Jedro

Prvostopenjsko sodišče je upoštevajoč zaključke izvedenca v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerih je izvedenec svoje ugotovitve in zaključke podrobno ter strokovno argumentirano obrazložil, utemeljeno zaključilo, da mobilni telefoni, radijski postaji TETRA in GPS oddajnik v konkretnem primeru niso vplivali na rezultat preizkusa alkoholiziranosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 285,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 314/2019 z dne 24. 10. 2019 ugodilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Preuranjen je namreč zaključek sodišča, da na rezultat preizkusa alkoholiziranosti ni vplivalo delovanje anten mobilnih telefonov in oddajnih postaj in je rezultat posledično pravilen glede na Navodila za uporabo merilnika alkohola v izdihanem zraku znamke Dräger alkotest 6810. Višje sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, naj zasliši še policista B. B. in ugotovi, kje je imel mobilni telefon in kakšna je bila oddaljenost radijske postaje TETRA in GPS oddajnika v službenem vozilu policije od kraja oprave preizkusa alkoholiziranosti, nato naj imenuje izvedenca, ki naj poda izvedensko mnenje o (morebitnem) vplivu mobilnega telefona, radijske postaje TETRA in GPS oddajnika na rezultat preizkusa alkoholiziranosti v obravnavanem primeru, nato pa naj se znova opredeli do vseh dokazov in jih oceni ter nato odloči, ali je obdolženec odgovoren za očitani prekršek.

2. Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijano sodbo obdolženca ponovno spoznalo za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.400,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Odločilo je še, da mora obdolženec na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) plačati stroške postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona in sicer sodno takso v znesku 190,00 EUR; o morebitnih ostalih stroških, ki do izdaje sodbe niso bili znani, pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

3. Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovornikih pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1 ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku.

4. Predlagatelj PPP Ljubljana v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo ustrezen pravni predpis in obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega očitanega prekrška. Višjemu sodišču zato predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Višje sodišče ob pregledu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa tudi ni utemeljena.

6. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da sodišče ne obrazloži, zakaj je obdolženčev zagovor neverodostojen in zakaj sta izpovedbi policistov verodostojni. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe ocenilo vsak dokaz posebej (med drugim se je opredelilo tudi do obdolženčevega zagovora in izpovedb policistov) in navedlo, katera odločilna dejstva se z njim ugotavljajo, obrazložilo je, zakaj je dokaz verodostojen oziroma neverodostojen ter nato ocenilo vse izvedene dokaze skupaj. Poleg tega obdolženec v pritožbi podaja svojo oceno izvedenih dokazov in izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje; izpodbijana sodba pa je jasno in argumentirano obrazložena; če se obdolženec z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, pa to ne pomeni, da sodišče ni navedlo razlogov za neverodostojnost obdolženčevega zagovora oziroma verodostojnost izpovedb policistov in da je podana absolutna bistvena kršitev.

7. Pritožbene navedbe obdolženčevih zagovornikov tudi ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja obravnavanega prekrška, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev je pravilno oprlo na izpovedbi zaslišanih policistov A. A. in B. B., na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. C. C., ki ga je imenovalo v ponovljenem postopku skladno z napotki višjega sodišča v sklepu PRp 314/2019, ter na druge listinske dokaze. Prvostopenjsko sodišče je tako utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da preizkus alkoholiziranosti ni bil opravljen pravilno, ker je na rezultat preizkusa vplival mobilni telefon, ki ga je imel v času pihanja v srajci, in navedbe o vplivu TETRA naprave z vgrajenim GPS v službenem vozilu policije, kar ponavljajo obdolženčevi zagovorniki tudi v pritožbi. Policista sta namreč potem, ko sta bila opozorjena, da sta dolžna govoriti resnico in da ne smeta ničesar zamolčati, kar vesta o zadevi, ter da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, postopek z obdolžencem natančno in podrobno opisala. Policist A. A., ki je vodil postopek z obdolžencem in mu je odredil preizkus alkoholiziranosti, je namreč izpovedal, da je bil obdolženec pred izvedbo preizkusa alkoholiziranosti opozorjen, da odstrani mobilne naprave; ker ga ni imel pri sebi, se odstranitev le-tega ni zabeležila v opombe zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Povedal je še, da je po opravljenem preizkusu obdolženec stopil do svojega vozila, kjer je imel telefon, in je poskušal poklicati prijatelja. Oba policista sta povedala, da sta bili v policijskem vozilu v času preizkusa vklopljeni TETRA napravi z vgrajenim GPS, pri čemer je B. B. povedal, da se je vgrajena TETRA postaja nahajala na armaturni plošči, oddajnik pa v prtljažniku, v vozilu je bila tudi prenosna TETRA postaja, ki je bila v predalu armaturne plošče ali v vratih na sovoznikovi strani vozila, antena pa je bila na strehi vozila. A. A. je povedal še, da je imel mobilni telefon v žepu jakne, ki se je nahajala v policijskem avtomobilu, medtem ko je B. B. povedal, da je imel mobilni telefon v vratih na voznikovi strani.

Iz podatkov v spisu ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o prepričljivosti ali natančnosti navedb policistov. Takšnih okoliščin ne predstavljajo niti pavšalne pritožbene navedbe, da je splošno znano, da policisti pod opombe zapisnika ne vpisujejo okoliščine, da je preizkušanec odstranil mobilno napravo; izpovedbi prič sta namreč glede odločilnih okoliščin o pravilnosti opravljanja preizkusa alkoholiziranosti skladni. Prvostopenjsko sodišče je zato takšne navedbe policistov utemeljeno ocenilo kot prepričljive in zato verodostojne. Zaslišanje policistov o tem, kar sta na kraju dogodka sama neposredno zaznala, pa je dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2009 z dne 29. 3. 2009).

Obdolženec pa bi navedbam policistov najlažje oporekal, če bi se njunega zaslišanja udeležil, vendar je iz zapisnikov o zaslišanju priče A. A. in B. B. (list. št. 37 in 38 ter list. št. 95 in 96) razvidno, da se je zaslišanja obeh policistov udeležil le obdolženčev zagovornik, odvetnik A. A. in ne tudi obdolženec, čeprav sta mu bili vabili na naroka za zaslišanje prič 22. 8. 2019 in 10. 12 2019 osebno vročeni 29. 7. 2019 oziroma 14. 11. 2019. Poleg tega iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi obdolženec zaradi (morebitnega) nepravilnega oziroma nezakonitega postopanja policistov vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve in tega ne uveljavljajo (in torej še manj izkažejo) obdolženčevi zagovorniki niti v pritožbi.

8. Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljeno oprlo tudi na izvedensko mnenje z dne 14. 6. 2020 in dopolnilno izvedensko mnenje z dne 7. 7. 2020, ki ju je izdelal dr. C. C., sodni izvedenec za telekomunikacije. Izvedenec je podal izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev na podlagi podatkov spisa, v skladu s pravili znanosti in stroke, nepristransko in na podlagi tehtne presoje njemu razpoložljivih znanih dejstev; izdelal je dva scenarija, in sicer scenarij 1 (ki je glede na podatke v sodnem spisu najbolj verjeten) in scenarij 2. Pri scenariju 1 je navedel, da po podatkih v spisu noben od treh mobilnih telefonov ni bil v aktivni govorni komunikaciji, zato je sklepati, da so bili mobilni telefoni samo v stanju pripravljenosti in niso oddajali elektromagnetnega delovanja; iz podatkov v spisu je tudi razvidno, da v času meritve ni nihče aktivno uporabljal TETRA terminalov; navedeno posledično pomeni, da naprave niso v ničemer vplivale na točnost merjenja z merilnikom alkoholiziranosti. Pri izdelavi scenarija 2 pa je upošteval, da bi bilo možno, da je kateri od mobilnih telefonov v času izvajanja meritve alkoholiziranosti prejel SMS/podatkovno sporočilo ali brez vednosti uporabnika komuniciral z internetnim omrežjem (o čemer ni podatkov v spisu), verjetnost takšnega scenarija pa je nizka. Ob upoštevanju, da so bili mobilni telefoni od merilnika alkoholiziranosti oddaljeni en meter (meni sicer, da je bila oddaljenost večja od enega metra, a je zavestno predpostavil nižje vrednosti), moč elektromagnetnega valovanja pa z razdaljo pada, je naračunal višjo vrednost motenj od realnih. Ker se je dogodek dogajal v mestnem okolju (kjer je pokrivanje z mobilnim signalom zelo kvalitetno), je predpostavil, da je bila največja moč posameznega mobilnega telefona 250 mW in da so bili v času merjenja alkoholiziranosti aktivni vsi trije mobilni telefoni hkrati. Izračunal je, da bi v predpostavljenih okoliščinah en mobilni telefon na mestu uporabe merilnika alkoholiziranosti povzročil mobilno električno polje jakosti približno 2,75 V/m, vsi trije skupaj pa v najbolj neugodnih okoliščinah 8,25 V/m. Naprava Dräger Alcotest 6810 je bila ustrezno testirana pri velikostih splošnega motilnega električnega polja 20 V/m, kar je več kot dvakrat toliko kot bi znašala navedena izračunana motnja v primeru najbolj neugodnih predpostavk in hkratne aktivnosti vseh treh mobilnih telefonov, zato niti hkratna aktivnost treh mobilnih telefonov v danih okoliščinah ne bi vplivala na točnost meritve alkoholiziranosti.

Sodni izvedenec je nato zaključil, da v konkretnem primeru merjenja alkoholiziranosti (tudi ob upoštevanju scenarija 2, ki pri prav vseh predpostavkah velikost potencialnih motenj ocenjuje navzgor) ni prišlo do vpliva mobilnih telefonov, TETRA terminalov in GPS sprejemnikov na točnost rezultata meritve alkoholiziranosti z napravo Dräger Alcotest 6810. Izvedenec je nato po prejemu obdolženčevih pripomb na izvedensko mnenje izdelal še dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 7. 7. 2020, v katerem je odgovoril na obdolženčeva vprašanja o vplivu tehnologije mobilnega omrežja na velikost motenj, o vplivu frekvence motilnega signala na velikost motenj in o vplivu WiF in Bluetooth na velikost motenj.

Prvostopenjsko sodišče je tako upoštevajoč navedene zaključke izvedenca v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerih je izvedenec svoje ugotovitve in zaključke podrobno ter strokovno argumentirano obrazložil, utemeljeno zaključilo, da mobilni telefoni, radijski postaji TETRA in GPS oddajnik v konkretnem primeru niso vplivali na rezultat preizkusa alkoholiziranosti. Obdolženec pa v pritožbi niti z argumenti in dokazi ne podpre dvoma o strokovnosti in pravilnosti danega izvedenskega mnenja ter njegove dopolnitve, njegove pritožbene navedbe pa se ne nanašajo na bistvene okoliščine oziroma niso pravno relevantne.

9. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno in zakonito oprlo tudi na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Stališče sodne prakse je glede dokazne vrednosti zapisnika enotno; zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni.

V obravnavanem primeru iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa) izhaja, da je obdolženec opravil preizkus alkoholiziranosti in je le-ta po pravilno opravljenem postopku pokazal rezultat 0,68 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, preizkušanec – obdolženec pa se je z rezultatom strinjal in je tako sestavljen zapisnik podpisal brez pripomb, s čimer je potrdil pravilnost postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in ugotovljenega rezultata.

Na podlagi drugega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti zapisnika, vendar bi to preizkušanec moral storiti do zaključka sestavljanja zapisnika razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni ali jih ni hotel vnesti, takrat pa bi lahko vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve ali z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnosti zapisnika. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb policistov in izvedenskega mnenja ter dopolnitve izvedenskega mnenja utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe glede nepravilnosti opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, je (posledično) potrdilo tudi pravilnost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Glede na to, da je bil obdolženec s sodbo Okrajnega sodišča v Ribnici PR 353/2018 z dne 23. 11. 2018, ki je postala pravnomočna 7. 12. 2018, že spoznan za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je dobro zavedal, kaj podpisuje in kakšne posledice bo imel njegov podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Upoštevajoč obdolženčevo predkaznovanost za istovrstni prekršek in okoliščino, da mora kot voznik poznati cestnoprometne predpise in svoje obveznosti ter pravice v cestnem prometu (v času storitve prekrška 23. 6. 2019 je imel veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo B motornih vozil kar 23 let in 10 mesecev), tudi višje sodišče ne dvomi, da je obdolžencu dobro poznan postopek ugotavlja alkoholiziranosti in da tako sestavljenega zapisnika ne bi podpisal brez pripomb in bi na kraju ugovarjal rezultatu preizkusa alkoholiziranosti, če le-ta ne bi bil posledica pred tem zaužitih alkoholnih pijač.

10. Ker obdolženec preizkusa alkoholiziranosti ni opravil z napravo Dräger Alcotest 6810med, temveč z napravo Dräger Alcotest 6810, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so v konkretnem primeru pravno nerelevantne navedbe obdolženčevega zagovornika, da je treba razčistiti, kakšna je razlika med navedenima alkotestoma, kar uveljavljajo tudi v pritožbi. Upoštevajoč še, da je sodišče na podlagi pojasnila direktorja podjetja Dräger Slovenija d.o.o. D. D. ugotovilo, da se le-ta uporablja (samo) v medicinske namene, je sodišče pravilno zaključilo tudi, da Navodila za uporabo merilnika alkohola v izdihanem zraku znamke Dräger Alcotest 6810med (ki jih je obdolženec predložil sodišču; prilogi A6 in B5 spisa), za konkretni primer niso uporabljiva.

11. Glede na navedene in ocenjene dokaze (izpovedbi policistov, izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja ter zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti) na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe, da je od preizkusa strokovnjakov Inštituta za sodno medicino in Slovenskega inštituta za kakovost (v katerem niso zaznali pomembnejšega vpliva mobilnega telefona na rezultat alkotesta oziroma je bil neznaten vpliv zaznan le na zelo kratki oddaljenosti antene GSM terminalske naprave od senzorja elektronskega alkotesta) minilo že več kot 20 let in je bila takrat samo ena mobilna frekvenca, danes pa jih je že deset. 12. Višje sodišče pa ne more upoštevati (tudi sicer le pavšalnih) pritožbenih navedb, da je splošno znano, da ob ustavitvi voznika en policist preko TETRA postaje preverja voznikove podatke, drugi policist pa mu odredi preizkus alkoholiziranosti, saj obdolženčevi zagovorniki skladno s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev ne izkažejo za verjetno, da obdolženec teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Poleg tega je bil obdolženec v vabilu na zaslišanje in pred podanim zagovorom poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Pritožnik je zato prekludiran z uveljavljanjem novih dejstev.

13. V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo tako dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška pravilno in popolno ugotovljeno in sicer v objektivnem ter subjektivnem delu ter je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek (ZPrCP).

14. Glede na v sodbi ugotovljene razloge (točka 13 obrazložitve) višje sodišče tudi ugotavlja, da je bila obdolžencu globa utemeljeno odmerjena nad spodnjo predpisano mejo ob upoštevanju določb 26. člena ZP-1 (prvostopenjsko sodišče mu je tudi pojasnilo, da je za obravnavani prekršek predpisana globa najmanj 1.200,00 EUR, na podlagi prve alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1 pa jo je mogoče posamezniku izreči do 5.000,00 EUR), prav tako mu je bila pravilno izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je le-ta obvezno predpisana za obravnavani prekršek.

15. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je odmerilo sodno takso na podlagi tar. št. 8132 (zavrnitev pritožbe) in 8111 (10 % zneska izrečene globe) ter 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 285,00 EUR. Ta znesek mora plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo prvostopenjsko sodišče v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.