Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da teža storjenega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ne dopuščajo izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Odločilnega pomena pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da je kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), torej prometne nesreče, ki je imela za posledico smrt človeka, obsojenec storil pod vplivom alkohola, kar kaže na negativen odnos storilca kaznivega dejanja do obstoječih pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki predlaganega načina izvršitve zaporne kazni ne dopuščajo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega B.J. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 42914/2011 z dne 15. 7. 2013 sklenilo, da se predlogu obsojenega B.J. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 13. 6. 2013 ne ugodi. Sklep temelji na ugotovitvi, da predlagan način izvršitve zaporne kazni ne bi bil smotrn, ker ga ne dopuščajo teža storjenega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora ugodi oziroma da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v razlogih napadenega sklepa pojasnilo subjektivne in objektivne okoliščine, ki jih je upoštevalo, ko je ocenjevalo, ali je predlagan način izvršitve zaporne kazni smotrn. Sodišče izrečeno zaporno kazen nadomesti z delom v splošno korist takrat, ko meni, da je tak ukrep primeren glede na težo dejanja, okoliščine dejanja, vzroke zanj in glede na nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo. Pri presoji vseh kriterijev in okoliščin je v obravnavanem primeru utemeljeno zaključilo, da predlogu obsojenca ni mogoče ugoditi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da teža storjenega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ne dopuščajo izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Odločilnega pomena pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, da je kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), torej prometne nesreče, ki je imela za posledico smrt človeka, obsojenec storil pod vplivom alkohola, kar kaže na negativen odnos storilca kaznivega dejanja do obstoječih pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki predlaganega načina izvršitve zaporne kazni ne dopuščajo.

5. Sodišče prve stopnje v svojem sklepu tudi pravilno navaja, da mora izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo, kar pomeni, da mora način izvršitve kazni odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj, kar pomeni, da mora biti koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo. Delo v splošno korist namesto kazni zapora za povzročeno nesrečo pod vplivom alkohola, ki je imela za posledico smrt človeka, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezen kazenskopravni odziv na storjeno kaznivo dejanje, in zato pritožbi, ki zaključke napadenega sklepa graja, ni mogoče pritrditi. Okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da obdolženec ni predkaznovan in da tudi po kaznivem dejanju ni storil nobenega prometnega prekrška, ne more omajati pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, da obdolženec kot voznik predstavlja nevarnost za družbo, saj je pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom. Da je kaznivo dejanje storil iz malomarnosti, kar je sicer znak tega kaznivega dejanja, in kar poudarja pritožba, in okoliščine prometne nesreče, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, ko je odločalo o kazni, zato pritožbi ni mogoče pritrditi, ko trdi nasprotno. Slednje je upoštevalo pri njeni odmeri, saj je za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen do osmih let zapora, izreklo devetmesečno zaporno kazen, medtem ko je presojo utemeljenosti predlaganega načina prestajanja zaporne kazni pravilno usmerilo v smotrnost in upravičenost izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Smrt človeka v prometni nesreči, povzročeni pod vplivom alkohola, je torej tisto odločilno dejstvo, ki sodišču prve stopnje utemeljeno ni dopuščalo nadomestitve kazni zapora obsojencu z delom v splošno korist. Napadeni sklep ima v obrazložitvi tudi vse potrebne razloge, ki so narekovali odločitev sodišča prve stopnje, zato pritožba nima prav niti, ko mu očita, da svoje odločitve ni obrazložilo v zadostni meri.

6. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

7. Ker je obsojencu izrečena prostostna kazen, in glede na njegove premoženjske in socialne razmere, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).