Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 3. člena ZKP sme sodišče obdolženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Potrebna je torej gotovost, da je dejansko izvršil očitano dejanje, in ne zgolj verjetnost krivde oziroma domneva, kot izhaja iz povzetega izreka izpodbijane sodbe. Besedna zveza "da bi naj" namreč pomeni izražanje domneve1, v obliki pogojnega glagolskega naklona, ki opisuje neresničen, nedejanski dogodek oziroma dejanje, ki bi se lahko zgodilo. Slednje pa, upoštevaje citirano določbo drugega odstavka 3. člena ZKP ter vrste in naravo sodb, ne more biti podlaga obsodilni sodbi.

Izrek

Ob odločanju o pritožbah zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da bi naj storila vsak po eno kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dveh let. Obema obdolžencema je določilo tudi posebni pogoj, da morata oškodovancu nerazdelno povrniti premoženjsko korist v višini 27.900,00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, sicer se pogojni obsodbi lahko prekličeta in določeni kazni zapora izrečeta. Odločilo je še, da sta obdolženca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka, tudi stroške oškodovanca ter stroške in nagrado njegove pooblaščenke, obdolženi A. A. pa tudi krivdno povzročene stroške. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati oškodovancu priglašeni premoženjskopravni zahtevek v znesku 27.900,00 EUR.

2. Zoper sodbo so se pritožili: zagovornik obdolženega A. A. odvetnik C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, ali pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; zagovornik obdolženega A. A. D. D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; in zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Višje sodišče je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki terjajo razveljavitev izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti.

4. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za kriva, "_da bi naj_ kot direktorja družbe A. d.o.o., Maribor v času od 7. 10. 2011 do aprila 2014 v Mariboru, pri opravljanju gospodarske dejavnosti ... ", z nadaljnjim opisom njunih izvršitvenih ravnanj, _s tem pa bi naj storila_ vsak po eno kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ter jima izreklo pogojni obsodbi. Takšen izrek je nejasen in sam s seboj v nasprotju, saj je sprva že v opisu dejanja navedeno, _da bi naj_ obdolženca ravnala na opisan način, ter nato tudi pri zakonski označbi oziroma pravni kvalifikaciji ugotovitev, _da bi naj s tem storila_ vsak po eno kaznivo dejanje; hkrati pa iz izreka sodbe izhaja, da sta obdolženca kriva in se jima izrečeta pogojni obsodbi.

5. Vsak opis kaznivega dejanja mora biti jasen in konkretiziran tako, da ne vzbuja oziroma ponuja nobenega dvoma o kaznivem dejanju, ki se obdolžencu očita. V skladu z določbo drugega odstavka 3. člena ZKP sme sodišče obdolženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Potrebna je torej gotovost, da je dejansko izvršil očitano dejanje, in ne zgolj verjetnost krivde oziroma domneva, kot izhaja iz povzetega izreka izpodbijane sodbe. Besedna zveza "da bi naj" namreč pomeni izražanje domneve1, v obliki pogojnega glagolskega naklona, ki opisuje neresničen, nedejanski dogodek oziroma dejanje, ki bi se lahko zgodilo. Slednje pa, upoštevaje citirano določbo drugega odstavka 3. člena ZKP ter vrste in naravo sodb, ne more biti podlaga obsodilni sodbi. Ugotovljena nasprotja v izreku izpodbijane sodbe pomenijo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Enaka kršitev je nadalje podana še s tem, ker izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. V izreku navedena besedna zveza "da bi naj" obdolženca ravnala na opisan način in da "bi naj s tem storila" vsak po eno kaznivo dejanje, je namreč v nasprotju z razlogi sodbe, da sta obdolženca s tem preslepila oškodovanca... (točka 12 obrazložitve), da sta pri tem zavestno sodelovala... (točka 15 obrazložitve) in da sta s tem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja... (točka 17 obrazložitve), kaznivo dejanje pa storila z direktnim naklepom (točka 18 obrazložitve). Takšni zaključki po vsebini pomenijo prepričanje v krivdo obdolžencev oziroma gotovost, da sta storila očitano kaznivo dejanje, kar pa je v diametralnem nasprotju z izrekom oziroma opisom dejanja, ki je v celoti naveden v pogojniku, ter tudi ugotovitev, da bi naj s tem storila vsak po eno kaznivo dejanje.

7. Ob navedenih ugotovitvah pa tudi ni odveč poudariti še, da mora obrazložena odločitev (sodba) sodišča zajemati celoten obseg predmeta obtožbe oziroma vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolžencu. Glede teh je v obravnavani zadevi v zvezi z očitkom obdolžencema, da sta zamolčala neporavnane zapadle obveznosti družbe do drugih upnikov in obremenitev nepremičnin družbe s hipotekami, ki so presegale njihovo vrednost, ter tudi glede zaprtja in blokad TRR računov pri bankah, sklicevanje zgolj na izpovedbo oškodovanca premalo oziroma nezadostno (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre namreč za očitek zamolčanja (javno) dostopnih in s tem preverljivih poslovnih in finančnih podatkov ter podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi, ki po presoji višjega sodišča terjajo ustrezno presojo in utemeljitev prav na podlagi teh podatkov.

8. Ugotovljene kršitve vselej terjajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje bo v novem sojenju te kršitve odpravilo in o zadevi ponovno odločilo.

9. Glede na naravo in vsebino sprejete odločitve, ko torej višje sodišče ni presojalo utemeljenosti vloženih pritožb zagovornikov, slednjih, obdolžencev in državnega tožilca, kljub predlogu zagovornika obdolženega A. A., odvetnika C. C., ni obveščalo o seji senata (prvi odstavek 378. člena ZKP), saj bi bila izvedba javne seje v tem primeru nesmotrna in neekonomična2. 1 SSKJ, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2014, str. 127. 2 Tako tudi odločbe VSL II Kp 13523/2011 z dne 18. 10. 2016, VSM II Kp 43029/2017 z dne 30. 3. 2021 in druge.