Jedro

Izpodbijani sklep je sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika in ne končni sklep o pravdnih stroških, ki bi delil usodo uspeha strank v pravdi. Odločitev o glavni stvari (oziroma o uspehu strank v postopku) nanj ne vpliva.

Delitev obratovalnih stroškov je od uveljavitve novele SZ-1A urejena s kogentno določbo 30. člena SZ-1. Ključi delitve niso več v dispoziciji etažnih lastnikov, pač pa prepuščeni in predpisani s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb, izdanim na podlagi zakona. Torej so materialno pravo, ki ga mora poznati tako sodišče (iura novit curia), kot stranke, saj nepoznavanje prava škoduje.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 31.3.2014 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156552/2012 z dne 18.10.2012 v prvi in tretji točki in tožbeni zahtevek zavrnilo (za plačilo 1.48,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 61,16 EUR). S sklepom z dne 31.3.2014 je začasnemu zastopniku tožene stranke odmerilo oziroma priznalo stroške zastopanja s pripadajočimi DDV v višini 195,20 EUR. Odločilo je, da se izplačajo iz založenega predujma tožeče stranke in da se bo plačilo izvedlo na podlagi izdanega računa začasnega zastopnika.

2. Zoper obe odločbi vlaga skupno pritožbo tožeča stranka.

3. Sodbo izpodbija zaradi kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo višje sodišče spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali jo vsaj razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico za toženo stranko. Ne strinja se z ugotovitvijo o pomanjkljivi in nespecificirani trditveni podlagi glede vtoževanih terjatev, ker naj ne bi bili v zadostni meri pojasnjeni ključi delitve vtoževanih stroškov. Navedeni ugovor tožene stranke je bil nekonkretiziran. Tožeča stranka je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila v prvi pripravljalni vlogi s predloženimi dokazi (mesečnimi obračuni, ki so podlaga vtoževani trerjatvi z vsemi elementi, ki jih nalaga 66. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tožena stranka jih je prejela. Ni jim ugovarjala niti trdila, da niso sestavljeni skladno s 66. členom SZ-1. Na njej je bilo breme, da ugovore konkretizira in navede, čemu konkretno v zvezi z obračuni tožeče stranke ugovarja. Ostala je pri nespcificiranih in nekonkretiziranih navedbah. Ključ delitve je opredeljen v predpisih: 30. členu SZ-1 in Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb. Tožena stranka je imela na voljo vse podatke o načinu delitve stroškov iz predloženih obračunov. Ni ugovarjala načinu delitve nobenega konkretnega stroška. Na njej je bilo trditveno breme izpodbijanja pravilnosti v spis vloženih razdelilnikov. Ob nekonkretiziranih ugovorih toženca sodišče tožeči stranki ne more nalagati pretiranega dokaznega bremena. Zato je sodba napačna. Razdelilniki vsebujejo vse podatke o delitvi stroškov, na katere opozarja sodišče. Taka so tudi že stališča v sodni praksi (VSL I Cp 1785/2013, I Cpg 753/2012). Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari izpodbija tudi sklep o stroških začasnega zastopnika in predlaga, da ga višje sodišče razveljavi.

4. Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijanih odločb. Priglaša stroške. Ugovor je bil obrazložen. Tožena stranka ni mogla preveriti ključa delitve stroškov. Opozarjala je, da se tožeča stranka ne more sklicevati na predložene listine in na sodno prakso, ki jo navaja. Ta z obravnavano zadevo ni primerljiva, identični so primeri v zadevah I Cp 3631/2012 z dne 29.4.2013 in II Cp 2503/2011 z dne 16.4.2012. Pritožba zoper sklep o stroških začasnega zastopnika ni obrazložena. Sodba ni v nobeni zvezi z odmero stroškov začasnega zastopnika. V vsakem primeru jih je dolžna založiti tožeča stranka. Ob zaključku pravde jih lahko uveljavlja od tožene stranke, če v pravdi uspe.

O pritožbi zoper sklep

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na predlog tožeče stranke je bil toženi stranki skladno z 82. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) postavljen začasni zastopnik - odvetnik mag. L. V. (sklep na red. št. 38 spisa). Začasni zastopnik ima v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in do povračila izdatkov, ki so mu pri tem nastali. Stroške za postavitev začasnega zastopnika mora založiti stranka, ki je predlagala njegovo postavitev (peti odstavek 82. člena ZPP). Ko jih sodišče odmeri in odobri, se tudi izplačajo iz založenega predujma. Ker gre za stroške, ki nastanejo med postopkom oziroma zaradi njega, so del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP). Pravdna stranka, ki zanje založi predujem in jih (predhodno) plača, jih v postopku uveljavlja kot svoje pravdne stroške. Sodišče o njih odloči s končno odločbo skupaj z ostalimi pravdnimi stroški stranke glede na uspeh v pravdi.

7. Izpodbijani sklep je sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika in ne končni sklep o pravdnih stroških, ki bi delil usodo uspeha strank v pravdi. Odločitev o glavni stvari (oziroma o uspehu strank v postopku) nanj ne vpliva. Drugih pritožbenih očitkov v zvezi z izpodbijanim sklepom pa ni. Ob pritožbeno neprerekanih ugotovitvah sodišča, da je postavljeni odvetnik kot začasni zastopnik v postopku opravil ugotovljena dejanja za toženo stranko, je odločitev, da je opravičen do plačila nagrade in stroškov v zvezi z zastopanjem, pravilna. Pri odmeri nagrade so pravilno uporabljena tudi relevantna materialnopravna določila Zakona o odvetniški tarifi. Ker sklep ni obremenjen niti s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ga je potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

8. Pritožba je utemeljena.

9. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Gre za spor majhne vrednosti. Zanj veljajo posebna procesna pravila iz 30. poglavja ZPP. Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe in ki po 30. členu SZ-1 bremenijo etažnega lastnika. Terjatev je opirala na 12 razdelilnikov stroškov za mesečne obveznosti etažnega lastnika, zapadle v obdobju od aprila 2011 do marca 2012. Tožena stranka se je branila z več ugovori. Med drugim je ugovarjala, da ji razdelilniki pred tem postopkom niso bili posredovani, da terjatev z njimi za zadosti specificirana in da tožeča stranka zahtevka po višini ni izkazala, ker ni podala trditvene podlage o ključih delitve, po katerih je delila in obračunavala stroške. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 7 sodbe, je tožeča stranka na te ugovorne navedbe odgovorila v svoji pripravljalni vlogi. Slednja je v sporu majhne vrednosti še dovoljena (tretji odstavek 452. člena ZPP). S tem je pravočasno dodatno pojasnila, da je stroške upravljanja obračunavala in delila na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja (ki jo je predložila in je v spisu v prilogah pod A3), obratovalne stroške pa po Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb. Za posamezne vrste stroškov je pojasnila vsakokratno uporabljeno merilo iz pravilnika. V nadaljnji pripravljalni vlogi, ki je bila dovoljena tudi toženi stranki (četrti odstavek 452. člena ZPP), je slednja vztrajala le pri ugovoru o pomanjkljivi trditveni podlagi, češ da tožeča stranka ni opredelila ključev delitve stroškov.

11. Sodišče je ugovoru tožene stranke sledilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni navedla zadostne trditvene podlage o ključih posameznih stroškov, podatkov, na podlagi katerih bi bili ključi preverljivi, in ni konkretizirala tožbenega zahtevka po posameznih razdelilnikih. Pri tem se je zmotno oprlo na določilo 30. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 69/2003, s spremembami) pred novelo SZ-1A (Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona; SZ-1A; Ur. list RS, 57/2008), ki je določal, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi lastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Etažni lastniki so torej lahko na podlagi te določbe s pogodbo o medsebojnih razmerjih določili pri stroških obratovanja drugačen način porazdelitve (ki ni bil odvisen od v zakonu opredeljene delitve po velikosti idealnih deležev). Zaradi dispozitivne možnosti opredelitve različnih ključev delitve je bilo pomembno, da so jih stranke v sporu natančno pojasnile in razložile in s tem omogočile presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodna praksa je zato terjala natančno in jasno trditveno podlago o ključih delitve obratovalnih stroškov in taki so primeri, na katere se sklicuje v odgovoru na pritožbo tožena stranka.

12. Obravnavani primer je drugačen. Glede na zapadlost vtoževanih zahtevkov je pri obravnavi spornega razmerja treba izhajati iz noveliranega določila 30. člena SZ-1 ki je začelo veljati 15.8.2009. Z novelo SZ-1A so bili obratovalni stroški izvzeti iz vsebine pogodb o medsebojnih razmerjih. Med etažne lastnike posameznih delov stavbe v etažni lastnini se delijo v skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. list RS, št. 60/09; v nadaljevanju: Pravilnik), pri čemer se kot merilo za razdelitev teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Delitev obratovalnih stroškov je odslej urejena s kogentno določbo 30. člena SZ-1. Ključi delitve niso več v dispoziciji etažnih lastnikov, pač pa prepuščeni in predpisani s Pravilnikom, izdanim na podlagi zakona. Torej so materialno pravo, ki ga mora poznati tako sodišče (iura novit curia), kot stranke, saj nepoznavanje prava škoduje.

13. Tako ni mogoče slediti naziranju sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka ob pojasnjenih ključih delitve posameznih stroškov v tožbi navajati relevantne podatke za njihovo preveritev (površino celotnega objekta večstanovanjske stavbe, število vseh oseb v stavbi, solastniške deleže in deleže tožene stranke, ki odpadejo nanjo). Vse navedeno namreč izhaja iz predloženih mesečnih razdelilnikov, tožeča stranka pa je uporabljena merila v tožbenih navedbah vsebinsko in dovolj jasno obrazložila. S tem je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila. Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je to v tožbi razumno pojasnjeno, tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati vsake stroškovne postavke posebej. Konkretizacija v tej smeri je potrebna le na obrazloženi ugovor tožene stranke o višini tožbenega zahtevka oziroma tistih postavk, za katere tožena stranka konkretizirano ugovarja, da je določen izračun stroškov, ki odpade nanjo, nepravilen. Takih ugovorov tožena stranka razen glede višine solastniškega deleža na samem stanovanju (do česar pa se sodišče ni opredelilo), ni podala. To pomeni, da svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla tožena in ne tožeča stranka, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Po konkretizaciji tožbenih navedb je namreč zgolj vztrajala pri pavšalnem ugovoru o pomanjkanju ustrezne trditvene podlage in nesklepčnosti tožbe. Trditveno in dokazno breme izpodbijanja pravilnosti v spis predloženih razdelilnikov je bilo na njeni strani. Taka so tudi stališča sodne prakse, na katera opozarja tožeča stranka (primerjaj VSL I Cpg 753/2012, I Cp 1785/2013, I Cpg 255/2013 in druge).

14. Presoja sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi že zaradi nesubstancirane trditvene podlage, je torej zmotna. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

15. V njem bo moralo v okviru trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, se opredeliti do ostalih ugovorov tožene stranke, ki jih doslej ni obravnavalo, ter o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Gre za ugotavljanje širšega sklopa dejanskih in pravnih vprašanj, zato o zadevi ni moglo odločati višje sodišče samo, saj bi sicer strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe. Sodišče prve stopnje naj sprejeto odločitev pojasni z jasnimi in popolnimi razlogi o vseh pravnorelevantnih dejstvih.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.