Jedro

Daljši zastaralni rok v obravnavanem primeru ne prihaja v poštev, ker tožena stranka ni namerno kršila pogodbe (plačilo prevoznine je odklanjala zato, ker ji tožeča stranka ni predložila izvoznega dokumenta, kar je bila njena pogodbena obveza).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini Ig 1 z dne 21.3.2008 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2006 do plačila in ji povrniti 117,19 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala njeno spremembo ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank in v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila prevoz pisno in sicer po faksu še pred samim prevozom. Tožeča stranka ni nikoli trdila, da je prevoz za toženo stranko sprejela po njenem pisnem naročilu, temveč je zatrjevala, da je bila med strankama sklenjena ustna prevozna pogodba. Toženec takšnim trditvam tožnika ni nasprotoval, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi 2. odst. 214. čl. ZPP šteti, da jih priznava in že zato sodišče ne bi smelo zaključiti, da je bila med strankama s sprejemom naročilnice sklenjena prevozna pogodba in to pod pogojem vrnitve izvoznih EX-1 dokumentov toženi stranki. V spisu tudi ni nobenih dokazov o tem, da je tožeča stranka ponudbo tožene stranke oz. naročilo po naročilnici po faksu z dne 24.11.2005 sprejela. Tožena stranka v sodni spis ni vložila naročilnice z dne 24.11.2005, temveč naročilnico z dne 15.11.2005, kateri je tožeča stranka nasprotovala, ker s predmetnim postopkom nima nobene zveze. Za naročilnico z dne 24.11.2005 (datum nakladanja) pa je tožeča stranka trdila, da je bila poslana šele potem, ko je bila med strankama sklenjena ustna prevozna pogodba brez kakršnegakoli pogoja. Tožeča stranka je obstoj ustne prevozne pogodbe dokazovala z zaslišanjem strank, vendar sodišče tega dokaza ni izvajalo, pri tem pa ni obrazložilo, zakaj je ostale neizvedene dokaze zavrnilo. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pa četudi bi sodišče ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena pod pogojem plačila prevoznine po izročitvi dokumenta EX-1, bi moralo šteti, da je takšen pogoj v nasprotju z institutom prevozne pogodbe po 666. čl. OZ oz. je takšen pogoj nedopusten in v škodo prevozniku, ki je prevoz opravil. Pa tudi sicer bi moralo sodišče upoštevati, da tožnik ni mogel tožencu izročiti dokumenta EX-1, ker mu je bil na carini odvzet, in uporabiti določbe OZ o nezmožnosti izpolnitve. Ker je tožeča stranka prevoz opravila, je tožena stranka na škodo tožeče stranke okoriščena, kar je sicer sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi, vendar pa te podlage neutemeljeno ni presojalo. Ker tožnik ni dobil plačila za opravljen prevoz oz. ker naj bi bilo plačilo izključeno v primeru neizročitve dokumentov, ne moremo govoriti o prevozni pogodbi oz. lahko kvečjemu zaključimo, da ta ni bila sklenjena, ker odložni pogoj ni bil izpolnjen. Ker pa je bil prevoz opravljen, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti koristi, ki jih je imela od prevoza v višini zahtevanega plačila za prevoz. Sodišče je zmotno zaključilo, da je terjatev zastarala, ker ni upoštevalo, da gre v tem primeru za 3-letni zastaralni rok, ker se je tožena stranka izmikala plačilu prevoznine. Ravno tako je zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati zadržanja zastaranja v zvezi z opominjevalnim postopkom. Tožeča stranka je navedla, da je v okviru opominjevalnega postopka v 1-letnem roku na toženo stranko naslovila več opominov, za dokazovanje teh navedb pa je predlagala zaslišanje strank oz. tožnika, vendar sodišče tega dokaza brez obrazložitve ni izvedlo. Nadalje je zatrjevala, da je treba izjavo toženca z dne 1.10.2007 (odgovor na dopis tožnikovih pooblaščencev) šteti kot pripoznavo dolga, ki pretrga zastaranje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem sporu izdano sodbo pa je mogoče izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in na te ugotovitve sta vezani tako pravdni stranki kot tudi pritožbeno sodišče, je: tožena stranka je tožeči stranki naročila prevoz blaga pisno po faksu z datumom nakladanja 24.11.2005. V tem naročilu je bil naveden pogoj vrnitve izvoznih EX-1 dokumentov toženi stranki in posledice, če tožeča stranka tega pogoja ne bi spoštovala – nepriznavanje voznine. Prevoz je tožeča stranka sicer opravila, ni pa navedenega dokumenta izročila toženi stranki, zato je sodišče zaključilo, da ne more zahtevati plačila prevoznine.

Tožeča stranka v pretežnem delu svoje pritožbe izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in uveljavlja kršitve določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Gre za trditve, da je bila med pravdnima strankama pogodba dejansko sklenjena ustno, ta pa pogoja predložitve izvoznih dokumentov ni vsebovala; da trditvam o ustno sklenjeni pogodbi tožena stranka niti ni nasprotovala, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 2. odst. 214. čl. ZPP šteti, da jih priznava; da ni v spisu nobenih dokazov o tem, da je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke oziroma naročilo po faksu z dne 24.11.2005; da sodišče po tožeči stranki predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo in tega niti ni utemeljilo. Ob tem pa sodišče prve stopnje trditve, da tožeča stranka ni mogla toženi stranki izročiti dokumentov EX-1, ker ji je bil na carini odvzet, glede na 3. in 4. odst. 452. čl. ZPP utemeljeno ni upoštevalo, ker ni bila uveljavljena v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 17.4.2008, ampak šele v njeni nadaljnji vlogi z dne 5.10.2009. Nova pa je trditev v pritožbi, da prevozna pogodba niti ni bila sklenjena.

Tožbeni zahtevek je bil v obravnavanem primeru zavrnjen tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka. V zvezi s tem ugovorom pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila prevozna pogodba (šlo je za mednarodni prevoz blaga po cesti) sklenjena 24.11.2005 in glede na dne 24.10.2007 vložen predlog za izvršbo je zaključilo, da je potekel enoletni zastaralni rok iz 32. čl. Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ob upoštevanju, da je začel zastaralni rok teči 24.2.2006 (tč. c 32. čl. CMR, po kateri začne zastaralni rok teči po izteku treh mesecev od dneva, ko je bila sklenjena prevozna pogodba). Po določilu 1. točke 32. čl. CMR zastara pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozom po tej konvenciji v enem letu. Kadar pa gre za namerno kršitev ali za malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, zastara v treh letih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da daljši zastaralni rok v obravnavanem primeru ne prihaja vpoštev, ker tožena stranka ni namerno kršila pogodbe (plačilo prevoznine je odklanjala zato, ker ji tožeča stranka ni predložila izvoznega dokumenta, kar je bila njena pogodbena obveza). Tudi zadržanja zastaranja tožeča stranka ni dokazala, glede njenih pavšalnih trditev, da „je v okviru opominjevalnega postopka v enoletnem roku na toženo stranko naslovila več opominov“, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov, saj iz navedenih trditev ni bilo razvidno, da bi tožeča stranka ravnala skladno z 2. tč. 32. čl. CMR, pa niti v pritožbi ni konkretno navedla, kdaj oziroma na katere datume in na kakšen način naj bi toženo stranko opominjala k plačilu. Utemeljene pa niso niti trditve, da bi bilo treba izjavo toženca z dne 1.10.2007 šteti kot pripoznavo dolga, ki pretrga zastaranje. Gre za to, da je učinek pripoznave dolga v tem, da se pretrga zastaranje (1. odst. 364. čl. OZ), v obravnavanem primeru pa takšen učinek ni bil možen, ker je že pred tem pretekel zastaralni rok (pretrga se lahko le zastaralni rok, ki še teče).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.