Jedro

Društvo je zavezanec po ZPreZP-1 samo, če opravlja pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo, sicer pa ne. Breme dokazovanja je na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 133867/2014 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku ter tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da toženi povrne 89,30 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je javni zavod, tožena stranka pa gospodarski subjekt, vpisan v Poslovni register. Ker je obveznost plačila nadomestila nastala v zvezi z opravljanjem njene pridobitne dejavnosti, je sodišče zmotno zavrnilo stroške izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: ZPreZP-1), saj lahko po 14. členu za vsako terjatev zahteva plačilo nadomestila stroškov izterjave v višini 40,00 EUR. V podkrepitev stališča, da ji pripada povrnitev stroškov terenske kontrole, se sklicuje na drugi odstavek 4. člena in 11. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave (v nadaljevanju: skupni sporazum). Trdi, da se sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, ne nanaša na plačilo zapadlih neplačanih nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah in s tem povezanih zahtevkov, zato ni uporabljiva. Opozarja na določbo sedmega odstavka 157. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP), po kateri so sodišča vezana na veljavni skupni sporazum. To pomeni, da je odločanje rednih sodišč o skladnosti sporazuma z ZASP izključeno. Pojasnjuje, da strošek preverjanja uporabnikov predstavlja strošek poslovanja le, kadar gre za običajne kontrole, vtoževani stroški pa so ji nastali zaradi konkretnih kršitev tožene stranke. V svoji vlogi 5. 2. 2015 je določno navedla, kateri so ti stroški, pri čemer ni spora, da so ji nastali, saj obstojijo tako zapisnik kot fotografije. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da uporaba ZPreZP-1 v razmerju med pravdnima strankama ne pride v poštev, ker nista obe gospodarska subjekta ali javna organa (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Med gospodarske subjekte se sicer po tem zakonu štejejo tudi druge pravne osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo (prvi odstavek 6. člena ZPreZP-1), toda tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da bi tožena, ki ni gospodarski subjekt, temveč društvo, na prireditvi opravljala pridobitno dejavnost(1). Ker tožeča stranka ni izkazala ne tega niti da je šlo v konkretnem primeru za pogodbo, ki je v zvezi s to dejavnostjo(2), je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja še na del sodne prakse, ki izpostavlja, da tožeča stranka prav tako ni subjekt po ZPreZP-1(3), kar je dodaten razlog za zavrnitev njenega zahtevka.

6. Zahtevek tožnika (kolektivne organizacije) za povrnitev stroškov zaradi odkrivanja kršitev ni utemeljen že zaradi določbe prvega odstavka 153. člena ZASP, ki ga pritožnica tolmači preozko. Po tej določbi mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice (prvi odstavek 146. člena ZASP). Iz vsebine 5. točke (nadzor nad uporabo del iz repertoarja) in 6. točke (izterjava plačila nadomestil) namreč izhaja, da naloge tožeče stranke niso omejene zgolj na običajno kontrolo uporabnikov, ki svojo obveznost izpolnjujejo, kot zmotno meni pritožnica. Pod njen nadzor ne sodi le preverjanje resničnosti dobljenih podatkov o uporabi, temveč tudi odkrivanje neprijavljene uporabe(4).

7. Terenskih kontrol tožeča stranka torej ni izvajala zato, ker je tožena javno priobčevala fonograme, temveč zato, ker je to njena zakonska obveznost. Nadzor bi morala opravljati ne glede na število kršilcev. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da kolektivni organizaciji pri zahtevku za plačilo civilne kazni ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (tretji odstavek 168. člena ZASP). V avtorskem pravu je bila torej napravljena izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (prvi odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje(5).

8. Neutemeljeno je tudi pritožničino sklicevanje na drugačno vsebino skupnega sporazuma. Sodišče je vezano le na Ustavo in zakon (125. člen URS), zato določba sedmega odstavka 157. člena ZASP o vezanosti sodišča na skupni sporazum, ne pomeni, da sodišče pri odločanju ne more zavrniti uporabe določbe skupnega sporazuma, ki ni v skladu z zakonom(6). Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, zavrne njegovo uporabo (exceptio illegalis). Sodišče prve stopnje zato ni sodilo izven svoje pristojnosti in ni zagrešilo očitane bistvene kršitev postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča - nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Društvo opravlja nepridobitno dejavnost (1. člen Zakona o društvih). Primerjaj sodbe VSL I Cp 3074/2015 s 23. 12. 2015, II Cp 17/2016 z 2. 3. 2016 in V Cpg 1422/2015 s 13. 1. 2016. Op. št. (2): Zmotno je namreč naziranje pritožnika, da pogodbo predstavlja Skupni sporazum. Očitno je, da je po ZPreZP-1 mišljena pogodba obveznostnega prava, zanjo pa je potrebno soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ). Ker ni bila sklenjena obveznostna pogodba med obema strankama tega spora, je tožbeni zahtevek tožnika v vsakem primeru neutemeljen (glej sodbi VSL V Cpg 1422/2015 s 13. 1. 2016 in II Cp 1033/2016 s 6. 7. 2016. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VSL V Cpg 535/2015 s 25. 5. 2016. Op. št. (4): Enako sodbe VSL II Cp 2953/2015 z 2. 3. 2016, II Cp 17/2016 z 2. 3. 2016, I Cpg 443/2013 s 4. 4. 2013, V Cpg 338/2015 z 2. 12. 2015, I Cp 2498/2015 z 11. 11. 2015. Op. št. (5): Glej sodbe VSL I Cpg 443/2013 s 4. 4. 2013, V Cpg 338/2015 z 2. 12. 2015 in II Cp 1033/2016 s 6. 7. 2016. Op. št. (6): Enako VSL v sodbi II Cp 17/2016 z 2. 3. 2016.