Jedro

Med postopkovna pravila, katerih neuporaba ali nepravilna uporaba pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je potrebno šteti tudi določbe tretjega odstavka 24. čl. ZDSS o tem, da mora sodišče samo odločiti o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja, če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o njegovem ugovoru oz. zahtevi za uveljavljanje pravic. Sodišče delodajalcu lahko naloži sprejem nove odločitve le takrat, ko obenem tudi razveljavi njegovo odločitev. Kadar pa gre za molk organa delodajalca, mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 24. čl. ZDSS samo odločiti o zadevi in je ne more vračati delodajalcu, da naj kljub molku o njej vendarle odloči. Z ugotovitveno tožbo se lahko zahteva le ugotovitev pravice, ne pa ugotovitev dejstev in je sodišče tožbo, s katero tožnik zahteva ugotovitev dejstev, dolžno zavreči v vsaki fazi postopka, saj tožnik zanjo nima pravnega interesa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za izredno napredovanje, o katerem naj tožena stranka ... odloči v roku 30 dni (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 2.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2000 do plačila (2. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. tč. izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva razveljavitev odločbe tožene stranke opr. št. 123-1110/92, z dne 15.1.1998 o zavrnitvi tožničinega ugovora in za plačilo razlike v plači za čas od 15.7.1997 do 5.10.1997, zaradi rednega napredovanja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti do plačila. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99). Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo ugotovitveno sodbo brez pravne osnove, saj tožnica ni postavila izrecnega zahtevka za izredno napredovanje, o čemer bi tožena stranka izdala negativno odločbo, zoper katero bi tožnica nato sprožila ustrezni spor, tožnica tudi ni sprožila spora, ker tožena stranka o zahtevku ne bi odločila. Sodišče prve stopnje naj bi napačno obrazložilo, da je odločilo glede na molk organa druge stopnje in je tako prekoračilo svoje pristojnosti odločanja. Tožnica ni izkazala posebnega pravnega interesa, ki mora biti podan za izdajo ugotovitvene sodbe. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno štelo, da obstaja nasprotje med določbami tretjega odstavka 13. čl. zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Ur. l. RS št. 18/94, 36/96) in 4. čl. pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS št. 41/94, 49/95 in 66/96, v nadaljnjem besedilu: pravilnik o napredovanju). Tako zakon določa le maksimum, po katerem je na istem delovnem mestu možno napredovati največ za pet plačilnih razredov, pravilnik pa največje možno napredovanje določa glede na tarifne skupine. Tožnica je razporejena v V. tarifni razred in lahko napreduje za največ štiri plačilne razrede, kar naj bi tudi izpolnila. Tožena stranka meni, da sodi pristojnost odločanja o izrednem napredovanju v domeno tožene stranke. Pritožba nadalje navaja, da izpodbijana sodba sicer ugotavlja, da naj bi tožnica izpolnjevala pogoje za izredno napredovanje, da pa teh pogojev v obrazložitvi ne utemeljuje, zato sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi. Tožnica izkazuje pravni interes v tej pravdi, saj gre za njeno plačo. Tožnica izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje po 4. tč. prvega odstavka 35. čl. pravilnika o napredovanju. Za takšne delavce pa prvi odstavek 39. čl. istega pravilnika določa, da se uvrstijo za en plačilni razred višje od plačilnega razreda, ki bi ga lahko dosegli v skladu s 37. čl. pravilnika, vendar ne v višji plačilni razred, kot ga je možno z napredovanjem doseči v skladu z zakonom. To naj bi pomenilo, da za tožnico ne velja omejitev števila napredovanj po pravilniku o napredovanju, ampak lahko napreduje za pet plačilnih razredov v skladu z ZRPJZ. Tožena stranka naj bi neupravičeno zahtevala povrnitev stroškov postopka, saj 162. čl. ZPP določa, da ima državni organ, ki se postopka udeležuje kot stranka, pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade. Tožena stranka bi tako v tej pravdi smela zahtevati le plačilo 156,00 SIT (poštni stroški), saj je tudi Državno pravobranilstvo državni organ. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno obrazložilo, da je odločilo glede na molk drugostopenjskega organa, s čemer je prekoračilo pristojnost odločanja, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP v zv. z drugim odstavkom 24. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med postopkovna pravila, katerih neuporaba ali nepravilna uporaba pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa je potrebno šteti tudi določbe tretjega odstavka 24. čl. ZDSS o tem, da mora sodišče samo odločiti o pravici, obveznosti oz. odgovornosti iz delovnega razmerja, če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o njegovem ugovoru oz. zahtevi za uveljavljanje pravic. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje sploh ne more uporabiti določbe 3. tč. prvega odstavka 24. čl. ZDSS, saj sodišče delodajalcu lahko naloži sprejem nove odločitve le takrat, ko obenem tudi razveljavi njegovo odločitev. Kadar pa gre za molk organa delodajalca, mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 24. čl. ZDSS samo odločiti o zadevi in je ne more vračati delodajalcu, da naj kljub molku o njej vendarle odloči. Tožnica je v ugovoru z dne 20.10.1997 (priloga A 2) navedla, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje za izredno napredovanje, da jo je za takšno napredovanje predlagala vodja izpostave, zato želi pojasnilo, zakaj ni napredovala. V uvodu ugovora pa je tožnica izrecno navedla, da ga podaja tudi zaradi neodobrenega izrednega napredovanja. Tožnica je tako izpolnila predpostavko za sodno varstvo iz drugega odstavka 83. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Ta namreč določa, da delavec ne more zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ delodajalca. Tožena stranka o tem delu tožničinega ugovora ni odločila v 30 dneh od njegove vložitve, zato je tožnica v skladu s prvim odstavkom 83. čl. ZTPDR lahko zahtevala varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Res je sicer, da je tožnica sama postavila zahtevek, da naj se toženi stranki naloži, da odloči o njenem izrednem napredovanju, vendar bi sodišče prve stopnje tožnico moralo pozvati, da postavi določen tožbeni zahtevek in nato odločiti v skladu s citirano določbo drugega odstavka 24. čl. ZPP. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe tretjega odstavka 24. čl. ZDSS, je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z navedbo, da sodišče prve stopnje z ničemer ne utemeljuje oz. obrazloži ugotovitve, da naj bi tožnica izpolnjevala pogoje za izredno napredovanje, pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. čl. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj izpodbijana sodba navaja, da je iz ocenjevalnega lista za tožnico (priloga B3) razvidno, da je tožnica izpolnjevala pogoje iz 15. čl. pravilnika o napredovanju glede skupnega števila točk po prvem odstavku 14. čl. istega pravilnika. Takšna obrazložitev je res nekoliko skopa, vendar iz nje nedvomno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz ocenjevalnega lista tožnice z dne 9.5.1997 razvidno, da je tožnica v celoti izpolnila pogoje za izjemno napredovanje, kakor so določeni v prvem odstavku 15. čl. pravilnika o napredovanju. Ta namreč določa, da izjemoma lahko napreduje zaposleni, ki za najmanj 100 % preseže skupno število točk, potrebnih za napredovanje za en plačilni razred in je nadpovprečno delovno uspešen. V skladu s prvim odstavkom 14. čl. pravilnika o napredovanju zaposleni v V. tarifni skupini lahko napreduje za en plačilni razred, če v obdobju med dvema napredovanjema doseže skupno najmanj 50 točk po kriterijih iz pogojev iz 1., 2., 3 in 4. tč. prvega odstavka 8. čl. tega pravilnika. Po teh kriterijih je tožnica dosegla 130 točk, kar pomeni, da je za več kot 100 % presegla skupno število točk, potrebnih za napredovanje za en plačilni razred. Iz ocenjevalnega lista je tudi razvidno, da je tožničina predstojnica njeno delovno uspešnost ocenila kot nadpovprečno, kar pomeni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izjemno napredovanje po prvem odstavku 15. čl. pravilnika o napredovanju. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja tudi z navedbo, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. V skladu s prvim odstavkom 181. čl. ZPP tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine. Z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka pa tožnica ne zahteva ugotovitve obstoja pravice ali pravnega razmerja in tudi ne pristnosti oz. nepristnosti kakšne listine, temveč zahteva ugotovitev dejanskega stanja. Z ugotovitveno tožbo pa se lahko zahteva le ugotovitev pravice, ne pa ugotovitev dejstev in je sodišče tožbo, s katero tožnik zahteva ugotovitev dejstev, dolžno zavreči v vsaki fazi postopka, saj tožnik zanjo nima pravnega interesa. Na obstoj pravnega interesa je sodišče dolžno paziti v vseh fazah postopka. Kadar pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe ni podana, mora predsednik senata tožbo zavreči (prvi odstavek 274. čl. ZPP). Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da pritožbeno sodišče sodbo lahko razveljavi in tožbo zavrže le v primerih, ki sta navedena v drugem odstavku 354. čl. ZPP, je bilo treba razveljaviti tudi ta del izpodbijane sodbe. Pritožba tudi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati določbe prve alinee prvega odstavka 4. čl. pravilnika o napredovanju o tem, da zaposleni na delovnih mestih v V. in VI. tarifni skupini lahko napredujejo za največ štiri plačilne razrede, ker naj bi bila ta določba v nasprotju s tretjim odstavkom 13. čl. ZRPJZ, ki določa, da je na istem delovnem mestu možno napredovati največ za pet plačilnih razredov. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora biti na njeni podlagi vsakemu delavcu v državni upravi omogočeno, da na istem delovnem mestu napreduje za pet plačilnih razredov. Pravilnik o napredovanju je lahko določil, da zaposleni na delovnih mestih v V. in VI. tarifni skupini lahko napredujejo za največ štiri plačilne razrede, ne da bi pri tem ta določba bila v nasprotju s citirano določb ZRPJZ. Prvostopenjsko sodišče sicer ni izvajalo nobenih dokazov o tem, ali je tožnica v resnici že napredovala za štiri plačilne razrede, saj o tem obstaja le navedba tožene stranke, ni pa to razvidno iz listin v spisu. Tožnica je sicer ravnala strokovno nepravilno, ko zahtevka ni oblikovala tako, da bi zahtevala spremembo odločb v.d. direktorja tožene stranke z dne 27.8.1997 in 15.1.1998 tako, da bi se pri razporeditvi tožnice v plačilni razred upoštevalo izredno napredovanje. Tožnica je ugovor, s katerim je uveljavljala izredno napredovanje, vložila zoper odločbo z dne 27.8.1997, o tem delu ugovora pa tožena stranka v resnici ni odločila. Ob umiku tožbenega zahtevka za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 15.1.1998 je odločba z dne 27.8.1997 postala pravnomočna, zato bi bil možen celo ugovor, da tožnica na podlagi ocenjevalnega lista z dne 9.5.1997 (priloga B 3) in predloga za napredovanje z dne 7.8.1997 (priloga B 4) sploh ne more več zahtevati izrednega napredovanja, saj je odločitev, sprejeta na podlagi te ocene oz. predloga, postala pravnomočna. Vendar pa je potrebno upoštevati, da tožena stranka o tistem delu ugovora, s katerim tožnica zahteva izredno napredovanje, ni odločala, da gre v tem delu v resnici za molk organa, da tožnica s tožbo vseskozi zahteva izredno napredovanje in da je očitno, da je tožnica tožbeni zahtevek za razveljavitev drugostopenjske odločbe v.d. direktorja ... umaknila zgolj zaradi napačnega pojmovanja posledic molka organa. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožnico pozvalo, da postavi opredeljen tožbeni zahtevek glede izrednega napredovanja, nato pa bo ob upoštevanju določb tretjega odstavka 24. čl. ZDSS o zahtevku znova odločilo. V zahtevku bo tožnica tako morala opredeliti, v kateri plačilni razred, s kakšnim količnikom in od kdaj naj se jo razporedi. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku tudi upoštevalo, da tožnica z ugotovitveno tožbo ne more zahtevati ugotovitve obstoja dejstev in da ob opredeljenem dajatvenem zahtevku ne more imeti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. V kolikor bo tožnica še vedno vztrajala pri ugotovitveni tožbi, bo sodišče prve stopnje ta del tožbe moralo zavreči na podlagi določbe prvega odstavka 274. čl. ZPP. V skladu s tretjim odstavkom 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo. Na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.