Jedro

Tožeča stranka uveljavlja zahtevke iz več pogodb glede različnih denarnih zneskov, zahtevki pa nimajo enake dejanske in pravne podlage. Revizijskega praga ne presega nobeden od njih.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora toženec prvima dvema tožnikoma plačati 3,155.519 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in podredni tožbeni zahtevek, da jima mora plačati 22.550 DEM z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo potrdilo.

2. Sodbo pritožbenega sodišča tožeča stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe pritožbenega sodišča z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvijo zadeve slednjemu v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija ni dovoljena.

5. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR oziroma prej 1,000.000 SIT(1) (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker ZPP dovoljenosti revizije v primeru objektivnega kopičenja zahtevkov ne določa posebej, se po ustaljeni sodni praksi za ugotovitev pravice do revizije glede na vrednost spornega predmeta uporablja določba drugega odstavka 41. člena ZPP, ki določa, kako se določi stvarna pristojnost sodišča v primeru objektivne kumulacije zahtevkov: če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov; če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

6. S primarnim in s podrednim tožbenim zahtevkom (ki sta vrednostno enaka, le, da je prvi izražen v tolarjih, drugi pa v nemških markah), tožeča stranka uveljavlja povrnitev zneskov, ki jih je toženi stranki plačala za posamezne storitve, ki pa niso bile dogovorjene z eno pogodbo in za enoten denarni znesek, ki je sedaj predmet tožbenega zahtevka, pač pa z več pogodbami za različne vrednosti, katerih vsota predstavlja vtoževano glavnico. Tako tožniki zahtevajo plačilo 45.000 SIT, plačanih na podlagi pogodbe o poskusnem snemanju v novembru 1995, 5.750 DEM, plačanih na podlagi 20. 11. 1995 sklenjene pogodbe o snemanju, 900 DEM na podlagi 9. 1. 1996 sklenjene pogodbe o promociji CD oziroma kasete na radijskih in televizijskih hišah ter 182.000 SIT na podlagi pogodbe o nakupu 200 kaset z istega dne, 3.200 DEM, plačanih na podlagi 23. 1. 1996 sklenjene pogodbe o snemanju dveh pesmi, 9.000 DEM na podlagi 19. 2. 1996 sklenjene pogodbe o snemanju nadaljnjih petih pesmi, 619.550 SIT, plačanih na podlagi junija 1996 sklenjene pogodbe o izdelavi 1.000 kaset, 250.000 SIT za 9. 6. 1996 sklenjeno pogodbo o izdelavi 200 reklamnih razglednic ter 200 DEM, plačanih na podlagi iste pogodbe za izdelavo 1.000 plakatov, 30.000 SIT, plačanih na podlagi naročila za razpošiljanje kaset z dne 19. 6. 1996, 1.000 DEM, plačanih na podlagi pogodbe za izdelavo video spota ... iz avgusta 1996, 2.500 DEM plačanih na podlagi pogodbe o izdelavi video spota z dne 5. 9. 1996 in 30.000 SIT na podlagi pogodbe za izdelavo ovitkov za drugo izdajo kasete z dne 13. 1. 1997. Tožeča stranka torej uveljavlja zahtevke iz večih pogodb glede različnih denarnih zneskov, zahtevki pa nimajo enake dejanske in pravne podlage. Revizijskega praga ne presega nobeden od njih.

7. Zaradi nedoseganja revizijskega praga je revizija nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) 1. 10. 2008. Zato je revizijsko sodišče dovoljenost revizije presojalo po prej veljavnem besedilu tega zakona (ZPP-C).