Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja in zaradi razžalitve časti in dobrega imena kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že zato, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode t. i. posredni oškodovanec. S strani tožnika zatrjevane nezakonitosti v kazenskem postopku, ki ga je toženka vodila proti njegovima staršema, niso bile usmerjene proti tožniku in ne morejo pomeniti neposredne kršitve njegovih pravic. Zatrjevana nepremoženjska škoda tožnika kot posrednega oškodovanca ni pravno priznana škoda oziroma ni vzročni zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji toženke. Glede na 180. člen OZ je namreč povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancev natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani). Oba kriterija morata biti podana kumulativno, v obravnavanem primeru pa ni podan objektivni kriterij.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, toženki povrniti njene revizijske stroške v znesku 2.104,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2009 dalje do plačila zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da tožbeni zahtevek ni utemeljen že zato, ker je tožnik posredni oškodovanec oziroma ne uveljavlja nepremoženjske škode „lastnega izvora“, ampak „zunanjega izvora“. Objektivni kriterij glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (smrt ali posebno težka invalidnost) iz 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa v obravnavanem primeru ni podan. Nadalje je še pojasnilo, da sta kazenski sodišči prve in druge stopnje v ravnanjih, očitanih tožnikovi materi, prepoznali zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju posredovanja pri prostituciji po drugem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 27. členom KZ. Pri tem sta izhajali iz dikcije prvega odstavka 186. člena KZ, ki uporablja nedovršni glagolski vid, in zato šteli, da gre za kolektivno kaznivo dejanje, pri katerem več ponovljenih izvršitvenih ravnanj istega kaznivega dejanja predstavlja še vedno eno kaznivo dejanje. Sodišči sta šteli, da je pomoč možna pri vsakem takšnem izvršitvenem ravnanju in sta tako inkriminirali tudi pomoč tožnikove mame po tem, ko je tožnikov oče dekleta že prevzel in vpeljal v prostitucijo. Nasprotno pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bilo tožnikovemu očetu očitano kaznivo dejanje dokončano že s tem, ko naj bi ta dosegel, da so oškodovanke pristale na prostitucijo, zato tožnikovi materi očitano ravnanje, ki je bilo časovno storjeno po tem, ne more predstavljati pomoči pri tem kaznivem dejanju. Na podlagi navedenega je sodišče sklepalo, da ni bila spregledana jasna zakonska določba, pač pa je bila potrebna kompleksnejša razlaga določb 27. in 186. člena KZ. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi odločitev sodišč prve in druge stopnje odstopala od ustaljene sodne prakse. Glede obsodbe tožnikovega očeta pa sta kazenski sodišči prve in druge stopnje obrazložili, da je podan tehten razlog, ki na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) omogoča izjemo od neposrednega zaslišanja prič na glavni obravnavi, in sicer to, da priče, ki so tujke, ki ne živijo v Sloveniji in na glavno obravnavo kljub pravilnemu vabljenju niso prišle, sodišču niso dosegljive, bile pa so že zaslišane v preiskavi. Vrhovno sodišče pa je drugače menilo, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka. Kljub temu pa sodišče ocenjuje, da kazenskima sodiščema prve in druge stopnje ni mogoče očitati, da nista uporabili povsem jasne zakonske določbe, temveč sta le preširoko in zgolj na jezikovni razlagi utemeljili ter zato zavzeli napačno interpretacijo izjeme od načela neposrednega izvajanja dokazov. Glede tega vprašanja pa takrat tudi še ni bilo enotne in ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je tožnik zgolj posredni oškodovanec, saj je tožnik utrpel lastno škodo. Meni, da sodišče druge stopnje ne bi smelo samo odpraviti procesne kršitve sodišča prve stopnje brez obravnave. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti, saj je sodišče druge stopnje dopolnilo postopek, ne da bi pravdni stranki pri tem lahko sodelovali. Nadalje nasprotuje zaključku nižjih sodišč, da kazenski sodišči nista ravnali v nasprotju z jasno določbo zakona. Meni, da je odškodninska odgovornost podana tudi, če je podana velika malomarnost sodnih organov pri njihovem odločanju, kar je mogoče pripisati kazenskima sodiščema prve in druge stopnje. Zmotno je tako stališče nižjih sodišč, po katerem je nedopustno zgolj naklepno kršenje predpisov. Sodišči sta očitno grobo kršili materialne (Ustava, Evropska konvencija za človekove pravice, KZ, sodna praksa) in procesne predpise (ZKP), zaradi česar sta bila tožnikovima staršema pripor in zapor odrejena neutemeljeno. O protipravnosti ravnanja tožnikove matere bi kazenski sodišči prve in druge stopnje lahko sklepali že na podlagi jezikovne razlage. Sodišče prve stopnje se opira na noveliran 186. člen KZ, čeprav se je protipravnost ravnanja tožnikovega očeta presojala na podlagi 186. člen KZ iz leta 1994. Do vprašanja, kdaj je treba šteti navedeno kaznivo dejanje za dokončano, se je opredelila tudi pravna teorija.(1) Pri obsodbi tožnikovega očeta je bila kršena najosnovnejša pravica obrambe, da zaslišanim pričam postavlja vprašanja. Priče, ki niso bile neposredno zaslišane, pa so bile v obravnavanem primeru za obsodbo ključne. Sodišči sta ravnali z veliko malomarnostjo, saj bi glede na jasne predpise in izoblikovano sodno prakso (VSK Kp 157/99) morali vedeti, da morata obrambi omogočiti neposredno sodelovanje pri zaslišanju priče. Tudi ne drži stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni opozarjal na obstoječo sodno prakso. Pri obsodbah obeh oseb torej ni šlo zgolj za zmotno dokazno oceno sodišča. Uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic iz 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave RS.

4. Toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v tožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja in zaradi razžalitve časti in dobrega imena kot posledice nedopustnega odvzema svobode njegovima staršema, ni utemeljen že zato, ker je tožnik glede te nepremoženjske škode t. i. posredni oškodovanec. S strani tožnika zatrjevane nezakonitosti v kazenskem postopku, ki ga je toženka vodila proti njegovima staršema, niso bile usmerjene proti tožniku in ne morejo pomeniti neposredne kršitve njegovih pravic. Zatrjevana nepremoženjska škoda tožnika kot posrednega oškodovanca ni pravno priznana škoda oziroma ni vzročni zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji toženke. Glede na 180. člen OZ je namreč povrnitev nepremoženjske škode posrednim oškodovancev natančno zamejena z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega) in subjektivnim kriterijem (le ožji družinski člani). Oba kriterija morata biti podana kumulativno, v obravnavanem primeru pa ni podan objektivni kriterij.(2)

7. Že v predhodni točki navedeni razlogi utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Pravilnost izpodbijane odločitve pa potrjuje tudi pravilni materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da ravnanje toženke ni bilo protipravno. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, ta pa lahko pri nedoločenih pravnih pojmih postavi tudi vsem sorodnim primerom enake okvire. Tako sta nižji sodišči pravilno izpostavili pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišče Republike Slovenije z dne 24. 12. 1995, da je treba pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. To stališče je sodna praksa še dopolnila z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Zato tožnik ne more uspeti z revizijskimi navedbami, v katerih izpostavlja, da sta kazenski sodišči prve in druge stopnje kršili materialne in procesne določbe zakonov, ne da bi tudi izkazal, da sta odstopili od, že v času odločanja, uveljavljene sodne prakse, oziroma da sta kršili povsem jasne zakonske določbe. Tožnik odstopa od uveljavljene sodne prakse ni izkazal oziroma te ne more predstavljati ena sodba višjega sodišča. Stališče teorije, na katerega se tožnik sklicuje šele v reviziji, kar je prepozno (372. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tudi sicer ne predstavlja stališča sodne prakse, poleg tega pa je bilo objavljeno šele po izdaji spornih sodnih odločb. Revizijsko sodišče se tudi pridružuje oceni nižjih sodišč, da relevantne določbe ZKP in KZ niso povsem jasne. Terjale so pravno razlago, ki sta jo kazenski sodišči prve in druge stopnje tudi podali. Kot sta nižji sodišči pravilno obrazložili, sta kazenski sodišči zgolj nekoliko preširoko in zgolj na jezikovni razlagi utemeljili interpretacijo določb ZKP glede izjeme od načela neposrednega izvajanja dokazov oziroma razlage 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP ter drugače pravno presodili ravnanje tožnikove matere oziroma zavzeli drugačno pravno stališče o tem, v katerih časovnih okvirih je možna pomoč pri obravnavanem kaznivem dejanju. Ta razlaga pa ni bila arbitrarna ali zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja. Ravnanje sodnih organov v konkretni kazenski zadevi torej ni bilo protipravno.

8. Neutemeljena je tudi uveljavljana procesna kršitev, da sodišče druge stopnje ne bi smelo samo brez obravnave odpraviti procesne kršitve sodišča prve stopnje ter da je bila s tem pravdnima strankama kršena pravica do kontradiktornosti postopka. Sodišče druge stopnje je zgolj upoštevalo tožnikove trditve o protipravnosti postopanja kazenskih sodišč zoper tožnikovo mater, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo. Na podlagi trditvene podlage obeh strank je ugotovilo, da gre za nesporne trditve, da pa je zgolj na podlagi pravilne materialnopravne presoje odvisno, ali so tudi utemeljene. Ravnanje sodišča druge stopnje ni zahtevalo izvedbe obravnave (347. člen ZPP(3)), saj odprava procesne kršitve ni terjala oprave nekega posebnega procesnega dejanja. Kršitev kontradiktornosti oziroma pravice do izjave, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, je bila s tem odpravljena in ne storjena, kot to zmotno meni tožnik. S tem je sodišče druge stopnje v celoti ravnalo v korist tožnika, zato slednji za uveljavljano kršitev tudi nima pravnega interesa.

9. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je toženkine stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (ki se na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu uporablja tudi v obravnavanem primeru) na 2.104,00 EUR (toženki pripada nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300; 2.084,00 EUR) in pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR)).

Op. št. (1): Mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, GV 2002, Ljubljana, str. 272. Op. št. (2): Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 96/2009 z dne 16.12.2010 in II Ips 252/2013 z dne 02.04.2015. Op. št. (3): (2) Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo. (3) Sodišče druge stopnje razpiše obravnavo, tudi če je: (a) za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi; (b) za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, kljub temu, da jih je stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala, ali dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP predlagala v pritožbi.