stranka si zato s tem, ko je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v točkah, pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti sodbi, ki je postala pravnomočna, ni zagotovila.

Na obravnavi dne 4.2.1994 sta pravdni stranki vrednost spornega predmeta sporazumno opredelili z zneskom 1.500.000 SIT, vendar pa tako opredeljena denarna vrednost spornega predmeta tožeči stranki dovoljenosti revizije ne zagotavlja. Po določbi 3. odstavka 40. člena ZPP je preizkus v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta mogoč le do začetka obravnavanja glavne stvari. Na obravnavi dne 4.2.1994 pa je bila denarna vrednost spornega predmeta sporazumno ugotovljena šele potem, ko je tožnik že podal tožbo in tedaj že po začetku obravnavanja glavne stvari (1. odstavek 297. člena ZPP).

Po povedanem revizija tožeče stranke ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155 in 166. člena ZPP. Tožeča stranka z izrednim pravnim sredstvom ni uspela. Zato mora sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka (154. čl. ZPP). Enako pa velja tudi za toženo stranko, ki je na revizijo odgovorila, saj njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi v revizijskem postopku. Zato stroškov revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. čl. ZPP).