Jedro

Na podlagi sklepa o dedovanju so bili toženci vpisani kot lastniki nepremičnin v zemljiško knjigo. Vpisani so kot solastniki, vsak s svojim alikvotnim delom. Tožnica uveljavlja obligacijsko pravico zoper vsakega solastnika nepremičnine – vsak toženec je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino le za tisti (tolikšen) delež, kot je vpisan v zemljiško knjigo. Ne gre za neko nedeljivo pravico oziroma s stališča tožencev za neko nedeljivo obveznost materialnega prava niti se zahtevek ne nanaša na solastno premoženje kot celoto. Zato se stvarna pristojnost in pravica do revizije določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), torej zahtevka, uveljavljenega zoper vsakega od tožencev.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 431,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencem naložilo, da tožnici vsak za svoj solastniški delež izstavijo zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljujejo vknjižbo lastninske pravice na njeno ime pri njim lastnih solastninskih deležih. Naložilo jim je še, da tožnici nerazdelno povrnejo odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje so toženci vložili pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica vlaga tožbo proti tistim dedičem pokojne A. Ž., za katere trdi, da ji v zapuščinskem postopku niso priznali izločitvene pravice na nepremičninah, ki so bile predmet izročilne pogodbe, ki jo je sklenila s pokojno. Zapuščinski postopek je že zaključen in na podlagi sklepa o dedovanju so bili toženci (in drugi dediči) vpisani kot lastniki nepremičnin v zemljiško knjigo. Vpisani so kot solastniki, vsak s svojim alikvotnim delom. Tožnica tudi od vsakega toženca zahteva posebej izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila le za njemu lasten solastniški delež. Uveljavlja torej obligacijsko pravico zoper vsakega solastnika nepremičnine – vsak toženec je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino le za tisti (tolikšen) delež, kot je vpisan v zemljiško knjigo. Ne gre za neko nedeljivo pravico oziroma s stališča tožencev za neko nedeljivo obveznost materialnega prava niti se zahtevek ne nanaša na solastno premoženje kot celoto.

Ker gre za uveljavljanje obligacijske pravice zoper vsakega od solastnikov le v obsegu njegovega solastniškega deleža, toženci nimajo statusa enotnih sospornikov. Zato se stvarna pristojnost in pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), torej zahtevka, uveljavljenega zoper vsakega od tožencev. Tožnica je kot vrednost spornega predmeta navedla 3.000.000 SIT (sedaj 12.518,78 EUR). Navedla jo je nediferencirano – skupno za vse zahtevke zoper vse tožence. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti pa ima enake posledice kot popoln izostanek navedbe sporne vrednosti (tako je Vrhovno sodišče izreklo že v številnih primerih, npr. II Ips 346/2006, II Ips 193/2005). Toženci namreč tudi niso izkoristili procesne možnosti iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, saj do začetka obravnavanja glavne stvari niso ugovarjali označeni vrednosti spornega predmeta. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo tožencev zavrglo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa povrniti njene stroške odgovora na revizijo (sestava revizije 750 odvetniških točk, poročilo stranki 20 točk, 22% materialnih stroškov in 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 431,18 EUR).