Jedro

1.Sodišče prve stopnje ni v celoti sprejelo mnenja izvedenca, ker je na podlagi zaslišanja tožnice glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin ugotovilo nekoliko drugačno dejansko stanje, kar je tudi prepričljivo obrazložilo in se z ugotovitvami strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi ni podana relativna bistvena kršitev postopka, ki jo zatrjuje toženec in sicer kršitev razpravnega načela iz 7.čl. ZPP, saj je sodišče ugotovilo, da je imela tožnica lažje bolečine v okviru njenih trditev, da so pri njej obstajale samo hujše bolečine.

2.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi znižanja življenjskih aktivnosti, saj je začasno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti sodišče obravnavalo in priznalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja. Pravilno je ugotovilo, da je bilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti zgolj začasne narave in da se lahko odškodnina prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, vendar le, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 532.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.000,00 SIT od 15.02.1995 do plačila in od zneska 504.000,00 SIT od 01.01.2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in ji plačati pravdne stroške v znesku 367.014,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (1.točka izreka) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (2.točka izreka). Pri odmeri odškodnine je upoštevalo, da je na podlagi pravnomočne vmesne sodbe z dne 16.04.2003 toženec soodgovoren do 80 % za škodo, ki je tožnici nastala zaradi ugriza njegovega psa. Tožnici je prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 350.000,00 SIT (od zahtevanih 600.000,00 SIT), za strah 180.000,00 SIT (od zahtevanih 250.000,00 SIT), za skaženost 100.000,00 SIT (od zahtevanih 150.000,00 SIT), materialno škodo v višini 35.000,00 SIT in zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 300.000,00 SIT. 80 % tako določene odškodnine znaša 532.000 SIT (nematerialna škoda 504.000,00 SIT in materialna škoda 28.000,00 SIT), kolikor ji mora povrniti toženec.

Proti sodbi se pritožujeta tožnica in toženec.

Tožnica izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče njen tožbeni zahtevek nad prisojenim zneskom 532.000,00 SIT zavrnilo (glede zneska 564.000,00 SIT) in stroškov postopka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ji je sodišče prisodilo bistveno prenizko odškodnino za negmotno škodo, ker je obseg škode oziroma stopnjo in trajanje duševnih in fizičnih bolečin ter strahu zmotno in nepopolno ugotovilo, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo pri presojanju, kaj je pravična odškodnina za posamezne škodne postavke. V tožničinem primeru gre po celi vrsti okoliščin za hujši ugriz, za hujšo škodo s težjimi posledicami. Odstop od sodne prakse v tožničinem primeru predstavlja že stališče, da naj bi bil človek soodgovoren, ker ga je ugriznil pes. Toda odločitev je v tem delu pravnomočna. Ne glede na navedeno pa stališče sodišča, da predstavlja skupni znesek 630.000,00 SIT pravično odškodnino za negmotno škodo zaradi ugriza psa, ki je imel hude posledice za oškodovanko, predstavlja odstop od sodne prakse, ki v običajnih tovrstnih primerih prisoja za vsaj en povprečni dohodek višje odškodnine v "povprečnih primerih" in jih dodatno zvišuje v težjih primerih. Pri ugotavljanju obsega in stopnje fizičnih bolečin je sodišče bistveno premalo upoštevalo, da je pri zdravljenju prišlo do zapleta, da je glede na mesto rane prihajalo do bolečin pravzaprav ob vsakem premiku, da so bila posebej boleča izrezovanja in nato prevezovanja, poleg tistih v ambulanti (kar 22-krat) je prevezovala tudi tožnica. Vsako prevezovanje je povezano z oblačenjem, potovanjem, premikanjem, kar je ob hudo vneti rani na nogi izrazito boleče. Izvedenec je pojasnil, da v obravnavanem primeru ni šlo le za ugriz, ampak tudi za posledično raztrganino, dodatno vnetje pa je zdravljenje bistveno podaljšalo in je trajalo dvakrat dlje kot običajno. Oboje, raztrganina kot hujša posledica ugriza in dvakrat daljše zdravljenje, obravnavani primer uvrščata med težje tovrstne škodne dogodke in hkrati pomenita višjo stopnjo in daljše trajanje fizičnih bolečin, zato bi sodišče moralo prisoditi celotno vtoževano odškodnino in je prisojeni znesek bistveno prenizek ter ne predstavlja pravične denarne odškodnine za škodo te vrste. Enako velja za stopnjo in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče tu ni prisodilo nobene odškodnine, čeprav je jasno, da ni šlo le za epizodo, ampak za neobičajno dolgotrajno zdravljenje. Tožnica ni mogla na delo v Italijo, ampak je bila podvržena režimu zdravljenja, preko mesec dni je nenehno odhajala k zdravnikom, ni se pravzaprav mogla z ničemer ukvarjati. Tudi kasneje je bila še nekaj časa ovirana pri vseh delih. Njene aktivnosti so bile bistveno zmanjšane, ves čas se je posvečala le svojemu zdravljenju in pri tem trpela duševne bolečine. Nihče od nas ne bi bil pripravljen izgubiti meseca oziroma dveh zaradi ugriza psa. Človekove aktivnosti in prosti čas so posebej varovana dobrina, mimo katere sodišče ne more, češ zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni, to da je bila skoraj 30-krat v raznih ambulantah pa sodišče upošteva kot neugodnost pri fizičnih bolečinah. Enako velja glede zahtevka za strah. Čakanje na izvid, ali je pes stekel ali ne, ni enostavno, ne gre za strah, ki mine v trenutku. Zoper steklino ni zdravila, ves čas do prejema izvida traja strah zaradi možnosti, da gre za smrtno nevarnost. Prav tako zaradi skaženosti. Tožničin zahtevek je minimalen. Gre za brazgotino, ki je grda in kazi žensko nogo. Tožnica je v letih, ko jo to izrazito prizadeva in ni nobenega razloga za zavrnitev zahtevka. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in tožnici v celoti priznati tudi stroške postopka.

Toženec se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo in sicer je kršilo določbo 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se za nepremoženjsko škodo oškodovancu prisodi pravična odškodnina. Tega standarda sodišče ni upoštevalo, saj je prisojena odškodnina odločno previsoka glede na dejansko škodo, ki je nastala tožnici, in glede na ustaljeno sodno prakso. Napačna uporaba materialnega prava je hkrati posledica nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar predstavlja kršitev po 340.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je nepravilno napravilo sklep, da je tožnica hude fizične bolečine trpela takoj ob ugrizu in vse do prve oskrbe rane, nato pa ponovno, ko je protibolečinska injekcija popustila in predvsem sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker ne navaja, do kdaj naj bi hude bolečine pri tožnici trajale in gre za kršitev 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Tudi iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi pri tožnici nastale hude bolečine, pač pa le bolečine lažje intenzitete. Sodišče pri ugotavljanju stopnje bolečin, ki jih je tožnica utrpela, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v smeri, zakaj tožnici ni bila predpisana protibolečinska terapija, če so bile bolečine res takšne intenzitete, kot jih zatrjuje. Poleg tega pritožnik zatrjuje tudi relativno bistveno kršitev pravil postopka, saj je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo iz 7.čl. ZPP s tem, ko je ugotavljalo, ali so bile pri tožnici podane tudi bolečine lažje intenzitete, česar tožnica v tožbi in nadaljnjih vlogah sploh ni zatrjevala, pač pa v tožbi zatrjuje, da je utrpela hude bolečine. Sodišče je torej ugotavljalo dejstva v smeri lažjih bolečin in glede tega izvajalo tudi dokaze, s čimer je kršeno razpravno načelo in podana bistvena kršitev pravil postopka. Razlog absolutne bistvene kršitve postopka po 14.tč. 339.čl. ZPP je podan tudi, ker so razlogi za sklep, da je tožnica trpela hujše bolečine ob oskrbi rane, nejasni, saj sodišče sklepa, da naj bi bilo očitno, da sredstev proti bolečinam ni prejela, ker so v medicinski dokumentaciji navedena vsa ostala sredstva, uporabljena pri oskrbi rane. Glede podaljšanega zdravljenja zaradi okužbe gre sodišču očitati nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Okužba rane namreč ne izvira nujno iz ugriza psa, torej iz škodljivega dejstva, za katerega naj bi bil odgovoren tožnik in tako med škodo, nastalo zaradi podaljšanja zdravljenja, in škodnim dogodkom ugriza psa ni nujno podana vzročna zveza. Čeprav je tožnica ves čas zatrjevala, da si je rano po ugrizu prekrila z robčkom, iz česar lahko okužba izvira, sodišče tega dejstva ni ugotavljalo in izvajalo dokazov v smeri, da je toženec odgovoren samo za del škode, ki bi nastal, če do okužbe ne bi prišlo. Sodišče je tožnici priznalo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri tožnici ni podana skaženost zaradi brazgotine na gležnju, pač pa le tako imenovani kozmetični defekt in vidna sprememba na telesu tožnice ni takšna, da bi ji bilo moč priznavati odškodnino iz naslova skaženosti. Spremembe na telesu so zaradi rane, ki se nahaja na zadnji strani noge tik nad gležnjem, zgolj neznatne. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je sprememba na delu telesa, ki je dobro viden, pač pa ravno nasprotno, saj se običajno nahaja pod oblačili oziroma obutvijo. Poleg tega je sodišče nepravilno napravilo sklep glede subjektivnega kriterija skaženosti, saj intenzivnejše bolečine pri tožnici niso podane " zlasti še, ker gre za mlado žensko", pač pa je pri starosti 55 let kvečjemu mogoče govoriti o ženski v zrelih letih. Del izpodbijane sodbe, v katerem sodišče obrazloži svojo odločitev glede odškodnine zaradi strahu, nima razlogov, ki bi kazali na utemeljenost prisojene odškodnine za sekundarni strah, da se je tožnica okužila s steklino. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnica vedela, da je bil pes takoj pregledan pri veterinarju in torej ni bilo razlogov za strah, da se je okužila s steklino. Prav tako je nepravilno ugotovljeno, da tožnica psa ni videla, saj je bila opozorjena, da se na dvorišču hiše nahaja hud pes (opozorilna tabla), poleg tega pa je na zaslišanju izpovedala, da je pes prišel iz severovzhodne strani, ko sta z možem hodila nazaj proti asfaltni cesti. Psa je videla, ko se je obrnila nazaj, tako da ni res, da bi jo napadel od zadaj in povsem nepričakovano. Glede na to je prisojena odškodnina iz naslova strahu odločno previsoka. Toženec predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, ali spremembo sodbe (zavrnitev zahtevka v celoti).

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnica je izpodbijala dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in skaženost kot prenizko in zavrnitev zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženec pa je izpodbijal dosojeno odškodnino za telesne bolečine, strah in skaženost kot previsoko, in je pritožbeno sodišče skupaj obravnavalo obe pritožbi v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, strah in skaženost. K pritožbi toženca glede kršitev postopka: Pritožbeno sodišče po preizkusu sodbe ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne očitanih in tudi ne tistih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in so naštete v 2.odst. 350.čl. ZPP. Sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Glede očitanih kršitev pritožbeno sodišče pripominja, da je tožnica v tožbi omenjala, da je dalj časa trpela hude telesne bolečine in če je sodišče prve stopnje na podlagi njenega zaslišanja ugotovilo, da je hude bolečine trpela štiri dni, sedemnajst dni pa lažje (da je trpela lažje bolečine, potrjuje izvedensko mnenje), hude bolečine pa je trpela tudi pri kirurgu, ki ji je čistil gnojno rano, pri tem pa ni prejela sredstev proti bolečinam, ne gre za kršitev 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj so razlogi sodbe za take zaključke povsem jasni. Sodišče prve stopnje ni v celoti sprejelo mnenja izvedenca, ker je na podlagi zaslišanja tožnice glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin ugotovilo nekoliko drugačno dejansko stanje, kar je tudi prepričljivo obrazložilo in se z ugotovitvami strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi ni podana relativna bistvena kršitev postopka, ki jo zatrjuje toženec in sicer kršitev razpravnega načela iz 7.čl. ZPP, saj je sodišče ugotovilo, da je imela tožnica lažje bolečine v okviru njenih trditev, da so pri njej obstajale samo hujše bolečine. Tudi glede strahu vsebuje sodba vse razloge in torej zatrjevane kršitve niso podane, zato je v tem delu pritožba toženca neutemeljena.

K pritožbama tožnice in toženca glede višine odškodnine: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vrste poškodb, poteka zdravljenja in nevšečnosti pravilno ugotovilo dejansko stanje in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje zaradi nepotrebnega ponavljanja. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na mnenje izvedenca in tožničino zaslišanje, kot je bilo že navedeno. Toženec očita sodišču prve stopnje, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s podaljšanim zdravljenjem zaradi okužbe, saj ni nujno, da okužba rane izvira iz ugriza psa. Pri tem gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (čl. 337 ZPP), saj tega med postopkom ni zatrjeval in tudi ni ugovarjal mnenju izvedenca v tej smeri. Pritožbi s pavšalnimi grajami nista uspeli izpodbiti v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za določitev višine odškodnine. Materialnopravni preizkus je pokazal, da je odškodnina za telesne bolečine, za strah in skaženost primerna in v skladu z določbama 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se uporablja na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika) in sodno prakso. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, pa tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnin, zato je v tej smeri podan pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi znižanja življenjskih aktivnosti, saj je začasno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti sodišče obravnavalo in priznalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja. Pravilno je ugotovilo, da je bilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti zgolj začasne narave in da se lahko odškodnina prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, vendar le, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. V obravnavanem primeru ti kriteriji niso izpolnjeni, zato je zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot neutemeljen zavrnilo, tožničino odvisnost od drugih in počitek med zdravljenjem pa je obravnavalo kot nevšečnost pri zdravljenju in upoštevalo pri odmeri odškodnine v okviru pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je odmerjena odškodnina za telesne bolečine, strah in skaženost primerna in ne presega okvirov, v katerih sodna praksa priznava odškodnino za tovrstno škodo, torej tudi ni glede na s strani tožnice zatrjevano specifičnost primera ni prenizko odmerjena, kot to trdi tožnica oziroma previsoko, kot trdi toženec. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo težo poškodbe, podaljšano zdravljenje in nevšečnosti (številna prevezovanja rane, antitetanično cepljenje, dober mesec dni so bile njene življenjske aktivnosti zmanjšane) in je odmerjena odškodnina primerna. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici odškodnino tako za primarni strah kot za sekundarni strah, kar izhaja iz mnenja izvedenca. Toženec ni niti trdil, da je tožnici predložil potrdilo o cepljenju psa proti steklini. Veterinar je psa cepil po dogodku in ga kontroliral, saj je toženec le trdil, da je bil pes do spornega dogodka redno cepljen, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za strah primerno odmerjena. Glede trditev, da je tožnica psa videla pa je treba pripomniti, da je bilo med postopkom že ugotovljeno, da je psa spregledala. Pri odmeri odškodnine za skaženost se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da tožnica v manjši meri duševno trpi zaradi brazgotine, ki jo estetsko moti, in izpovedbo tožnice. Duševne bolečine zaradi skaženosti so lahko prisotne tudi pri ženski v zrelih letih in niso utemeljene toženčeve pritožbene trditve, da je odškodnina iz tega naslova neutemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz tega naslova glede na posledice, ki so ostale tožnici in videz brazgotine, odškodnina povsem primerno odmerjena. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo pravično odškodnino ob upoštevanju prizadete dobrine in namena odškodnine, da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnimi družbenimi razmerami, poleg tega je upoštevalo tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanje, in individualizacijo primera. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo v skladu z navedenimi in je odmerjena odškodnina primerna, zato sta obe pritožbi neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP), toženec pa ni zahteval povrnitve stroškov pritožbe.