Jedro

S tem, ko sodišče ni dopustilo zaslišanja za obsojenko razbremenilne priče z vnaprejšnjo dokazno oceno verodostojnosti njene izpovedbe, je kršilo obsojenkino pravico do obrambe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojeno A. V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebne izdatke zasebne tožilke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenkina zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke sta se zagovornika pisno izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 24. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornika zatrjujeta več kršitev določb kazenskega postopka. Navajata, da je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo kot priči J. H. in zasebno tožilko A. L. ter na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbi Z. V. in M. W. V sodbi je navedlo, da je na podlagi prvega odstavka 339. člena ZKP prebralo še ostale listine v spisu. Po mnenju zagovornikov ni jasno, ali je sodišče prebralo tudi zapisnike o zaslišanju prič, katerih neposredno zaslišanje je predlagala obdolžena, to je D. P., F. U. in M. A. Ker sodišče ne pove, ali je izpovedbe teh prič prebralo in jih štelo kot dokaz, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni moč preizkusiti ter je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Če je sodišče zapisnike o izpovedbah prič D. P., F. U. in M. A. prebralo, ne da bi jih zaslišalo, je kršilo načelo neposrednosti, pa tudi določbo 340. člena ZKP, saj ni bilo dano soglasje po določbi drugega odstavka 340. člena ZKP za branje izpovedb prič. Ker sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem navedenih prič, je bila kršena tudi z Ustavo zagotovljena obsojenkina pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS.

7. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi, kot navajata vložnika zahteve, neposredno zaslišalo priči ter na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpovedbi prič V. in W. Predlog zagovornika za neposredno zaslišanje prič D. P., F. U. in M. A. je zavrnilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da izpovedb navedenih prič ni prebralo. V obrazložitvi sodbe je sodišče obrazložilo, zakaj ni ugodilo zagovornikovemu predlogu, da se navedene priče zaslišijo. Sodišče je prebralo na podlagi določbe prvega odstavka 339. člena ZKP listine, za katerih branje sodišče ne potrebuje soglasja strank. Kršitev načela neposrednosti in določbe 340. člena ZKP tako ni podana.

8. S čim naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in o katerih odločilnih dejstvih sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, vložnika nista obrazložila in se navedb o zatrjevani kršitvi ne da preizkusiti. Vložnika tudi ne pojasnita, zakaj je bila zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, da se zaslišita priči D. P. in F. U. kršena pravica do izvajanja dokazov v obsojenkino korist. Le z zatrjevanjem, da je bila ta pravica zaradi neizvedbe dokazov kršena, ne da bi vložnika določno utemeljila kršitev in obrazložila vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe, ne moreta uspeti, saj se nekonkretiziranih navedb ne da preizkusiti. Dolžnost vložnika zahteve je, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji, kar je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Ni dovolj da se vložnik le sklicuje na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 in druge).

9. Podana tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z delno spremembo zasebne tožbe. Vložnika ne pojasnita, kako je sodišče prekoračilo obtožbo in s tem kršilo določbo 354. člena ZKP, tako da te navedbe Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ker ni obrazložena.

10. Utemeljeno pa vložnika uveljavljata, da je bila kršena pravica do obrambe obsojenke z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se zasliši kot priča M. A. Poudarjata, da gre za pomembno pričo, s katero bi lahko bil lahko potrjen obsojenkin zagovor. Utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z vnaprejšnjo dokazno oceno z navedbami, da bi priča, ki je bila v času obravnavanega dogodka v hiši, v kateri se je ta odvil, dogodek lahko zgrešila ali pa ga sploh ne zaznala ter da je priča zelo naklonjena obsojenki in ni verodostojna.

11. Sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upošteva merila, ki jih je izoblikovala ustavnosodna praksa: samo odloča po načelu proste presoje dokazov o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka; predlagan dokaz mora biti materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja; stranka mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, in da je v dvomu potrebno šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93, sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007, I Ips 488/2007, I Ips 14/2010 in druge). Vložnika utemeljeno navajata, da je sodišče zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. z vnaprejšnjo oceno njene izpovedbe. Ugotovilo je, da je dokazano, da je bila priča v kritičnem času na obisku pri obsojenki. Na slednje je sklepalo upoštevaje dopis priče A. (pred njenim zaslišanjem na glavni obravnavi v drugem sojenju), v katerem pove, da je obdolženka njena prijateljica, da je bila pri njej na obisku v Novem mestu v kritičnem času in da v tem času ni bilo nobenih izgredov ali prerekov v hiši ter tudi ne na obisku obdolženkine sestre, ki je sicer ne pozna. Sodišče tudi ugotavlja, da se je tudi obdolženka zagovarjala, da ni prišlo do obravnavanega dogodka. Sodišče je v sodbi navedlo, da upoštevaje obdolženkin zagovor in dejstvo, da je priča obdolženkina dolgoletna prijateljica, ni mogoče sklepati drugega, kot to, da gre za obdolženki naklonjeno pričo, od katere ni mogoče pričakovati, da bi ponovno zaslišana izpovedala še kaj drugega kot je že, oziroma kar je napisala v dopisu sodišču v korist in potrditev obdolženkinega zagovora, da se obravnavani dogodek ni pripetil. Kot razlog, da zavrne predlog za zaslišanje priče, je navedlo tudi, da gre očitno za obdolženki zelo naklonjeno pričo, ki ni verodostojna. Ugotovilo je še, da je sicer manj verjetno, a je vseeno mogoče tudi, da je priča obravnavani dogodek zgrešila in ga v resnici ni zaznala, saj naj bi potekal pri vhodnih vratih v hišo, kjer takrat M. A. ni bilo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ponovno zaslišanje M. A. ni potrebno, saj ne bi spremenilo dokazne ocene sodišča. 12. Sodišče je ocenilo, da predlagani dokaz v nobenem primeru ne more biti uspešen ne glede na to, kaj bi priča izpovedala in tako ne bi mogel potrditi obsojenkinega zagovora oziroma omajati presoje sodišča, da obsojenkin zagovor, v katerem je dejanje zanikala, ni verodostojen. Odločilo je, da razbremenilnega dokaza za obtoženko ne izvede, ker je sklepalo, na podlagi izpovedbe zasebne tožilke A. L. in že pokojne Z. V., ter izpovedbe priče W., da je obsojenka storila kaznivo dejanje. Ko ni dopustilo zaslišanja razbremenilne priče za obsojenko, je vnaprej ocenilo izvedbo tega dokaza kot popolnoma neuspešnega z vnaprejšnjo dokazno oceno verodostojnosti izpovedbe priče. Ker sodišče prve stopnje ni dopustilo zaslišanja razbremenilne priče, ni na enak način obravnavalo prič obtožbe in obrambe. S tem je kršilo obsojenkino pravico do obrambe na glavni obravnavi, ki jo ima po 29. členu Ustave RS. Kršitev predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da vložnika zahteve utemeljeno uveljavljata kršitev zakona po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je na podlagi določbe 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.