Jedro

O kršitvi pravic obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov je mogoče govoriti samo, če je obramba dokazni predlog v korist obdolžencu podala.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega J.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 183. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca K.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je v plačilo 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega takratnega zagovornika V.N. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 350 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru navaja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zavzema se, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajajo pri navedbah v zahtevi in predlagajo, naj Vrhovno sodišče stališčem v odgovoru nasprotne stranke ne sledi, pač pa naj ugodi obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniki obsojenega J.Z. v zahtevi navajajo, da je obsojenec med kazenskim postopkom vseskozi izkazoval pripravljenost, da se izpostavi slehernemu invazivnemu postopku, s katerim bi lahko dokazal svojo nedolžnost. Iz pravnomočne sodbe pa je razvidno, da sodišče dokazni predlog na poligrafsko testiranje obsojenca zavrnilo. Izpostavljajo, da se je obsojenec v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe pripravljen podvreči vsakemu preizkusu, s katerim bi dokazal svojo resnicoljubnost, tudi poligrafskemu testiranju, hipnozi in celo izpovedovanju pod vplivom seruma resnice. Navajajo še, da je bila obsojencu s tem, da mu je sodišče odreklo možnost preizkusa, s katerim bi dokazal svojo nedolžnost, še posebej z zavrnitvijo dokaznega predloga za poligrafsko testiranje, kršena pravica do obrambe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obsojenčevega zagovornika za testiranje obsojenca s poligrafom, ker gre za nedovoljen način obsojenčevega zasliševanja, sodišče druge stopnje pa tudi z argumentacijo, da se poligraf lahko uporablja v predkazenskem postopku (očitno po šestem odstavku 54. člena Zakona o policiji - ZPol), ko oseba, ki je podvržena testiranju, še ni seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kazenski postopek, če sama ni seznanjena s temi podatki zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje. Tudi sodišče druge stopnje je zavrnitev dokaza utemeljilo z razlago, da gre za način pridobivanja dokazov proti obsojenčevi volji, kar je v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku.

Glede vprašanja dovoljenosti dokaza z poligrafiranjem obdolženca se je Vrhovno sodišče opredelilo v sklepu z dne 2.11.2005, v katerem je določno argumentiralo svoje stališče, da gre za nedovoljen dokaz. Na to razlago se Vrhovno sodišče sklicuje tudi v tej sodbi in ugotavlja, da navedbe v zahtevi, da je zanesljivost izpovedbe pridobljena s poligrafskim preizkusom več kot 90 %, da je pravica obdolženca, da se z njegovo privolitvijo ta dokaz izvede, veliko močnejša od morebitnih pomislekov glede takega načina pridobivanja njegove izpovedbe, nimajo take teže, da bi lahko omajale pravilnost stališča, da na rezultate poligrafskega testiranja obdolženca sodišče sodne odločbe ne sme opreti. Ker ima poligrafiranje elemente neprostovoljnosti in ni nadzora nad rezultati izpovedovanja, je tudi z vidika načelno sistemske rešitve logično, da poligrafiranje v kazenskem pravu ne sme biti dovoljeno kot dokaz, četudi bi obdolženi želel to vrsto zasliševanja(1). Glede na to, da je stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je poligrafsko testiranje obdolženca dokaz, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe, je odločitev sodišča v rednem postopku, da ta dokazni predlog, ki se nanaša na nedovoljen dokazni predlog, zavrne, zakonita.

O kršitvi pravic obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov je mogoče govoriti samo, če je obramba dokazni predlog v korist obdolžencu podala. V konkretni zadevi temu procesnemu pogoju ni zadostila, saj v rednem postopku zaslišanja obdolženca pod hipnozo ali serumom resnice ni predlagala. Sicer pa so po določbi osmega odstavka 227. člena v zvezi s tretjim odstavkom 266. člena ZKP taki načini obdolženčevega zasliševanja izrecno prepovedani. V desetem odstavku 227. člena ZKP je predpisano, da sodišče ne sme opreti svoje odločbe na obdolženčevo izpovedbo, če je bilo ravnano v nasprotju z določbo osmega odstavka istega člena. Pri hipnozi in narkoanalizi obdolženec nima nadzora nad rezultati svojega besednega izpovedovanja in s svojo voljo ne more vplivati na odgovore, saj informacije daje njegova podzavest. Obsojenčeva pravica do obrambe zaradi neizvedbe teh nedovoljenih dokazov zato ni bila kršena.

Z navedbami, da v obravnavani zadevi ni podan pravni standard gotovosti, ki je podlaga za izrek obsodilne sodbe, obsojenčevi zagovorniki ponujajo drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Pod pravnim standardom gotovosti razumemo prepričanje sodišča, da predstava o dogodku, navedenem v obtožnem aktu, ki si jo je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ustvari sodišče, ustreza temu življenjskemu primeru, kot se je v dejanskosti zgodil in ki daje podlago za zanesljivo sklepanje o obsojenčevi krivdi. Strinjati se je treba z vrhovnim državnim tožilcem, da vložniki s temi navedbami ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za njihove navedbe v zahtevi, da nenavadno nizka in mila kazenska sankcija, ki jo je sodišče obsojencu izreklo za očitano kaznivo dejanje in izrazito odstopa od ustaljene sodne prakse, kaže, da je šlo za nekakšno nedovoljeno kompromisno rešitev, ker sodišče ni bilo z gotovostjo prepričano, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. V izrečeni pogojni obsodbi se odraža zgolj individualizacija kazenske sankcije, ki je v izpodbijani pravnomočni sodbi ustrezno utemeljena, ne pa negotovost sodišča glede sprejete dokazne ocene.

Vložniki navajajo, da je sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz, to je izpovedbo kriminalista D.R. o tem, kaj mu je med zbiranjem obvestil povedal mladoletni oškodovanec K.K. Poudarjajo, da je oškodovanec glede na sorodstveno razmerje z obsojencem privilegirana priča, sodišče pa ni presojalo, ali je bil sposoben razumeti pomen pravnega privilegija, da ni dolžan pričati proti obsojencu in tudi ne ali se je zavedal pravnega pomena posledic krivega pričanja. Oškodovanec, zaslišan v preiskovalnem in ponovljenem postopku, obsojenca ni z ničemer obremenil, zato je sodišče z zaslišanjem navedenega policista kršilo obsojenčeve pravice obrambe, saj je skozi ta dokazni kanal v postopek prišla vsebina, ki naj bi jo kriminalistu brez kakršnihkoli procesnih garancij v okviru zbiranja obvestil posredoval oškodovani K.K. Vložniki se tudi sprašujejo, kakšni so bili "prijemi" policista, ko naj bi mu oškodovanec povedal o dogodku, nikoli pozneje pa tega ni ponovil v postopku, niti česa takega ni povedal izvedenki psihiatrične stroke M.G., pa tudi, zakaj sodišče v konkretnem primeru ni v postopku angažiralo sodne izvedenke pedopsihiatrične stroke M.T., ki ima s tovrstnimi postopki največ izkušenj in jo sodišča v tovrstnih primerih redno angažirajo.

Med obsojencem in oškodovancem ni takega ožjega sorodstvenega razmerja, zaradi katerega bi moral biti oškodovanec v skladu z 2. točko prvega odstavka 236. člena ZKP poučen o pravici, da ni dolžan pričati in ki bi sodišču po tretjem odstavku iste zakonske določbe narekoval presojo, ali je glede na svojo starost in duševno razvitost oškodovani K.K. sploh razumel pomen te pravne dobrote. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta obsojenec in oškodovanec bratranca, temu v izjavi na odgovor pritrjujejo tudi zagovorniki, zato gre v tem primeru za sorodstveno razmerje v stranski vrsti v četrtem kolenu.

Na podlagi napačne razlage sorodstvenega razmerja med obsojencem in oškodovancem vložniki zatrjujejo, da je sad zastrupljenega drevesa in s tem nedovoljen dokaz tudi izpovedba kriminalista D.R., o tem, kar "naj bi" mu povedal mladoletni oškodovanec v postopku zbiranja obvestil. Vložniki tudi navajajo, da iz spisa ni razvidno, ali je bil oškodovanec sposoben razumeti pomen posledic krivega pričanja v trenutku, ko je podajal izjavo kriminalistu D.R. Po tretjem odstavku 148. člena ZKP policija ne sme zasliševati oseb v svojstvu prič in jih zato tudi ni dolžna opozoriti v skladu z določbo drugega odstavka 240. člena ZKP. Sodišče sme zaslišati policista o vsebini take izjave in o okoliščinah v katerih je bila dana, tako njegovo izpovedbo pa presoja v skladu z načelom proste presoje dokazov. Sicer pa obramba, ki v rednem postopku izpovedbe priče D.R. s tega vidika sploh ni izpodbijala, v zahtevi le nakaže, da izpovedba priče, ki se ne zaveda pomena krivega pričanja, nima nikakršne pravne veljave v slovenskem pravnem redu, vendar te svoje trditve ne napolni s konkretno vsebino, ki bi omogočala presojo utemeljenosti te navedbe.

Ne drži trditev v zahtevi, da je izpovedba policista D.R. ključni obremenilni dokaz zoper obsojenca. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče svoje ugotovitve oprlo na izpovedbi oškodovančeve matere in priče C.L., ki jima je oškodovanec povedal, kaj se mu je primerilo, ko sta bila z J.Z. v spalnici v B., obe priči sta tudi opisali dogajanje med oškodovancem in otrokom T.L. Sodišče se je oprlo tudi na izpovedbo oškodovančeve lečeče pedopsihiatrinje M.K. in njen zapis oškodovančevih navedb z dne 6.9.2001, zaznave o oškodovančevem obnašanju, ki jih je v svoji izpovedbi posredovala priča K.P. ter na izvedensko mnenje psihiatrinje M.G., ki je na podlagi oškodovančevih čustvenih in vedenjskih reakcij sklepala, da je bil ta spolno zlorabljen. Kolikor vložniki na tej podlagi zatrjujejo kršitev zakona, jim zato ni mogoče pritrditi.

Vložniki ne povedo, katera kršitev zakona naj bi bila podana zato, ker sodišče ni odredilo izvedenstva, ki bi ga zaupalo sodni izvedenki pedopsihiatrične stroke M.T. Dejstvo je, da obramba izvedbe tega dokaza ni predlagala, zato s tega vidika tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravic obrambe. Ta očitek je zato mogoče razumeti zgolj v kontekstu izpodbijanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Oškodovani K.K. je bil v preiskavi v skladu z določbo četrtega odstavka 240. člena ZKP zaslišan s pomočjo specialistke klinične medicine N.K. in nato v skladu s šestim odstavkom 331. v zvezi s 338. členom ZKP dvakrat izven glavne obravnave. Pri teh zaslišanjih je bil navzoč obsojenčev zagovornik, pri zadnjem pa tudi obsojenec. Zakaj bi bila ta zaslišanja nezakonita, zahteva tudi ne obrazloži. Vrhovni državni tožilec pravilno navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti glede dopustnosti branja oškodovančeve izpovedbe (peti odstavek 331. člena ZKP) izhaja iz napačne predpostavke, da gre za sorodstveno razmerje v stranski vrsti iz tretjega kolena, kar pa nima podlage v spisovnih podatkih.

Kolikor pa obsojenčevi zagovorniki navajajo, da bi bilo v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe oškodovanca, ki je starejši od 15 let, v skladu z določbo petega odstavka 331. člena ZKP mogoče zaslišati na glavni obravnavi, pa je treba povedati, da se ob ugotovitvi, da je izpodbijana pravnomočna sodba zakonita, do te navedbe ni treba posebej opredeljevati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega J.Z., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni J.Z. po 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in težavnost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu. Op.št.(1):Šugman, Katja, Poligraf v kazenskem postopku, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 82.