Jedro

Če delavci niso zahtevali koriščenja letnega dopusta, ter jim tega tudi ni zavrnil delodajalec, ni podana odgovornost delodajalca za radi neizrabe letnega dopusta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v tč. 1/1 izreka spremeni tako, da se zahtevek tožnikov za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova nadomestil plač za letni dopust za leto 1999, kot neutemeljen zavrne; v tč. 2 izreka pa sodba spremeni tako, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožniki so dolžni toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 45.526,50 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatev tožnikov do tožene stranke iz naslova nadomestil plač (pravilno: odškodnine) za letni dopust za leto 1999 (1/1 tč. izreka) in obstoj terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 1999. Kar je tožnica E. L. iz tega naslova zahtevala več, je sodišče zavrnilo (1/2 tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom poravnati stroške postopka v znesku 45.750,00 SIT (2. tč. izreka). Ugotovilo je, da so tožniki v letu 1999 pridobili pravico do izrabe letnega dopusta v skladu z določbo 57. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), saj so bili pred tem zaposleni pri svojem delodajalcu nepretrgano več kot šest mesecev. Glede odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta v tem letu pa je ugotovilo, da takrat zaradi uvedbe stečajnega postopka nad svojim delodajalcem niso mogli izraziti zahteve za izrabo letnega dopusta. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkom tožnikov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da sodišče ni pravilno postopalo, ko je po vloženem dajatvenem zahtevku razsodilo z ugotovitveno sodbo. V tej zvezi tudi izrek sodbe ni razumljiv, saj iz njega ni razvidno ali gre za ugotovitev terjatev v neto ali bruto višini. Nadalje so imeli tožniki možnost, da pred uvedbo stečaja izrabijo letni dopust za leto 1999, če bi to želeli. Glede tega se sodišče ni spuščalo v presojo, ali je bila uvedba stečajnega postopka krivdni razlog na strani delodajalca in nadalje vzrok, da tožniki niso mogli izrabiti letnega dopusta. Ker sodba nima dovolj utemeljenih razlogov, predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu ni ugotovilo nikakršnega obstoja bistvenih kršitev postopka. V tej zvezi zatrjevana kršitev glede presoje v obliki ugotovitvene sodbe ni podana. Ker ima tožena stranka status pravne osebe v stečaju, je sodišče moralo odločati o ugotovitvi terjatev upnikov - tožnikov, ki so nastale pred uvedbo stečajnega postopka, zaradi česar odločitev v dajatveni obliki ne bi bila dopustna, čeprav so bili zahtevki v tej obliki vtoževani. Pritožbeno sodišče soglaša z pravilno odločitvijo v izpodbijani sodbi o ugotovljenih terjatvah tožnikov iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 1999. Tožniki so upravičeni do takšne terjatve, saj so glede na dejstvo, da so bili pri svojem delodajalcu zaposleni do datuma uvedbe stečajnega postopka nepretrgoma več kot 6 mesecev. Zato jim v skladu z že navedeno določbo ZDR in določbami Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti pripada vtoževana višina regresa. Sodišče prve stopnje ga je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo za vsakega tožnika v pripadajoči bruto višini in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov od datuma uvedbe stečajnega postopka dalje do plačila, kot je to razvidno iz izpodbijanega dela sodbe. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da sodba takšne razmejitve ne vsebuje oz. da ni podane tako dejanske kot zakonske podlage za ugoditev zahtevkom iz naslova regresa za letni dopust. Utemeljena je pritožba zoper sodbo v delu ugotovitve terjatve iz naslova plačila odškodnin za neizrabljeni letni dopust. Pritožbeno sodišče v tej zvezi poudarja, da je letni dopust pravica delavcev, ki je namenjena za regeneracijo njihovih psihofizičnih sposobnosti in delovnemu počitku. Izraba letnih dopustov je odvisna od vsakokratnega plana delodajalca, sprejetega na začetku koledarskega leta. V okviru takšnega plana in nadalje, ko se posameznemu delavcu z odločbo določi konkretna višina dopusta, se v teku leta razporeja njegova izraba v skladu z organizacijo in potrebami delovnega procesa ter željami in predlogi delavcev. Iz podatkov v spisu in izvedenih dokazov ni razvidno, da so tožniki za leto 1999 zahtevali ali kako drugače predlagali svojemu delodajalcu izrabo pripadajočega letnega dopusta oz., da bi jim to delodajalec zavrnil, zaradi česar zaključek v izpodbijani sodbi, ko je sodišče razlogovalo okoliščine primera, da tožnikom ni bila dana možnost izraziti zahteve za izrabo dopusta, ker je bil nad njihovim delodajalcem v začetku leta 1999 uveden stečajni postopek, ne more biti pravilen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikom iz tega naslova priznalo pripadajočo odškodnino zaradi neizrabe letnega dopusta. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP v tem delu (v 1/1 tč. izreka) izpodbijane sodbe spremenilo odločitev tako, da je zahtevke tožnikov zavrnilo. Nadalje je v tej posledici v skladu z sorazmernim uspehom strank v postopku na prvi stopnji (v 2. tč. izreka sodbe) spremenilo odločitev o stroških tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kot je vse razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče ji je v skladu z njenim delnim pritožbenim uspehom, sorazmernim z vrednostjo spremenjenega dela sodbe, priznalo za pritožbo 375 točk (4. tč. tar. št. 10 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 7/95) in za administrativne stroške 7,5 točke (2. odst. 15. čl. OT), to je skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti 100,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 78/01) znaša 38.250,00 SIT oz. ob upoštevanju 19 % DDV skupaj 45.256,50 SIT ter stroške v tej višini naložilo v plačilo tožnikom, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ni pa toženi stranki priznalo stroškov takse za pritožbo, saj njene višine v stroškovniku ni konkretizirala. Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.