20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1316/2004 z dne 14. 2. 2006 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je v zapuščinskem postopku ugodilo pritožbi enega od udeležencev (dedičev). Razveljavilo je sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče pritožnika napotilo na pravdo in do pravnomočnosti odločitve v pravdi prekinilo zapuščinski postopek. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče že pred tem, in sicer leta 1995, zapuščinski postopek prekinilo in pritožnika napotilo na pravdo zaradi istega vprašanja (veljavnosti oporoke), pritožnik pa tedaj tožbe ni vložil. Ocenilo je, da skladno z 210. in z 213. členom Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZD) ponovna prekinitev zapuščinskega postopka zaradi rešitve istega vprašanja ni dopustna. V obrazložitvi je zapisalo, da tožba za ugotovitev neveljavnosti oporoke, vložena 11 let po tem, ko je bil pritožnik z oporoko seznanjen, kaže na zlorabo procesnih pravic in na zavlačevanje postopka.

2.Takšna odločitev se zdi pritožniku napačna, samovoljna in arbitrarna. Zanj in za njegovo družino naj bi pomenila izgubo dela in zaslužka. Pojasnjuje, da oporoka ni bila razglašena v smislu 61. člena ZD. Zato je po njegovem mnenju stališče o začetku teka roka, vsebovano v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, napačno. Opisuje potek zapuščinskega postopka in (smiselno) trdi, da je stališče sodišča o zavlačevanju brezpredmetno. Višjemu sodišču očita kršitev 22., 23., 25. in drugega odstavka 14. člena Ustave. Sklicujoč se (tudi) na druge sodne postopke zatrjuje tudi kršitev 50., 53. in 56. člena Ustave ter pravice do osebnega dostojanstva. Poudarja, da postopek traja že 13 let in da ga sodišče zavlačuje.

B.

3.Kršitev 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pritožnik utemeljuje s trditvijo, da je odločitev Višjega sodišča arbitrarna. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Višje sodišče je namreč razumno obrazložilo, zakaj ponovna napotitev na pravdo zaradi istega vprašanja, potem ko pritožnik prvič pravde ni sprožil, ni dopustna. Pri tem se je oprlo na 210. in na 213. člen ZD. Pri tej presoji vprašanje roka iz 61. člena ZD, v katerem je mogoče zahtevati razveljavitev oporoke, ni (bilo) pravno pomembno. Že zato pritožnik s svojo razlago o začetku teka tega roka zatrjevane kršitve ne more utemeljiti.

4.Kako naj bi razveljavitev odločitve, s katero je bil pritožnik napoten na pravdo za ugotovitev neveljavnosti oporoke, povzročila izgubo dela in zaslužka, pritožnik ne pojasni. Zato tega očitka Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Enako velja za vse tiste navedbe v ustavni pritožbi, s katerimi pritožnik zgolj neobrazloženo našteva člene Ustave, ki naj bi jih sodišče kršilo.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Pritožnik smiselno uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem sodnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan