Jedro

Ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je v številnih kontradiktornostih, ki jih je tožena stranka ugotovila na zaslišanju, zaradi česar je tožnikove navedbe ocenila kot neverodostojne in mu zaradi tega ni verjela, da bi bil v izvorni državi preganjan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Določila mu je desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito in glede razloga, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, povedal, da je ustvaril posnetek proti prejšnji vladi v Alžiriji, ki govori o preganjanju Berberov. Posnetek je objavil na spletnem kanalu Youtube. Njegova mama se je ustrašila, zato mu je predlagala, da zapusti Alžirijo. Domov ga je namreč prišla iskat policija.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na obeh osebnih razgovorih.

4.Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Poleg tega ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov za svoje trditve. Videoposnetek, narejen z mobilnim telefonom, bi lahko dostavil, če bi ta resnično obstajal in če bi to zares želel, saj ni nikoli trdil, da bi ga moral izbrisati iz svojih elektronskih naprav. Tožena stranka je med drugim tudi presojala, ali so tožnikove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. Pri tem ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje na prvem osebnem razgovoru navajal, da je izvorno državo zapustil konec leta 2014 ali v začetku leta 2015, medtem ko je na drugem osebnem razgovoru trdil, da jo je zapustil 2017 ali 2018. Ko je bil s tem soočen, je odgovoril, da se ne spomni dobro, vendar tega tožena stranka ne more sprejeti, saj gre za preveliko časovno razliko, da bi jo bilo mogoče pripisati pozabi. Nadalje je tožnik na prvem osebnem razgovoru povedal, da je imel njegov posnetek približno 150.000 ogledov, na drugem osebnem razgovoru pa, da jih je imel približno 10.000. Ob soočenju s tem je dejal, da je to dolgo časa nazaj in da je govoril približno, vendar tožena stranka tega ne more sprejeti, saj gre vsekakor za previsoko razliko v številu ogledov posnetka. Nadalje je na drugem osebnem razgovoru najprej dejal, da je bil videoposnetek objavljen en dan ali dva, preden je bil izbrisan, nato pa, da je bil objavljen 20 ali 25 dni. Omenjena razlika je prevelika, da bi jo bilo moč pripisati pomoti. Na prvem osebnem razgovoru je rekel, da je po tem, ko je bil obveščen, da je domov prišla policija, ostal v Alžiriji še približno sedem dni, na drugem osebnem razgovoru pa, da je ostal 20 ali 25 dni. Na prvem osebnem razgovoru je povedal, da je policija takrat, ko je bil v Turčiji, prišla po njegovega brata in ga odpeljala. Na drugem osebnem razgovoru pa je povedal, da je brata odpeljala policija, ko je bil tožnik še majhen. Ko je bil s tem soočen, je dejal, da ima več bratov in da so brata A. A. odpeljali, ko je bil še majhen, medtem ko so brata B. B. odpeljali, ko je bil v Turčiji. Ko je bil soočen s tem, da je na prvem osebnem razgovoru izrecno rekel, da je imel brat, ki so ga odpeljali, ko je bil tožnik v Turčiji, psihične težave, sedaj pa navaja, da je bilo to, ko je bil on še majhen, je pojasnil zgolj to, da je očitno prišlo do nesporazuma. Šele ko je bil soočen z nasprotji v svojih izjavah, je začel navajati, da so se opisane težave zgodile dvema različnima bratoma. Tožena stranka je mnenja, da bi tožnik v primeru, če bi se ti dogodki zares zgodili, vsakič, ko je bil o njih vprašan, govoril enako, tako pa je spreminjal izjave in svojo zgodbo sproti prilagajal. Poleg tega je povedal, da ko je policija vabila njegovega očeta, se ta ni odzval, ker se mu zaslišanje ni zdelo pomembno, obenem pa je tožnik želel prikazati alžirsko policijo kot izredno nehumano in striktno, medtem pa se oče na vabilo ni odzval zgolj zato, ker se mu ni zdelo pomembno, pa še vedno normalno živi v Alžiriji in nima težav, kar vzbuja dvom v resničnost tožnikovih navedb. Tožena stranka ocenjuje, da ni bilo mogoče ugotoviti notranje skladnosti tožnika. Izjave so v pomembnem delu kontradiktorne, nekonsistentne in neprepričljive. Zaradi tega tožena stranka izjav ni preverjala z informacijami o izvorni državi. Ocenjuje, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da njegovim navedbam glede ogroženosti s strani alžirske policije ni mogoče verjeti. Razloge, ki jih je podal tožnik, bi sicer bilo mogoče povezati z razlogi preganjanja in sicer z njegovim političnim prepričanjem, vendar je tožena stranka ugotovila, da njegovim trditvam, da naj bi bil iskan s strani alžirske oblasti, ker naj bi objavil videoposnetek o preganjanju Berberov, ne gre verjeti. To, da ni bil preganjan, izkazuje tudi dejstvo, da je dvakrat legalno zapustil državo in z letalom odšel v Turčijo. Če bi bil resnično ogrožen tako, da je moral nemudoma zapustiti državo, bi ga že obravnavala policija na letališču. Državo bi poizkusil zapustiti na drugačen način in ne preko vseh kontrol, ki se izvajajo na letališčih. Če bi bil dejansko iskana oseba, bi ga policija lahko prijela že na letališču. Po vrnitvi se je kar 25 dni nahajal v Alžiriji, a se mu v tem času ni nič zgodilo.

5.Tožnik je tudi povedal, da je trpel zaradi odnosov Arabcev do njega, ker je njegov oče protestant, in da so ga sošolci poniževali, ker ni poznal Korana. Vendar navedeno ni razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, saj je povedal, da je glavni razlog težava, ki jo je imel s policijo zaradi objave videoposnetka, poleg tega se je poniževanje dogajalo, ko je bil otrok in kot je sam povedal, se je lahko branil. Tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in subjektivnega strahu ni izkazal v zadostni meri, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca.

6.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. S tem v zvezi tožena stranka navaja, da ne bo ponavljala že natančno obrazloženih neskladnosti v samih izjavah tožnika. Tožnik pa tudi ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zgolj pavšalno in nekonkretizirano zapisala, da je podal izrazito skope, nenatančne in posplošene navedbe. Ni pa pojasnila, katere izjave je štela za take. Glede nepredložitve dokazov ni upoštevala, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru navedel, da je iskal video, da bi ga posredoval uradni osebi, vendar tega filma nima več. Nerealno je pričakovati, da bi vabilo na zaslišanje za očeta pridobil od družine, saj se je oče s tožnikovo mamo ločil. Glede zapustitve izvorne države je že v prvem stiku s slovensko policijo povedal, da je prvič odšel iz matične države leta 2015 in se vrnil nazaj v Alžirijo zaradi materine bolezni leta 2018. Na drugem osebnem razgovoru je povedal, da je leta 2018 ostal v Alžiriji zgolj 20 ali 25 dni, samo da je šel pogledat mamo, ki je zbolela. Ni moč pričakovati, da si bo zapomnil natančne podatke o številu ogledov njegovega videoposnetka, ker je preteklo že več let. Ker je preteklo že dolgo časovno obdobje, tudi ni mogoče navesti verodostojnih podatkov o tem, koliko časa je bil videoposnetek objavljen. Prav tako to velja za vprašanje, koliko časa je tožnik še ostal v državi, po tem, ko je bil obveščen, da ga je na dom prišla iskat policija. Pri oceni verodostojnosti je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi. V zvezi z zaslišanjem o njegovem bratu pa tožnik v tožbi navaja, da gre za dva nepovezana dogodka, ko je enkrat rekel, da je bilo odpeljan, ko je bil tožnik še majhen, enkrat pa, da po dogodku z objavo videoposnetka. Če je šlo pri tem za neskladje, bi ga morala tožena stranka s tem soočiti. V konkretnem primeru je treba še posebej upoštevati tudi jezikovne bariere, saj arabski jezik ni tožnikov materni jezik, ampak je berberski.

8.Tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, da ni pridobila informacij o izvorni državi. Ugotovljena splošna neverodostojnost še ne pomeni, da je pristojni organ v vseh primerih odvezan dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi, ampak je treba presojati vsak primer posebej. Glede očitka, da tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, pa tožnik poudarja, da se upošteva čas za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji in ne v tujih državah. Glede ugotavljanja tožnikove splošne verodostojnosti je tožena stranka le pavšalno ocenila, da ni izkazal splošne verodostojnosti in da mu ni mogoče verjeti. Takšne posplošene navedbe pa ne omogočajo preizkusa utemeljenosti izreka odločbe. Tožnik je povedal, da je oblast v Alžiriji nepravična do Berberov in jih zatira, Berberi so prikrajšani za osnovne pravice. Trpel je zaradi odnosa Arabcev do njega, ker ni musliman, njegov oče pa je protestant. V šoli so ga sošolci poniževali, ker ni znal moliti in ni poznal Korana. Opisal je konkretne pretekle dogodke in svoj strah pred vrnitvijo. Če bi se vrnil v Alžirijo, ga čaka večletna zaporna kazen in mučenje. V zvezi z oceno tožene stranke, da naj ne bi bil ogrožen, ker je dvakrat legalno zapustil državo, pa to ne more biti merodajno, saj je pojasnil, da v Alžiriji niso tako organizirani in lahko podkupiš nekoga ob vkrcanju na letalo. Tožena stranka se v odločbi tudi ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila ob vrnitvi v matično državo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik soočen z vsemi neskladnostmi, ki jih je podal na zaslišanjih. Glede razumevanja med tožnikom in prevajalcem dodaja, da se je tožniku vsak zapisnik prebral, imel je možnost podati tudi morebitne pripombe, a jih ni. Vsak zapisnik je podpisal, s čemer je potrdil zapisano. Ker je bil tožnik kontradiktoren in neprepričljiv in je bila ugotovljena splošna neverodostojnost, toženi stranki ni bilo treba upoštevati informacij o izvorni državi. Pred prihodom v Slovenijo se je tožnik nahajal v vsaj dveh evropskih državah in v nobeni ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi to lahko storil. V zvezi z navedbami, da je bil preganjan tudi zaradi berberskega porekla, pa je tožnik izrecno povedal, da so ga v šoli sošolci poniževali, ker ni znal moliti in da so ga fizično napadli, ampak se je branil, ker je bil športnik. Gre za dogodke, ki so se dogajali veliko let nazaj. Glede ponižujočega odnosa, ki naj bi ga imeli Arabci do Berberov, pa tožena stranka ocenjuje, da gre za presplošno navajanje, ki se ne navezuje na konkretna ravnanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

10.Tožnik v pripravljalni vlogi očita toženi stranki, da ga ni soočila z navedbami, ki se ji zdijo kontradiktorne. K pripravljali vlogi je tožnik priložil tudi poročila o položaju Berberov v Alžiriji, iz katerih izhaja, da se jim nadaljujejo kršitve ustavnih pravic, da se vse v zvezi z njimi izloči z zakona in omeji na zasebni prostor, da so anti-amazirski zakoni še vedno veljavni, da alžirske oblasti nudijo oporo Arabcem pri njihovih napadih na Mozabite in primeri obsodb na zaporno kazen zaradi objav - blogov glede diskriminacije nad amazirsko etnično skupino.

11.Sodišče je v navedeni zadevi dne 6. 11. 2024 in 19. 6. 2025 opravilo glavno obravnavo.

12.Na glavni obravnavi dne 6. 11. 2024 je prejelo sklep, da se postavi izvedenca psihiatrične stroke zaradi navedbe v odpustnem pismu Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, iz katerega izhaja, da bi lahko šlo pri tožniku za psihotično simptomatiko in bi bilo s tem v zvezi treba oceniti tožnikovo zmožnost sodelovanja na zaslišanjih, sposobnost pomnjenja in podajanja odgovorov o preteklih dogodkih. Sodišče je za izvedenko imenovalo C. C., dr. med., katero je zaprosilo, naj izdela pisno izvedensko mnenje, v katerem naj odgovori na vprašanja, ali sta pri tožniku prisotna kakršnakoli duševna motnja ali duševna bolezen in če da, katera; kako se ta duševna motnja oziroma duševna bolezen odraža v razmišljanju in vedenju tožnika ter ali je bil tožnik na osebnih razgovorih dne 19. 12. 2022 in 21. 2. 2023 sposoben pomnjenja in podajanja odgovorov o preteklih dogodkih glede na zatrjevano duševno motnjo oziroma bolezen. Iz mnenja izvedenke izhaja, da tožnikove duševne težave ne vplivajo v bistveni meri na spominske funkcije tožnika in da ne ugotavlja znakov prave in hude duševne bolezni. Duševno oziroma psihično stanje tožnika ni slabo ali posebej hudo. Prehodne psihotične destabilizacije na spominske funkcije prav tako nanj ne vplivajo. Narava njegovih težav na področju duševnega zdravja ni takšne vrste in stopnje, da bi vplivala na njegove spominske oziroma kognitivne sposobnosti ter sposobnost podajanja odgovorov o preteklih dogodkih, med drugim tudi v času osebnih razgovorov dne 19. 12. 2022 in 21. 2. 2023.

13.Sodišče je na glavni obravnavi dne 20. 6. 2025 vpogledalo v listine sodnega in upravnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je od obsežnih osebnih razgovorov pri toženi stranki minilo že dolgo časa in se ne spomni dobro več, kar je takrat povedal. Spomni se, vendar ne natančno. Nadalje je povedal, da je v Sloveniji nek policist iz Alžirije, ki je imel tu odprt lokal, ki je sedaj zaprt. Ta mu je rekel, da če se bo vrnil in če bo še naprej govoril tako kot sedaj, ga bodo ubili. Ima avdio posnetek tega. V Alžiriji je težka situacija za pripadnike ljudstva Berberi. Nek profesor je objavil izjavo o pravicah Berberov v Alžiriji in je bil takoj zatem zaprt brez sojenja z obrazložitvijo, da v Alžiriji ni Berberov, da so samo Arabci. Ker je pripadnik Berberov, ima strah, da bi se vrnil, kajti oni vedo vse, kar je govoril in izjavljal. Ne ve, kaj vse bi se mu lahko zgodilo. Njegovi družinski člani nimajo težav, živijo normalno, kajti dokler ne govoriš, nimaš težav. Policist, o katerem je govoril, je bivši policist, za katerega ne ve, kje se sedaj nahaja. Pred enim mesecem ga je obiskal v bivši službi v F. in se pogovarjal z njim. Tožnik je odklonil, da bi delal v G., kar mu je le ta ponudil. Navedeni bivši policist ni samo tukaj, temveč potuje v Italijo in Alžirijo. Trkal mu je po vratih in mu govoril, naj gre domov. Nagovarjal ga je, naj govori o pravicah Berberov in naj to objavi na Tiktok in on je to vse snemal. Tožnikove izjave na Tiktoku o pravicah Berberov bi po zagotovilih nekdanjega policista v Alžiriji lahko uporabili zoper tožnika. Bivši policist svojega pravega imena ne izda, tožnik ga pozna kot "D. D." oziroma tožnik meni, da mu je ime E. E. Vsi ga poznajo pod tema dvema imenoma. Ob koncu zaslišanja je tožnik na vprašanje, kdo bi ga lahko v Alžiriji ubil, odgovoril, da bi ga ubili tukaj v Sloveniji. Nekdanji policist mu je grozil, da če bo še naprej govoril, ga bodo ubili tu, še preden se vrne v Alžirijo, ubili bi ga pa Alžirci.

14.Tožba ni utemeljena.

15.ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitve v odločbi tožene stranke.

16.Po presoji sodišča je tožena stranka dovolj natančno obrazložila, zakaj se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, zato so ti tožbeni očitki neutemeljeni. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik podajal izrazito skope, nenatančne in posplošene navedbe, kljub temu, da je bil opozorjen, da mora vse podatke in izjave, s katerim utemeljuje svojo prošnjo, navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici. Če je bil opozorjen na kontradiktornost, je zgolj odgovoril, da se ne spomni dobro, ter da ga vprašanja uradne osebe zmedejo. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik na drugem osebnem razgovoru povedal, da tega filma ni več (stran 4 zapisnika v osebnem razgovoru z dne 21. 2.2023), je to sicer res, vendar je hkrati tudi povedal, da mogoče v prihodnosti lahko dobi kakšen dokaz o obstoju tega filma in da ga bo sigurno dobil. Glede tožbene navedbe, da vabila, s katerim je bil oče vabljen na zaslišanje na policijo, ne more dobiti, je sicer res, da je na drugem osebnem razgovoru tožnik povedal, da tega ne more dobiti, ker je to njegovo vabilo in da ne ve, kje stanuje, kdo je njegova žena. Vendar pa to ni bil ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, ampak je glavni razlog v številnih kontradiktornostih, ki jih je tožena stranka ugotovila na zaslišanju, zaradi česar je tožnikove navedbe ocenila kot neverodostojne in mu zaradi tega ni verjela, da bi bil v izvorni državi preganjan. Pri prvem stiku s slovensko policijo je sicer tožnik res rekel, da je državo zapustil leta 2015 in se potem zaradi matere vrnil 2018, kot se to navaja na tožbi, vendar pa je na prvem osebnem razgovoru navajal zgolj zapustitev države v letu 2015, medtem ko je na drugem osebnem razgovoru povedal, da jo je zapustil leta 2017 ali 2018, pri tem pa ni znal pojasniti, ali jo je zapustil v letu 2014 ali 2018, češ da je bilo to dolgo časa nazaj. Hkrati je tudi povedal, da se ne spomni, da bi na policijski postaji rekel, da jo je zapustil leta 2015 in se nato leta 2018 vrnil v Alžirijo. Četudi je po oceni sodišča na drugem osebnem razgovoru na koncu uspel pojasniti, da jo je zapustil leta 2015 in se nato leta 2018 vrnil, pa je tožena stranka prepričljivo pojasnila, zakaj ne more slediti tožnikovim navedbam, saj so bile podane tudi številne druge kontradiktornosti v njegovih izpovedbah.

17.Tožnik v tožbi navaja, da ker je preteklo že več let, je zato navajal različne podatke o številu ogledov njegovega videoposnetka, koliko časa je bil le ta objavljen, ter koliko dni je bil še v Alžiriji po tem, ko ga je na domu iskala policija. Po presoji sodišča je sicer res, da je minilo določeno časovno obdobje, vendar pa to ne more biti razlog, da so tako velika razhajanja pri citiranih podatkih. Razlika je namreč med sto tisočimi ogledi in deset tisočimi ogledi in med tem, ali je bil posnetek objavljen nekaj dni ali pa 20 do 20 dni, ter ali je bil v Alžiriji po iskanju policije 7 dni ali pa 20 do 25 dni. Gre za velika razhajanja in za večje število dogodkov, kjer je prišlo do teh razhajanj. V tožbi tožeča stranka tudi pojasnjuje, da gre pri tem, ko je policija odpeljala brata na zaslišanje, za dva povsem nepovezana dogodka in sicer naj bi šlo za dva različna brata, ki sta bila odpeljana v dveh različnih obdobjih. Vendar je na prvem osebnem razgovoru povedal, da so njegovega brata odpeljali takrat, ko je bil tožnik v Turčiji in ko se je brat vrnil, je imel težave s psihičnim zdravjem. Na drugem osebnem razgovoru pa je povedal, da je brata odpeljala policija, ko je bil še majhen. Ko je bil soočen z različnimi navajanji, je dejal, da so brata A. A., ki ima sedaj psihične težave, odpeljali, ko je bil še majhen, in to ni povezano s tožnikom, medtem ko so drugega brata B. B. odpeljali, ko je bil v Turčiji. Ko je bil pozvan, naj pojasni, saj je na prvem osebnem razgovoru izrecno dejal, da je imel brat, ki so ga odpeljali, ko je bil v Turčiji, psihične težave, sedaj pa navaja, da je bilo to, ko je bil on še majhen, je tožnik pojasnil, da je prišlo do nesporazuma. Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da do nesporazuma ni moglo priti, saj sta bila oba zapisnika na osebnih razgovorih prebrana in ju je tožnik tudi podpisal. Šele ko je bil soočen z nasprotji v njegovih razlagah, je začel navajati, da so se opisane težave zgodile dvema različnima bratoma. Sodišče se strinja s toženo stranko, da če so se ti dogodki zares zgodili, bi vsakič govoril enako. Tožnik je bil ves čas razgovora soočen z vsemi kontradiktornostmi in mu je dala tožena stranka možnost da jih pojasni. Glede na mnenje izvedenke po presoji sodišča na obeh osebnih razgovorih pri toženi stranki njegove duševne težave niso vplivale na tožnikovo sposobnost pomnjenja. Sodišče sicer dopušča možnost, da se tožnik v času zaslišanja na sodišču ni več dobro spominjal, kaj je govoril na osebnih razgovorih, vendar pa to ne pomeni, da so v času osebnih razgovorov njegove duševne težave imele vpliv na njegove izjave na zaslišanjih.

18.Glede očitkov, da tožena stranka ni pridobila podatkov o stanju v izvorni državi, pa sodišče pojasnjuje sledeče: v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 je navedeno, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo predvsem okoliščine, ki so v nadaljevanju naštete in med temi so tudi splošne in specifične informacije o izvorni državi, vendar pa zaradi zakonske dikcije, da so navedene okoliščine upoštevajo "predvsem", izhaja, da so te okoliščine navedene le primeroma. V konkretnem primeru je tožena stranka v odločbi dovolj razumljivo obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju. Iz navedenega razloga tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno pridobiti informacij o izvorni državi, saj je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj teh informacij ni pridobila.

19.Glede tožbenega očitka, da se neutemeljeno tožniku očita, da ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, pa sodišče ugotavlja, da to ni bil ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, ampak je ključni razlog v večjem številu razhajanj v njegovih navedbah. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka le pavšalno ocenila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Tožena stranka je zelo podrobno obrazložila vsa neskladja kot tudi to, da je tožnika z njimi soočila in zakaj teh neskladji ni uspel prepričljivo pojasniti. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

20.Tožnik v tožbi tudi navaja, da so v Alžiriji Berberi preganjani s strani Arabcev in je s tem v zvezi skupaj s pripravljalno vlogo priložil tudi poročila o položaju Berberov v Alžiriji. V tožbi glede položaja Berberov in s tem povezanimi osebnimi izkušnjami povzema, kar je povedal že v upravnem postopku, da je imel s sošolci konflikte, ker so ga poniževali, ker ni znal moliti in ni poznal Korana. Tožena stranka se je v odločbi do tega opredelila s tem, ko je navedla, da navedeno ni razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, saj je povedal, da je glavni razlog težava, ki jo je imel s policijo zaradi objave videoposnetka, poleg tega se je poniževanje dogajalo, ko je bil otrok in kot je sam povedal, se je lahko branil.

21.Tožnik v tožbi enako kot v upravnem postopku zatrjuje, da ga v primeru vrnitve v izvorno državo čaka večletna zaporna kazen in mučenje, vendar pa je tožena stranka po mnenju sodišča dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj tem navedbam ne sledi, s tem ko je obrazložila, da so njegove izjave preveč kontradiktorne, da bi jih lahko obravnavala kot verodostojne. S tem se je tožena stranka opredelila tudi do zatrjevane nevarnosti, ki naj bi mu grozila v primeru vrnitve v izvorno državo. Glede nekdanjega policista iz Alžirije, za katerega tožnik je tožnik na glavni obravnavi navedel, da mu je grozil, pa sodišče sicer dopušča možnost, da mu je oseba pod vzdevkom "D. D." grozila, vendar pa po mnenju sodišča, tudi če to drži, ni izkazano, da bi ta oseba bila bivši policist. Tožnik namreč ni vedel, kje se sedaj ta oseba nahaja niti ni vedel, kako mu je zares ime in s tem identiteta te osebe ni v zadostni meri izkazana, zaradi česar tudi ni mogoče sklepati, da bi šlo za nekdanjega policista, torej osebo, ki naj bi imela v preteklosti stik z oblastjo v Alžiriji oziroma je bila del te oblasti. Poleg tega je tožnik ob koncu zaslišanja rekel, da se je grožnja nanašala na to, da bi tožnika lahko ubili Alžirci v Sloveniji, torej mu tovrstna škoda naj ne bi grozila v izvorni državi. Iz vseh navedenih razlogov po presoji sodišča tožnikova izpoved na zaslišanju na sodišču ne vpliva na pravilnost odločitve tožene stranke.

22.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza: