Jedro

Sodišče ugotavlja, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se izvršitev tega sklepa opravi kakor hitro je to praktično in izvedljivo oz. najkasneje v 6. mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 14. 11. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) Dublinske Uredbe obstaja odložilni učinek.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 18. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija). Predložil ni nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil v evidenco vnesen 17. 9. 2023, kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška). Na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je 31. 10. 2023 posredovala prošnjo za njegov sprejem, na katero je Hrvaška 14. 11. 2023 odgovorila, da je v skladu s 5. odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V skladu s 5. členom Uredbe Dublin III je tožena stranka dne 15. 11. 2023, z namenom, da bi olajšala postopek odločanja odgovorne države članice, s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem je bil ob prisotnosti tolmača za angleški jezik in njegove pooblaščenke seznanjen s potekom dublinskega postopka. Tožnik je na razgovoru med drugim povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti in pojasnil, da je to zaradi načina, kako so morali oddati prstne odtise in zaradi grdega ravnanja hrvaških policistov. Povedal je, da je Nigerijo zapustil, ko je bil še majhen otrok, in sicer kot slepi potnik na ladji. Tožnik je nato uradni osebi povedal, da so z njim na meji strogo ravnali, ter da tam ni dobil hrane. Strogo z njim so ravnali policisti, ki so ga dali na vlak in mu dejali, naj odide v Slovenijo. Nadalje je prosilec povedal, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, v podajo prstnih odtisov pa da so ga prisilili. V Republiki Hrvaški se je prosilec nahajal en dan. Po odvzemu prstnih odtisov so ga skupaj z ostalimi migranti z avtom odpeljali do železniške postaje, da bi šli na vlak in prišli v Slovenijo. Policisti so jih tako peljali do železniške postaje ter jim povedali, da je to vlak za Slovenijo in prosilec je potem odšel v vagon, nihče ga ni vprašal po vozovnici in ni mu bilo treba plačati karte. Nadalje je bil tožnik s strani uradne osebe pozvan, naj pove, ali je v Republiki Hrvaški imel možnost oditi v azilni dom. Na to vprašanje je prosilec odgovoril negativno in povedal, da je dobil dokument, na katerem je pisalo, da mora v roku dveh dni zapustiti Republiko Hrvaško. To so mu namreč povedali policisti. Po odvzemu prstnih odtisov so mu policisti rekli, da nimajo kampa za migrante, da zanj nimajo nastanitve ter da mora oditi. Prosilec je nato izjavil, da si osebno ne želi oditi nazaj v Republiko Hrvaško, da hoče ostati v Sloveniji, saj ni nikoli imel namena ostati tam, bil je samo na poti. Tam so z njim grdo ravnali in za tako slabo ravnanje sploh nima besed Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je prosilec ponovil, da noče na Hrvaško, saj da gredo vsi ljudje v Slovenijo. O azilnem postopku ni vedel nič povedati. Na Hrvaškem naj bi grdo ravnali z njim, pustili so ga na prostem. Nadalje je prosilec povedal še, da ga je hrvaška policija vrgla v reko in je poskušal plavati, nato pa je šel nazaj do bosanske meje, prav tako pa so mu uničili telefon. V Republiki Hrvaški ni imel stikov s kakšnimi drugimi uradnimi osebami, razen s hrvaškimi policisti, ki so mu dali dva dni, da zapusti državo. Postopka mednarodne zaščite naj jim na Hrvaškem ne bi pojasnili. Na vprašanje pooblaščenca, kaj je bila najhujša stvar, ki se mu je zgodila na Hrvaškem, je tožnik pojasnil, da da ga tam niso obravnavali dobro in to ne samo njega, ampak vse, ki gredo preko Hrvaške. Tam vsi trpijo, tam ni hrane in zdravil in ni lahko vstopiti v državo, prav tako so grdo ravnali z njimi. Grdo so z njim ravnali policisti, navadni ljudje pa so bili do njih prijazni. V Hrvaški je samo oddal prstne odtise in ni imel intervjuja kot v Sloveniji. Nadalje je bil prosilec s strani pooblaščenca pozvan, naj pove, ali verjame, da bi druge uradne osebe z njim ravnale isto kot policisti, na kar je prosilec odgovoril, da tega ne ve, ker ne pozna sistema, saj je moral v roku dveh dni zapustiti državo in je tudi odšel. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ga skrbi to, da so ti ljudje slabi in pri njih noče ostati, prav tako so mu na silo odvzeli prstne odtise. Tožnik je še navedel, da je za azil zaprosil že v Nemčiji, da v Nemčiji ni imel dokumentov, je pa hodil v šolo in bival v azilnem domu. Tam je bil devet let, nato so ga poslali v Grčijo. Po tem je spet odšel na pot.

4.Tožena stranka je s strani pooblaščenca tožnika dne 29. 11. 2023 prejela dokument "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški" ter odgovor na vprašanje hrvaškemu pravnemu centru. Tožena stranka je preučila vso zadevno informacijo, pri svoji odločitvi pa sledi sodni praksi tako Vrhovnega kot Upravnega sodišča, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje Hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.

5.Tožnik je večkrat izpostavil, da se v Hrvaško ne želi vrniti zaradi obravnave, ki jo je bil deležen s strani hrvaške policije. Tožena stranka meni, da njegove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Iz izjav prosilca, pridobljenih na razgovoru, pa nikakor ne gre sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Težko sledi tudi njegovim navedbam, da naj bi ga hrvaška policija, po tem, ko so odvzeli prstne odtise, napotila v gozd s pojasnilom, da ga nočejo na Hrvaškem. Tožena stranka navaja, da je povsem nelogično da bi tožniku v Hrvaški vzeli prstne odtise in ga vnesli v evidenco EURODAC pod številko 1, kot prosilca za mednarodno zaščito, nato pa ga poslali v Slovenijo. Tako tudi izjave prosilca, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, na podlagi evidence EURODAC in zadetka pod številko 1, očitno ne držijo. V primeru predaje Hrvaški bo tožnik tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja, in ne v okviru policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Hrvaški dejansko obravnavan. Izjave, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami na Hrvaškem, pa ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke tožnik dejansko ni opisal zatrjevanega grdega ravnanja s strani policistov na Hrvaškem. Na podlagi ugotovljenega ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa še posebej izpostavlja, da mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih.

6.Tožena stranka je tožniku dne 29. 11. 2023 posredovala informacije o obravnavi dublinskih povratnikov na Hrvaškem, ki jih je upoštevala pri odločanju v tej zadevi, pooblaščenec je nato 7.12.2023 poslal komentar na poslane informacije. Sama tožena stranka pa je skrbno preučila tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je v postopek dne 29. 11. 2023 predložil tožnikov pooblaščenec. Velika večina teh informacij se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce za azil. Spletni članki in poročila Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, oziroma na tako imenovane "push-backe", ki se dogajajo na meji tujcem, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Hrvaške, in ne na vlagatelje namere ali prosilce. Iz poročila AIDA z dne 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav članic Evropske Unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadev, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

7.V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka opredeljuje še do sodbe nizozemskega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022. v kateri je bila prošnja za mednarodno zaščito egipčanskemu državljanu zavrnjena na podlagi ugotovitve, da je zanj pristojna država članica Republika Hrvaška. Po mnenju tožene stranke iz te sodbe izhaja, da je pravica do vložitve prošnje za mednarodno zaščito pogoj za učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite, pri čemer pa nami gi o t.i. Push back ne zadevajo obravnavanega primera, ker bo tožnik Hrvaški predan v okviru Dublinskega postopka. Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene na Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. V nadaljevanju tožena stranka opredeljuje še do prakse nemških in švicarskih sodišč, ki jih je v postopku predložila pooblaščenka tožnika. Sodba nemškega regionalnega sodišče iz Hannovra s 7. 9. 2022 in nemška sodba s 24. 5. 2022 se nanašata na tako imenovane "push-backe" in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v Bosno in Hercegovino in Srbijo. V zvezi s sodbo nemškega regionalnega sodišča iz Stuttgarta z 2. 9. 2022 tožena stranka navaja, da so dublinski povratniki prevzeti s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in ne s strani policije, ter, da dublinski povratniki nimajo ovir do azilnega postopka, kar je tudi jasno razvidno iz poročil in tudi informacij Hrvaškega pravnega centra, ki so bila predložena v postopku s strani tožnikovega pooblaščenca. Tudi švicarska sodba s 6. 1. 2022 omenja večkratne vrnitve ob prehodu meje in torej ne postopka po Dublinski uredbi. Nemško sodišče je v sodbi s 25. 2. 2022 odločilo, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, vrnjeni na v Republiko Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do azila. Vendar se tudi v teh primerih po mnenju tožene stranke ne izključuje možnosti, da bi bili prosilci, vrnjeni v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku, ovirani pri dostopu do azilnega postopka, kar je enako informacijam, kijih je pooblaščenec predhodno že predložil v postopek. Prosilčev pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Kot že prej omenjeno se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo in da tam več kot očitno ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi predaje preprečevale. Kot izhaja iz spletnih strani Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške in javno dostopnih podatkov, je Republika Hrvaška od 1.1. 2023 do 30. 9. 2023 sprejela že 610 oseb v dublinskih postopkih, in sicer največ iz Nemčije (183), Avstrije (170) in Švice (114). Tožena stranka še navaja, da je potrebno omeniti, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen.

8.Tožena stranka v zvezi s t.i. "push-backi" izpostavlja sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023. Glede na navedeno sodbo je pri transferjih, skladnih z Dublinsko uredbo, potrebno ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, tam dostop do azilnega postopka. Vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Odločitvi sodišča pritrjujejo ažurna poročila in večina sodne prakse držav članic, s katerimi se je posvetovalo sodišče. Iz dostopnih virov ni nobenega indica, da so dublinski povratniki po tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo tako na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

9.Tožena stranka izpostavlja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Pristojni organ na tem mestu navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IU 1223/2022 s 16. 9. 2022, št. 1566/2022 s 24. 11. 2022 in št. IU 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo..

10.Nadalje tožena stranka še navaja, da iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da na Hrvaškem ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Novih informacij na terenu nimajo, ker že tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih. Samo dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih, nikakor ne pomeni, da se je za omenjene osebe kakorkoli v zvezi s tem spremenilo. Poleg tega je Hrvaški pravni center partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je AIDA izoblikovala svoje poročilo.

11.Tožena stranka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob predaji Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Hrvaška potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju na Hrvaško, se bo tožena stranka s pristojnim organom Hrvaške dogovorila o njegovi predaji.

Bistvene trditve tožnika

12.Tožnik v tožbi najprej navaja, da je že na osebnem razgovoru izpovedal, da se ne želi vrniti na Hrvaško in pri tem opisuje ravnanje policistov z njim, torej, da so mu prisilno odvzeli prstne odtise in z njim tudi drugače grdo ravnali, zaradi česar se ne želi vrniti na Hrvaško. Zatrjuje, da je šlo pri postopku na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Dodatno zatrjuje kršitev 6. in 8. člena Direktive 2013/32/EU in sicer s tem, da mu Hrvaška ni zagotovila podaje prošnje na predpisani način in da na policijski postaji ni bil prisoten tolmač za angleški jezik, prav tako dokument, ki mu ga je vročila hrvaška policija, ni bil preveden v angleški jezik. Po navedbi tožnika sam odvzem prstnih odtisov, ki bi naj bil opravljen proti njegovi volji, ne more predstavljati podaje prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem. To dodatno dokazuje dejstvo, da bi mu naj hrvaški policisti sporočili, da mora Hrvaško zapustiti v 24. urah. To dodatno dokazuje članek iz časopisa Žurnal 24, v katerem je navedeno, da hrvaška policija uradno spravi azilante iz javnih površin in jih napoti v azilni center, v resnici pa jim sugerirajo, da naj Hrvaško zapustijo v 24 urah in jim celo zagotovijo prevoz v bližino meje. Tožnik trdi, da gre za sistemsko napako azilnega sistema na Hrvaškem. Očitano ravnanje hrvaških organov se namreč ponavlja in preprečuje prosilcem dostop do mednarodne zaščite in do dejanske obravnave njihove prošnje za azil kljub temu da je prosilec zaveden v sistem EURODAC kot prosilec. Na podlagi takšnih metod hrvaških organov pa se sklepa, da bodo tako obravnavani tudi vsi prosilci oz. tudi tožnik, če bo vrnjen nazaj na Hrvaško, torej, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ponovno ne bo obravnavana skladno z veljavno zakonodajo, on pa bo ponovno izgnan iz Hrvaške kamorkoli v katerokoli drugo državo, samo, da ne ostane še naprej na Hrvaškem. Poleg tega mora vsak begunec, ki je vrnjen na Hrvaško po dublinskem postopku tam ponovno podati nov zahtevek za mednarodno zaščito. Čeprav naj bi s tem, ko je bil zaveden v EURODAC sistem, že dobil status prosilca. Koliko časa traja in kako se nato uradni organi Hrvaške odločijo glede te ponovne zahteve, pa je vprašljivo, ali jo sploh obravnavajo in če jo, kdaj, ter kako se odločijo: ali jo zavrnejo ali ne, saj gre za obravnavo ponovne zahteve in ne same prošnje prosilca za mednarodno zaščito. Zato obstaja ob vrnitvi na Hrvaško zelo verjetna možnost, da se ponovna zahteva tožnika ne bo obravnavala oz. bo rešena negativno. S tem po mnenju tožnika obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem glede dostopa do mednarodne zaščite s strani vrnjenih prosilcev po dublinskem postopku. Tožnik v trditveni podlagi tožbe zahteva, da naj toženka dokaže, da je tožnik dejansko podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem tako, da pridobi njeno kopijo s strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve in jo predloži naslovnemu sodišču. V kolikor tega dokaza ne bo predložila, se po mnenju tožnika šteje, da tega dokaznega bremena ni zmogla. Iz tega pa izhaja, da tožnik ni nikoli podal namere za azil na Hrvaškem, saj jo tudi ni hotel. Zgolj z odvzemom njegovih prstnih odtisov in vpisom tožnika v EURODAC sistem ni možno šteti, da je tožnik dejansko vložil namero za azil a Hrvaškem. To pa pomeni, da ga ni možno vračati nazaj na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. V dokaz sistemskih pomanjkljivosti postopka na Hrvaškem nadalje navaja članek Ambasade Rog z dne 23.7.2023, ki se nanaša na slabo hrano in slabe higienske razmere (stenice) v azilnih centrih na Hrvaškem, kot tudi na prezasedenost teh centrov. Nadalje povzema članek v hrvaškem jeziku z dne 8.9.2023, ki govori o tem, da so migranti napoteni v azilni dom Porin v Zagrebu, tam pa jim sporočijo, da nimajo prostora, nadalje navaja internetni članek z dne 3.5.2023, ki bi se naj nahajal na spletnem naslovu https://www.hrw.org/hr/news/2023/05/03/croatia-ongoing-violent-border-pushbacks in govori o domnevno nasilnem vračanju migrantov v Bosno in Hercegovino, pri čemer obširno kopira del članka v hrvaškem jeziku v samo tožbo. Navaja še nekaj drugih internetnih člankov, s čimer utemeljuje nevarnost, da bi naj bil izgnan v Bosno in Hercegovino in da mu naj v primeru vrnitve na Hrvaško ne bi bil omogočen dostop do mednarodne zaščite. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka v njegovem primeru od Hrvaške pred vrnitvijo pridobiti posebno zagotovilo glede njega osebno, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bi prišlo. Toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava s tem, da bi naj tožena stranka nepravilno ugotovila, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku. Ravnaje hrvaških organov naj bi bilo splošno znano in javno zabeleženo v številnih poročilih in tudi v zgoraj navedenih in povzetih člankih. Po navedbi tožnika je v konkretni zadevi ključno sporno materialno-pravno vprašanje, ali je tožena stranka za navedeni sporni dejanski okvir uporabila pravilne standarde in kriterije za uporabo načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško kot članici EU, kar je po stališču Sodišča EU sestavni del določila 2. člena Pogodbe EU. V tej zvezi se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodiščai v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, ki je (v razdelku D.2.) obširno razložilo in na splošno opredelilo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Zato bi morala tožena stranka tudi v tej zadevi slediti temu načelu, saj gre za povsem primerljivi zadevi kot je tudi sodba naslovnega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, katero se priporoča toženki, da si jo, med ostalimi navedenimi, prebere in upošteva. Nadalje se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi N.S. in M.E. iz meseca decembra 2011, ob upoštevanju sodbe Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece (iz meseca januaija 2011), ki je odločilo, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna v smislu Dublinske uredbe, "Če ni mogoče, da ne bi vedele, za sistematične pomanjkljivosti sistema" azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici, in da to predstavlja utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu člena 4 Listine o temeljnih pravicah EU

13.Tožnik uveljavlja še posebne osebne okoliščine glede njegovega slabega zdravstvenega stanja, in sicer v tožbi navaja, da je že na osebnem razgovoru navedel, da je bil v Nemčiji operiran zaradi prirojene tvorbe in, da še vedno jemlje zdravila, katerih pa trenutno nima. Zato mora iti čim prej na pregled k zdravniku, da mu jih ponovno predpiše (str. 1 zapisnika OR). Navaja še, da zelo slabo spi, da ga boli trebuh in bo moral tudi zaradi teh zdravstvenih težav na pregled k zdravniku oz. psihiatru. Tožnik ni mogle pridobiti ustreznih zdravstvenih izvidov zaradi kratkega roka vložitve tožbe, jih bo pa nemudoma poslal sodišču, ko jih pridobi.

14.V prvi pripravljalni vlogi tožnik zgolj izraža nestrinjanje z odgovorom tožene stranke na tožbo, pri čemer ne navede novih dejstev in zgolj dodatno utemeljuje navedbo, da tožniku ne bo omogočen postopek v skladu z Uredbo Dublin III, kar ponovno utemeljuje z obstojem t.i. push back. Ponovno navaja, da ima tožena stranka obveznost uporabe načela medsebojnega zaupanja izključno na način, da po strogi metodi presodi dejstva z vidika morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa naj tožena stranka ne bi storila. Navaja, da je načelo medsebojnega zaupanja do Hrvaške popolnoma porušeno.

15.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oz. razveljavi in vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

16.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

Bistvene trditve tožene stranke

17.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri odločanju v zadevi sledila aktualni sodni praksi. Meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Vztraja pri izpodbijanem sklepu.

18.Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem je po mnenju tožene stranke, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito, kar potrjuje obstoječa sodna praksa in sicer sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022. Vse tožnikove izjave, zakaj se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, pa se nanašajo na policijski postopek in ne na postopek mednarodne zaščite in izražajo njegovo doživljanje policijskega postopka. Iz njegovih izjav ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma nastanitve. Tožnik bo ob vrnitvi na Hrvaško sprejet s strani drugih uradnih oseb hrvaškega notranjega ministrstva in ne s strani policistov. pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Podobno izhaja tudi iz novejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, ki v 12. točki obrazložitve navaja, da je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Navedbe tožeče stranke v zvezi z obravnavo, ki je je bila deležna v policijskem postopku v Hrvaški so torej povsem ne relevantne in po mnenju tožene stranke ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Hrvaški tam z njo nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek.

19.V zvezi z navedbami tožeče stranke, da naj bi Hrvaškem prejela dokument, iz katerega naj bi izhajalo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v roku 48 ur, kljub temu, da je tam bila evidentirana kot vlagatelj namere za podajo prošnje, tožena stranka odgovarja, da iz registracijskega lista Policijske postaje Brežice z dne 17. 9. 2023 izhaja, da tožeča stranka v predhodnem postopku ni posedovala nobenih dokumentov. Iz depeše Policijske postaje Brežice št. 225-1743/2023/1 (33697-53) s 17. 9. 2023 izhaja, da so tujci imeli pri sebi potrdila o registraciji. Kar pomeni, da je tožeča stranka, če že, posedovala kvečjemu zgolj potrdilo o registraciji in napotitev v azilni dom, nikakor pa potrdila o registraciji ne predstavljajo potrdilo o izgonu iz države. Poleg tega je povsem nelogično, da bi jo hrvaška policija evidentirala kot prosilko za mednarodno zaščito, se s tem zavzela za obravnavo njene prošnje ter jo nato izgnala iz države. Tožena stranka meni, da Hrvaška tožnika zagotovo ne bi evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu nato rekla, da naj območje Hrvaške zapusti, v tem primeru je verjetno sploh ne bi obravnavala, vsekakor pa je v evidenco EURODAC ne bi vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito.

20.Glede očitane kršitve 6. in 8. člena Direktive 2013/32/EU tožena stranka odgovarja, da je da je tožniku vsekakor bila omogočena podaja prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Hrvaški. Več kot očitno je namreč hrvaški policiji izrazil ta namen, saj ga je hrvaška policija kot vlagatelja evidentirala v evidenci EURODAC, mu tudi izdala registracijski list in ga (najverjetneje, skladno s preteklo prakso) napotila, naj se zglasi v azilnem domu. Da pa prošnje ni podal tudi pri pristojnemu organu na Hrvaški, gre pripisati zgolj tožniku, saj se je sam odločil, da zapusti območje Hrvaške in se napotil v Republiko Slovenijo. V zvezi s navedbami tožnika, da v postopku na policijski postaji ni bilo tolmača za angleški jezik, tožena stranka pojasnjuje, da bo v primeru vrnitve v Hrvaško tožniku omogočena podaja prošnje, v postopku podaje prošnje pa je, skladno s poročili, vedno prisoten tolmač. Vsekakor pa ne gre spregledati dejstva, da se je tožnik v Hrvaški v predhodnem postopku zagotovo uspel sporazumeti s policisti vsaj do te mere, da je tam izrazil namen podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj ga v nasprotnem primeru varnostni organi Hrvaške zagotovo ne bi obravnavali kot vlagatelje namere.

21.Glede članka spletnega portala Žurnal24 tožena stranka v prvi vrsti izpostavlja vprašljivost samega vira. Navaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Tožena stranka nadalje zavrača navedbo tožnika, da bo v primeru vrnitve na Hrvaško izgnan iz Hrvaške in da njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne bo ustrezno obravnavana. Tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi na Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. V postopek niti ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Glede članka s spletne strani Ambasada Rog s katerim tožnik izpostavlja še nekaj pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški in navaja, da Hrvaška masovno zavrača prosilce za mednarodno zaščito, med drugim tudi dublinske povratnike, ki jih (če sploh) namesti v azilni dom Porin v Zagrebu, kjer je hrana slaba, ležišča pa so polna stenic., tožena stranka odgovarja, da absolutno zavrača povsem neutemeljeno sklepanje tožnika, da Hrvaška sistematično zavrača prosilce za mednarodno zaščito. Za to tožnik ni predložil nikakršnega relevantnega dokaza, niti teh podatkov ni v javno dostopnih poročilih. Tudi ne gre spregledati poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 iz katerega izhaja, da prosilci, ki so predani Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. V zvezi s kvaliteto hrane tožena stranka izpostavlja, da gre pri tem za povsem subjektivno doživljanje tožnika. Glede domnevne slabe higiene prostorov pa tožena stranka pojasnjuje, da gre pri tem zagotovo za zgolj stanje v danem trenutku in da to nikakor ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v postopku sprejema. Enako velja za navedbe tožeče stranke o prezasedenosti sprejemnih kapacitet. Razumljivo je, da sprejemni centri ob takšnem številu prosilcev za mednarodno zaščito kdaj dajejo občutek prezasedenosti.

22.Tožena stranka nadalje graja tožnika, da v tožbi citira daljše odstavke v hrvaškem jeziku, denimo na strani 8, 9, in 10. Tožena stranka opozarja, da se naj v prihodnje tožbene navedbe in vire, s katerimi navedbe pojasnjujejo, zapisuje v slovenskem jeziku, saj v nasprotnem primeru toženi stranki onemogoča, da so do vseh tožbenih navedb opredeli. Tožena stranka sicer ugotavlja, da tožnik izpostavlja članke, ki se nanašajo na push-backe (Human rights watch). Tovrstni viri so v predmetni zadevi povsem ne relevantni, saj se nanašajo na obravnavo tujcev, ki ilegalno vstopijo na ozemlje Hrvaške in ne na osebe, ki so na Hrvaško vrnjene v dublinskem postopku. Tožena stranka izpostavlja, da bodo tožnika ob vrnitvi v Republiko Hrvaško sprejele uradne osebe pristojne za postopke mednarodne zaščite, tožnik pa bo (kot vsi ostali dublinski povratniki) nastanjen v azilni dom.

23.Glede navedb tožnika, da je tožena stranka spregledala individualno videnje ravnanj s tožnikom s strani hrvaških organov, ter da ni podala nobenih pojasnil, da je pridobila posebno zagotovilo Hrvaške, da v konkretnem primeru ne bo prišlo do kršenja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanj, ter, da tožena stranka ni podala dokaza, da je vsakršna nevarnost nečloveškega ravnanja izključena in da dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za prevzem tožnika, še ne pomeni, da mu bo dejansko zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite, tožena stranka odgovarja, da se tožnik sklicuje na možnost t.i. push backa, ki pa so v predmetni zadevi povsem ne relevantni. Pri tem gre namreč za dogodke, ki se dogajajo na meji, pri čemer gre seveda za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia)1 s 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav.

24.Tožena stranka še navaja, da pa po skrbni preučitvi dostopnih informacij o stanju v Hrvaški, celotne zadeve ter informacij predloženih s strani pooblaščenca tožnika, tožnik nima nikakršnega razloga za sklepanje, da bo po predaji tožnika Hrvaški prišlo do kršenja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, kot to navaja tožnik. Glede navedenih posebnih osebnih okoliščin, ki jih navaja tožnik in se nanašajo na njegovo zdravstveno stanje, tožena stranka izpostavlja, da je prosilcem za mednarodno zaščito v Hrvaški zdravniška oskrba vsekakor omogočena, kar je obširno pojasnila že v izpodbijanem sklepu.

25.Sodišče je v navedeni zadevi dne 6. 2. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

K točki I izreka

26.Tožba ni utemeljena.

27.Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V skladu s tem določilom je Hrvaška 14. 11. 2023 odgovorila Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

28.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe). Obravnavana zadeva pa je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023.

29.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Tožnik s tožbeno navedbo, da na Hrvaškem ni imel tolmača in da mu naj bi bil zagotovljen dostop do azilnega postopka, ter, da bi ga v primeru vrnitve na Hrvaško dejansko izgnali v Bosno in Hercegovino, izpodbija stališče tožene stranke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Sodišče pojasnjuje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku in bo imel možnost vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite, po doslej znanih podatkih pa še nobena oseba, ki je bila vrnjena na Hrvaško v dublinskem postopku, ni bila žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. V primeru, če bo tožnik vrnjen v dublinskem postopku, bo imel enake pravice kot v Republiki Sloveniji, torej mu bo zagotovljen tudi tolmač in mu bo omogočeno razumevanje azilnega postopka.

30.Tožnik v tožbi izpostavlja tudi slabe razmere v azilnem domu Porin v Zagrebu, kjer naj bi bila slaba hrana, slabe sobe in ležišča. Navedeno dokazuje s spletnimi članki, pri čemer sodišče ugotavlja, da sam ni bil deležen takšne izkušnje, ker je bil na Hrvaškem, po lastni navedbi, zgolj en dan in do azilnega doma sploh ni prišel. Predvsem se sklicuje na prezasedenost in umazanijo v azilnem domu. Sodišče sicer tudi samo meni, da so se razmere v EU v zadnjem obdobju spremenile v tem smislu, da je vedno več beguncev iz raznih držav, med njimi tudi prosilcev za mednarodno zaščito, kar je splošno znano dejstvo, vendar pa je to težava, s katero se soočajo tudi druge države članice EU, vključno s Slovenijo, in ne samo republika Hrvaška. Posledično temu imajo tudi druge države članice EU težave z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito in v tem pogledu po presoji sodišča Republika Hrvaška ni na slabšem od drugih držav, vključno s Slovenijo. Zaradi tega še ni mogoče trditi, da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško tožniku zaradi tega grozila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da predstavljajo merila o tem, ali so razmere tako slabe, da prosilcu grozi tovrstna nevarnost, tisti viri, ki izhajajo iz podatkov iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

31.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče, oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega sistema in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena listine EU (9. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 216/2023).

32.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravice ne bi prišlo. Tako sodišče Evropske Unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 216/2023). Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu presojala obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški in ugotovila, da iz ugotovljenih dejstev, vključno z upoštevanjem navedb tožnika v postopku pred toženo stranko, takšna nevarnost ne obstaja.

33.Vrhovno sodišče je v 11. točki obrazložitve zadeve I Up 216/2023 sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Sodišče ugotavlja, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

34.Sodišče ugotavlja, da je obravnavana zadeva po vsebini primerljiva z zadevo I Up 216/2023 Vrhovnega sodišča. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel tožnik možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Sodišče njegove izjave šteje kot izjave o domnevno neprimernem ravnanju hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

35.Tudi v tožbi tožnik najprej izpostavlja, kakšne so bile njegove izkušnje s hrvaškimi policisti, ki so po njegovih navedbah z njim neustrezno ravnali. Vendar so te tožbene navedbe po oceni sodišča še vedno ne relevantne, saj bo imel tožnik v primeru vrnitve Hrvaški, kot pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. V obravnavanem primeru po presoji sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne obstaja resna nevarnost, da bi bil podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, sploh še ni prišel v stik.

36.Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno navaja, da po podatkih poročila Asylum Information Database - AIDA prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite.

37.Neutemeljena je tudi tožbena navedba o obstoju nevarnosti, da bo tožnik v primeru vrnitve Hrvaški obravnavan kot vlagatelj ponovne prošnje, pri čemer je že tožena stranka v izpodbijanem sklepu po ugotovitvi sodišča pravilno navedla uporabo določbe petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 Dublinske uredbe, z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Sodišče ugotavlja, da mora biti Hrvaški najprej sploh dana možnost, da postopek glede tožnika izvede. Pri čemer so preuranjene navedbe tožnika, da mu bo Hrvaška zavrnila mednarodno zaščito saj še sploh ni prišlo do vsebinskega odločanja o njegovem statusu, ker je s svojim odhodom v Slovenijo takšno odločanje prvi krat preprečil.

38.V zvezi z odsotnostjo neodvisnega nadzora v Hrvaškem azilnem sistemu in obstojem nevarnosti nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve sodišče pojasnjuje, da neobstoj organizacije za nadzor v teh postopkih še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršne koli pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem. Prav tako očitane pomanjkljivosti v azilnem domu Porin v Zagrebu, kot je zatrjevana slaba hrana in slabe higienske razmere, ter prezasedenost, ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem, ki bi preprečevale vrnitev tožnika na Hrvaško. Sodišče ugotavlja, da so tudi razmere v azilnih domovih v Sloveniji, vsaj kolikor izhaja iz izpovedi prosilcev za mednarodno zaščito, takšne, da lahko v določenih časovnih obdobjih govorimo o prezasedenosti in posledično slabših higienskih razmerah. Kot pa navaja tožena stranka, sodišče pa njeno navedbo sprejema, gre za prehodna stanja in ne za značilnost Hrvaškega azilnega sistema in dejansko razmere v azilnih domovih na Hrvaškem ne odstopajo bistveno od razmer v azilnih domovih drugih držav članic EU.

39.Zmotno je tožnikovo stališče o neustrezni dokazni vrednosti splošnega zagotovila Hrvaške, saj med Slovenijo in Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja. Poleg tega pristojni hrvaški organi v odgovoru z dne 14. 11. 2023, s katerim so sprejeli odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, sprašujejo, ali ima tožnik kakršne koli fizične ali psihične zdravstvene težave, kar po presoji sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.

40.V tožbi je tudi navedeno, da tožena stranka ni podala nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo, niti ni podala dokaza, da je vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja izključena. S tem v zvezi sodišče meni, da je ustrezno zagotovilo pristojnih organov Republike Hrvaške razvidno iz odgovora njenih organov z dne 14. 11. 2023, da sprejemajo odgovornost za obravnavo tožnika, saj iz tega odgovora tudi izhaja, da hrvaški organi izrecno poizvedujejo po tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišče pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemukoli nečloveškemu ravnanju. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Prav tako pritrjuje tožbenim navedbam, da obstaja obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tako ob predaji kot med azilnim postopkom ali po njem, kot tudi pritrjuje tožbenim navedbam, da je prepoved nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica. Vendar pa v zvezi z vsem navedenim meni, da v konkretni obravnavani zadevi ne gre samo zato, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožnik namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem sploh še ni imel stika s tistimi uradnimi osebami, ki so pristojne za vsebinsko obravnavo njegove prošnje, saj še niti ni bil nastanjen v azilnem domu. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško pa bo vrnjen v dublinskem postopku in kot je bilo že pojasnjeno, je v tem primeru kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru vrnitve na Hrvaško izključena.

41.V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da tožena stranka ni predložila nobenih informacij o tem, da so se razmere oziroma stanje na Hrvaškem bistveno spremenile, sodišče pojasnjuje, da glede na to, da tožnik niti ni bil nastanjen v azilnem domu, niti se njegova prošnja za mednarodno zaščito še ni začela obravnavati in tako ni imel še nobenih izkušenj kot prosilec za mednarodno zaščito, tožena stranka v upravnem postopku ni imela razloga, da bi dodatno pridobivala informacije o tem, kako so obravnavane osebe po tem, ko že imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov tudi ni bilo nobene potrebe, da bi morala tožena stranka dodatno zahtevati od hrvaških organov informacije glede razmer, v katerih bo tožnik obravnavan v tej državi. Tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenih informacij o tem, kako so obravnavane osebe na Hrvaškem, ko imajo že status prosilca za mednarodno zaščito, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni preverjala relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi. Ker je tožnik te informacije predložil šele v upravnem sporu in prav tako tudi tožena stranka v odgovoru na tožnikove navedbe, je sodišče navajanje teh novih dejstev in teh novih dokazov s strani obeh strank v tem upravnem sporu tudi upoštevalo in se v tej sodbi do njih opredelilo.

42.Sodišče je presojalo tudi navedbo tožnika, da bi mu naj hrvaška policija izročila dokument, na katerem naj bi pisalo, da mora zapustiti Hrvaško v 48 urah, kar bi naj dokazovalo, da tožnik ne bo deležen postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški v primeru vrnitve v skladu z Uredbo Dublin III. Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da a iz registracijskega lista Policijske postaje Brežice z dne 17. 9. 2023 izhaja, da tožeča stranka v predhodnem postopku ni posedovala nobenih dokumentov. Iz depeše Policijske postaje Brežice št. 225-1743/2023/1 (33697-53) s 17. 9. 2023 izhaja, da so tujci imeli pri sebi potrdila o registraciji, kar pomeni, da je tožnik posedoval kvečjemu zgolj potrdilo o registraciji in napotitev v azilni dom, nikakor pa potrdila o registraciji ne predstavljajo potrdila o izgonu iz države, torej iz Hrvaške. Sodišče sprejema navedbo tožene stranke, da je povsem nelogično, da bi hrvaška policija tožnika evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito, se s tem zavzela za obravnavo njegove prošnje ter ga nato izgnala iz države. Sodišče ugotavlja, da Hrvaška tožnika zagotovo ne bi evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu nato rekla, da naj območje Hrvaške zapusti, v tem primeru ga verjetno sploh ne bi obravnavala, vsekakor pa ga v evidenco EURODAC ne bi vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik navedbi tožene stranke ni nasprotoval oz. je ni prerekal oz. tega ni storila niti njegova pooblaščenka v tem postopku. Kot nesporno je ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik v EURODAC s strani hrvaških organov vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito. Sodišče je tako ocenilo, da bo Hrvaška tožnika obravnavala v postopku mednarodne zaščite v celoti v skladu z Uredbo Dublin III, zlasti glede na izjavo z dne 14. 11. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje.

43.Tožnik je v tožbi zatrjeval še obstoj posebnih osebnih okoliščin in sicer bi naj njegovo zdravstveno stanje preprečevalo vrnitev na Hrvaško. Pooblaščenka je na glavni obravnavi dne 6.2.2024 vložila original zdravniškega spričevala dr. A. A., datiran z dnem 25.1.2024. Prav tako je vložila poročilo Zavoda B., pri katerem se je tožnik vključil v njihovo svetovanje. Sodišče ugotavlja, da iz nobenega izmed navedenih dokumentov ne izhajajo razlogi, ki bi preprečevali tožniku vrnitev na Hrvaško, pri čemer sodišče sprejema navedbo tožene stranke, da je tudi na Hrvaškem zagotovljena zdravstvena oskrba, vključno s psihično oskrbo. Dr. A. A. ni odredil bolnišnične oskrbe tožnika, zgolj kontrolni pregled v ambulanti. Predpisal mu je zdravilo Abilify, pri čemer je tožnik zatrjeval, da je isto zdravilo prejemal že v Nemčiji. Očitno tožnik lahko deluje v vsakdanjem življenju, na glavni obravnavi je zatrdil, da se namerava zaposliti in je v ta namen že zaprosil za delovno dovoljenje. Obvestilo o izvajanju psihosocialne pomoči, ki ga je izdal Zavod B. - Center za pomoč žrtvam nasilja pa očitno ne predstavlja zdravniškega izvida. Podpisala ga je strokovna sodelavka in ne zdravnik, omenja pa stiske tožnika ob kontaktu z ljudmi, nočne more in strahove. Navedeno obvestilo po oceni sodišča v ničemer ne predstavlja zdravstvene anamneze tožnika in ne more služiti kot dokaz, ki bi naj utemeljeval tožnikovo zahtevo po ne izročitvi Hrvaški.

44.Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni po presoji sodišča izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

45.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

46.Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

47.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

48.Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ter da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in s tem ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS.

49.Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru vrnitve na Hrvaško je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. Sodišče pa tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji in zato v tem primeru ne bi prišlo do kršitve pravice do učinkovitega pravnega varstva.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

3Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b.) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske Uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej Uredbi zavezana pod pogoji s členom 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in, ki je podal prošnjo v drugi državi članici, ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4Uredbe Dublin III v (b) točki prvega odstavka 18. člena določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v eni izmed zadnjih sodb v zadevi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023.

6V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

-------------------------------

Zveza: EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti: *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.