Jedro

Prenehanje poslovanja samostojnega podjetnika, ki je sicer fizična oseba, pomeni prenehanje gospodarskega subjekta, zato ima odpoved pogodbe o zaposlitvi podlago v 108. členu ZDR.

Pri odmeri odpravnine ni mogoče upoštevati le delovne dobe, ki jo je tožnica napolnila pri toženki, ampak tudi delovno dobo, ki jo je napolnila pri delodajalcu, od katerega je toženka prevzela tožnico.

Če delavki delovno razmerje preneha v mesecu aprilu 2003, je upravičena le do sorazmernega dela regresa za leto 2003.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 bruto znesek 42.717,00 SIT, od tega zneska obračunati ustrezen davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožeča stranka iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 zahteva več, se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da izplača tožnici regres za letni dopust za leto 2003 v neto znesku, ki ga obračuna po plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska 183.495,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2003 do plačila ter odpravnino v znesku 1.398.652,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2003 do plačila. Višji zahtevek tožnice je zavrnilo in odločilo, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje opustilo razloge o vseh zatrjevanjih toženke, zlasti, da je prehod delavcev iz podjetja F. k toženki ničen. Prehod je bil izveden brez sodelovanja delavcev, ne tožnica ne toženka nista prejeli sklepov o prenehanju delovnega razmerja, o prehodu ni bil obveščen sindikat, tožnica ni prejela sporazuma o prehodu delavcev. Toženka v pritožbi navaja, da se ni zavedala posledic prevzema delavk in je mislila, da so pri predniku odpravljene. Ni tudi vedela, da je prevzela nerentabilne prodajalne. Pritožba predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem delovnem sporu je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, da ji delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 17.4.2003, ampak 21.4.2003, da ji je toženka dolžna za čas do 21.4.2003 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji izplačati regres za letni dopust za leto 2003, odškodnino namesto odpovednega roka in odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev datuma trajanja delovnega razmerja do 21.4.2003 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do tega datuma. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odpravnine namesto odpovednega roka. Zoper zavrnilni del se tožnica ni pritožila. Ugodilo pa je zahtevku za plačilo regresa za letni dopust in odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila delovno razmerje s toženko na podlagi 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS št. 40/97). To potrjuje sporazum o prevzemu delavcev, s katerim se je toženka zavezala prevzeti štiri delavke F. d.d., med njimi tudi tožnico. Pritožbene navedbe o načinu prevzema za ta spor niso relevantne in tudi ne, ali se je toženka zavedala posledic prevzema. V tem sporu se namreč ne presoja zakonitost postopka prevzema delavcev (v takem sporu toženka tudi ne bi imela aktivne legitimacije), ampak odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in pravice, ki iz te odpovedi izhajajo. Glede teh vprašanj ima izpodbijana sodba vse razloge, ki so pomembni za odločitev. Do vseh zatrjevanj toženke se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati, zlasti ne do tistih, ki za ta spor niso pomembna. Zato je pritožbeni očitek v zvezi s tem neutemeljen.

Bistvo spora je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka kot samostojna podjetnica podala tožnici zaradi prenehanja poslovanja. Odločba Obrtne zbornice Slovenije z dne 14.4.2003 potrjuje, da je toženka prenehala z opravljanjem obrti. Prenehanje poslovanja samostojnega podjetnika, ki je sicer fizična oseba, pomeni prenehanje gospodarskega subjekta, zato ima odpoved pogodbe o zaposlitvi podlago v 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS 42/2002). Ta v 1. odstavku določa, da lahko v drugih primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca le-ta v skladu z določbami ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim s 30-dnevnim odpovednim rokom. Toženka kot samostojna podjetnica se je ob prenehanju opravljanja dejavnosti lahko odločila, da delavcem redno odpove pogodbe o zaposlitvi, kar je tudi storila.

Citirana določba 108. člena ZDR/2002 v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi napotuje na uporabo določb o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po 109. členu ZDR/2002 je delodajalec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, dolžan le-temu izplačati odpravnino, katere višina je odvisna od povprečne mesečne plače, ki jo je prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo in od delovne dobe, napolnjene pri delodajalcu ali njegovih pravnih prednikih.

Tožnica je s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev v letu 2001, v času veljave prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Na slednjega se sklicuje tudi 15. člen SKPGD, ki v 3. alineji 1. odstavka določa, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. V tem primeru gre za t.i. delovnopravno kontinuiteto, ki je podana takrat, kadar delavec spremeni delodajalca brez lastne volje ali krivde. Zato pri odmeri odpravnine ni mogoče upoštevati le delovne dobe, ki jo je tožnica napolnila pri toženki, ampak tudi delovno dobo, ki jo je napolnila pri F. d.d.. Sodišče prve stopnje je zato pravilno prisodilo tožnici odpravnino, katere višini toženka ni oporekala, prisojena pa je v ustreznem znesku.

Tožnica je upravičena tudi do regresa za letni dopust, ki za leto 2003 znaša po 53. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l.RS št. 26/91) najmanj 60% povprečne bruto plače v RS za pretekle tri mesece. Povprečna bruto plača v RS je v prvem tromesečju leta 2003 znašala 244.095,00 SIT, 60% od tega zneska pa je 146.457,00 SIT. Tožnica ni izkazala podlage za višji znesek in tudi ne za uporabo Uredbe o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur.l. RS št. 72/93 - 5/98). Sodišče prve stopnje, ki mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava, je tožnici nekritično prisodilo zahtevani znesek zato, ker toženka višini ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti utemeljenost zahtevane višine in poleg 1. odstavka 131. člena ZDR/2002, ki določa, da je delodajalec dolžan izplačati regres za letni dopust delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta najmanj v višini minimalne plače, upoštevati tudi 4. odstavek istega člena in 3. alinejo 1. odstavka 162. člena ZDR/2002. Po teh določbah ima delavec, ki ima pravico do sorazmernega dela letnega dopusta, pravico le do sorazmernega dela regresa. Delavec ima pravico do sorazmernega dela dopusta in sicer do 1/12 za vsak posamezen mesec koledarskega leta v primeru, če mu delovno razmerje v koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 17.4.2003, zato je upravičena le do sorazmernega dela regresa za tri mesece in pol, torej v višini 42.717,00 SIT (146.457,00 SIT : 12 x 3,5 = 42.717,00 SIT). Sodišče prve stopnje je toženi stranki v nasprotju s 3. alinejo 5. odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur.l. RS št. 5/96 - 97/01) naložilo plačilo prispevkov od zneska regresa. Prispevki od regresa za letni dopust se ne plačujejo, če znesek ne presega 70% povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v RS. Te višine pripadajoči regres ni dosegel. Sodišče prve stopnje je napačno določilo tudi tek zakonskih zamudnih obresti. Regres za letni dopust zapade v plačilo konec julija tekočega leta, zato v spornem primeru tečejo zakonske zamudne obresti od 1.8.2003. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, zato je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 183.495,00 SIT znižalo na znesek 42.717,00 SIT, od katerega mora toženka za tožnico plačati davek, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003. Višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.