Jedro

Toženki nimata statusa uporabnika ob smrti imetnice stanovanjske pravice, ker prva toženka že 20 let živi z družino v Nemčiji in v materinem stanovanju ni zadovoljevala rednih stanovanjskih potreb, druga toženka pa se je v stanovanje vselila nekaj mesecev pred smrtjo imetnice stanovanjske pravice. Zato je bilo ugodeno izpraznitvenemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke A in naložilo toženkama, da se morata izseliti iz stanovanja in praznega izročiti tožeči stranki. Enak tožbeni zahtevek tožnika B je zavrnilo. Proti sodbi so se pritožili tožnik B in obe toženki. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrglo, pritožbo toženk pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženki sta vložili proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navajata, da imata toženki v posesti le del stanovanja, drugi del pa zaseda tožnik B. Ker stanovanje toženk v sodbi ni opredeljeno, nastopi vprašanje izvršljivosti. Sodišče bi moralo ta postopek prekiniti in počakati do odločitve v nepravdnem postopku, ki bi bila lahko glede prve toženke povsem drugačna. Poudarjata, da je prva toženka živela dolga leta z materjo v skupnem gospodinjstvu in da ima zato pogoje za prenos stanovanjske pravice nanjo. S toženko stanujeta v stanovanju tudi obe hčerki.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Z razlogi revizije, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku). Po uradni dolžnosti je preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Nepravdna zadeva, v kateri zahteva prva toženka izdajo odločbe za stanovanje, ni ovira, da bi se izvedel predmetni pravdni postopek. Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je prva toženka (hči imetnice stanovanjske pravice) zadnjih 20 let živela z družino v Nemčiji, svojo mater je obiskovala pogosto med prazniki in počitnicami, ni pa tu redno zadovoljevala svojih stanovanjskih potreb. Druga toženka se je v stanovanje vselila nekaj mesecev pred smrtjo imetnice stanovanjske pravice. Pri takem položaju sta sodišči pravilno zaključili, da nobena od toženk ob smrti imetnice stanovanjske pravice ni bila uporabnica po 5. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84). Zato je bilo pravilno ugodeno izpraznitvenemu zahtevku.

Glede na revizijske navedbe o nejasnosti izreka sodbe se pripominja, da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bilo sporno, katere stanovanjske prostore zasedata toženki. Toženki sta v odgovoru na tožbo še izrecno poudarili, da zasedata povsem samostojno stanovanjsko enoto. Za utemeljenost zadevnih revizijskih ugovorov ni tako nobene podlage.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).