Jedro

Če je zapuščinsko sodišče štelo, da dedni dogovor, kakršen je bil sklenjen, ne more biti podlaga za izvedbo v zemljiški knjigi, in nato tudi odločilo, da se kljub dogovoru vpiše v zemljiško knjigo solastninski delež, potem ni mogoče pozneje doseči drugačnega vpisa, če ni novega dogovora.

Dedni dogovor je lahko sodna poravnava, in če je sodna poravnava, tudi izvršilni naslov. Vendar pa niso vsi dedni dogovori sodna poravnava. To so lahko le, če izpolnjujejo vse pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oz. pravnomočni izvršilni naslov. Kaj je izvršilni naslov pri delitvi stvari oz. pri delitvi solastne nepremičnine, pa določajo predpisi, na katere se Državno tožilstvo pravilno sklicuje. To je predvsem 3. odstavek 214. člena ZD in 118. - 126. člen ZNP. Če pa že gre za izvršilni naslov, so to določbe 239. člena ZIP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZIP ter 1. in 4. odstavek 16. člena ZTLR. Po 3. odstavku 214. člena ZD morajo dediči sporazumno predložiti ne le delitev, ampak tudi način delitve, kar pomeni, da mora biti sporazum dedičev določen, tako da ga lahko sodišče navede v sklepu o dedovanju kot podlago za vknjižbo dogovorjene delitve v zemljiški knjigi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se v pravnomočnem delu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagatelja za razdelitev nepremičnine vl.št..., k.o... Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagatelja delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje glede delitve zemljišča parc.št..., vl.št..., k.o..., in stroškov postopka razveljavilo, ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem delu je pritožbo predlagatelja glede delitve stanovanjske hiše L. in zgradbe - šupe zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem sta postala pravnomočna, je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 3. odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), 1. odstavka 239. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena tega zakona ter 1. in 4. odstavka 16. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi s 122. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Državni tožilec poudarja, da je predlagatelj pridobil solastninski delež na podlagi dveh prodajnih pogodb in sicer z dne 3.4.1984 z A.P. kot prodajalcem ter z dne 5.10.1988 s P. P. Z vsako od teh pogodb je pridobil 3/12 solastninskega deleža na sporni nepremičnini, to je hiši, zgradbi - šupi in dvorišču. Sodišči druge in prve stopnje sta, po mnenju Državnega tožilstva Republike Slovenije, napačno ravnali, ko sta šteli, da je bila sporna nepremičnina razdružena že z dednima dogovoroma, ki so ga dediči (med njimi tudi prednik predlagatelja) sklenili v zapuščinskih postopkih pri Občinskem sodišču na J. opr.št. O ... in O ... V teh sklepih sta res razvidna dedna dogovora, vendar pa njuna vsebina ni taka, da bi lahko imela naravo sodne poravnave o fizični razdelitvi solastne stvari. Državno tožilstvo povzema vsebino sklepov o dedovanju, iz katerih je razvidno, da so se dediči res dogovarjali o razdružitvi, vendar tako, da so se med seboj dogovorili, da bo en del, to je vzhodno stran hiše L., uporabljal A. P., zahodno stran pa ostali dediči (sklep iz leta 1974) oz. da se deleži odmerijo navpično od temeljev do strehe, pri čemer pripada enemu dediču del vzdolžno na severni strani hiše, drugim dedičem del vzdolžno na južni strani hiše, pravnemu predniku predlagatelja pa "prečno na vzhodni strani hiše" (sklep iz leta 1972). V obeh sklepih pa je sodišče odredilo, da se v zemljiško knjigo vpišejo solastninski deleži do 1/3 oz. 1/6 v korist prednika predlagatelja. Državno tožilstvo ugotavlja, da je dedni dogovor načeloma sicer res lahko sodna poravnava, vendar pa to za navedena dogovora ne velja. Dediči se s tem dogovorom niso pravno učinkovito sporazumeli o fizični delitvi podedovanih nepremičnin. V sklepih, ki jih Državno tožilstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija, je zato nasprotje o tem, kar se v razlogih izpodbijanih sklepov navaja o vsebini listin iz zapuščinskega spisa in med temi listinami, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Načelen dogovor o tem, kako naj bo med dediči razdeljena solastnina na stanovanjski hiši L., pri čemer je v enem od sklepov (iz leta 1974) govor le o stanovanjski hiši L., v drugem pa o delitvi te hiše skupaj z gospodarskim delom (sklep iz leta 1972), ne nudi pravnega temelja za stališče sodišč v izpodbijanih sklepih. V zapuščinskih postopkih sklenjena dogovora nimata konkretnih elementov, ki jih za dedni dogovor zahteva 3. odstavek 214. člena ZD. Po tem določilu morajo dediči sporazumno predložiti ne le delitev, ampak tudi način delitve, kar pomeni, da mora biti sporazum dedičev določen tako, da ga lahko sodišče navede že v sklepu o dedovanju kot podlago za vknjižbo dogovorjene delitve v zemljiško knjigo. V zapuščinskih spisih ni niti skice predlagane delitve niti izmer, opisa prostorov v hiši, niti drugih podatkov, ki bi sklenjenima dogovoroma dajali vrednost sodne poravnave o fizični delitvi nepremičnine. Zato je zapuščinsko sodišče pravilno odločilo, ko je sklenilo, da zapuščino dedujejo dediči po idealnih deležih. To je storilo zato, ker sporazum ni izpolnjeval pogojev za vknjižbo etažne lastnine ali za odpis sestavnega dela zemljiškoknjižnega telesa v smislu paragrafa 81 Pravnih pravil o zemljiški knjigi iz leta 1930. Zmotno je nadalje tudi stališče v izpodbijanem sklepu sodišča druge stopnje, da je mogoče realizacijo sklenjenega ded nega dogovora realizirati v izvršilnem postopku. Po 1. odstavku 239. člena ZIP dovoli izvršilno sodišče fizično razdelitev skupne stvari, če je taka razdelitev določena v izvršilnem naslovu. Po 1. odstavku 20. člena ZIP pa je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so ob njem poleg upnika in dolžnika navedeni tudi predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Navedena dedna dogovora teh pogojev ne izpolnjujeta. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče prezrlo, da je delitev stavbe in funkcionalnega zemljišča mogoče izvesti le v enovitem postopku, ker je le tako mogoče ugotoviti, ali je sploh mogoča fizična delitev po 1. odstavku 122. člena ZNP. To pomeni, da je predlagatelj utemeljeno in v skladu s 16. členom ZTLR in 2. odstavkom 119. člena ZNP predlagal delitev po zemljiškoknjižnem stanju nerazdeljene solastne nepremičnine. Sodišči sta torej del njegovega predloga nezakonito zavrgli. Zato Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga, da Vrhovno sodišče oba izpodbijana sklepa, v delu, v katerem sta pravnomočna, razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencem nepravdnega postopka, ki nanjo niso odgovorili (2. odstavek 408. člena v zvezi s 390. členom ZPP in 37. členom ZNP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodiše uvodoma poudarja, da je predlagatelj pridobil solastninski delež do 6/12 na nepremičnini parc. št..., vl. št..., k.o... na podlagi kupoprodajnih pogodb z dne 23.4.1984 in 5.10.1988. Na podlagi teh pogodb je tudi zahteval delitev pridobljene nepremičnine v nepravdnem postopku. Pogodbi ne vsebujeta vseh pravno odločilnih sestavin za fizično razdelitev stvari in tega udeleženci v nepravdnem postopku tudi niso zatrjevali. Tudi sodišči nista oprli odločitve o tem, ali je pridobljena nepremičnina že fizično razdeljena ali ne, na navedeni pogodbi.

Sodišči druge in prve stopnje sta izhajali iz dejstva, da so si dediči v zapuščinskih postopkih iz leta 1972 (opr.št. O ...) in 1974 (opr.št. O ...), v katerih je kot dedič sodeloval tudi pravni prednik predlagatelja, ne pa predlagatelj, razdelili sporno nepremičnino z dednim dogovorom. V teh dednih dogovorih so bili uporabljeni izrazi kot so "del vzdolžno na severni strani hiše", "del vzdolžno na južni strani hiše", glede pravnega prednika predlagatelja pa "prečno na vzhodni strani hiše" (sklep iz leta 1974) ter izrazi "dediči so dogovorili razdružitev stavbe v naravi tako, da pripada vzhodna stran hiše L. 9 A. P., zahodna stran pa ....". Poleg tega se dedni dogovor iz leta 1974, ki govori o delitvi solastnine na stanovanjski hiši L. 9, in dedni dogovor iz leta 1972, ki govori o delitvi solastnine - hiše L. 9 z gospodarskim delom, med seboj razlikujeta. Državno tožilstvo Republike Slovenije pravilno poudarja, da je razlika pomembna, ker nasprotni udeleženci predlagatelju priznavajo lastnino le na hlevu in seniku, torej na gospodarskem delu stavbe (ki v enem od sklepov o dedovanju sploh ni naveden). Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšen pristop sodišč prve in druge stopnje k delitvi sporne nepremičnine ni pravilen.

Zmotno je tudi njuno izhodišče, da je za vprašanje, ali je stvar fizično razdeljena ali ne, nepomembno, kakšen je vpis v zemljiški knjigi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je potrebno sklepa o dedovanju, na katera se sklicujeta obe sodišči, presojati celovito. Če je tedaj zapuščinsko sodišče štelo, da dogovor, kakršen je bil sklenjen, ne more biti podlaga za izvedbo v zemljiški knjigi, in nato tudi odločilo, da se kljub dogovoru vpiše v zemljiško knjigo solastninski delež, potem ni mogoče pozneje doseči drugačnega vpisa, če ni novega dogovora. V tej zvezi Državno tožilstvo Republike Slovenije zato utemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišči druge in prve stopnje res zmotno in v nasprotju s podatki v navedenih sklepih ugotavljata, da je bila fizična delitev opravljena, ko pa je iz istih sklepov razvidno, da je sodišče štelo, da gre za delitev po idealnih deležih. Ker pa sodišči tudi štejeta, da za odločitev v tem nepravdnem postopku ni pomemben vpis v zemljiški knjigi, pa vrhovno sodišče ugotavlja, da gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišči druge in prve stopnje sicer pravilno ugotavljata, da je dedni dogovor lahko sodna poravnava, in če je sodna poravnava, tudi izvršilni naslov. Vendar pa niso vsi dedni dogovori sodna poravnava. To so lahko le, če izpolnjujejo vse pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oz. pravnomočni izvršilni naslov. Kaj je izvršilni naslov pri delitvi stvari oz. pri delitvi solastne nepremičnine, pa določajo predpisi, na katere se Državno tožilstvo pravilno sklicuje. To je predvsem 3. odstavek 214. člena ZD in 118. - 126. člen ZNP. Če pa že gre za izvršilni naslov, so to določbe 239. člena ZIP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZIP ter 1. in 4. odstavek 16. člena ZTLR. Po 3. odstavku 214. člena ZD morajo dediči sporazumno predložiti ne le delitev, ampak tudi način delitve, kar pomeni, da mora biti sporazum dedičev določen, tako da ga lahko sodišče navede v sklepu o dedovanju kot podlago za vknjižbo dogovorjene delitve v zemljiški knjigi. Prav ima Državno tožilstvo Republike Slovenije, da v zapuščinskih spisih ni niti skice predlagane delitve nepremičnin, niti izmer in opisa prostorov v hiši, niti drugih podatkov, ki bi sklenjenima dogovoroma dajali vrednost sodne poravnave o fizični delitvi nepremičnine. Pri tem je pomembno tudi to, da v sklepih o dedovanju ni nobene izjave ali dogovora o dvorišču oz. funkcionalnem zemljišču k navedeni stavbi z gospodarskim delom. Ne gre torej za sodno poravnavo o delitvi solastne stvari oz. o dednem dogovoru, ki bi imel takšno pravno naravo.

Predlagatelj ima zato na podlagi navedenih kupoprodajnih pogodb pravico zahtevati razdelitev solastne stvari v nepravdnem postopku. Šele odločitev v tem postopku bo tudi lahko izvršilni naslov, na podlagi katerega bo predlagatelj lahko začel izvršilni postopek.

Sodišči pa bosta morali izhajati prav iz teh pogodb, navedena sklepa o dedovanju pa šteti kot enega od dokazov o pravi volji strank pri sklepanju pogodb. Predlagatelj ni bil stranka v zapuščinskem postopku in tudi kot predlagatelj v tem postopku ne nastopa kot univerzalni naslednik prejšnjih udeležencev zapuščinskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije tako pravilno predlaga, da je potrebno postopek, ki ga je predlagatelj začel, nadaljevati tako glede funkcionalnega zemljišča oz. dvorišča, če to ni v celoti tudi funkcionalno zemljišče, kakor tudi glede stavbe z gospodarskim delom. V ponovnem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo izvesti vse potrebno, da bo lahko opravilo delitev. Če bo ugotovilo, da je mogoča fizična razdelitev stavbe na funkcionalno zaključene celote, bo opravilo fizično delitev po 122. členu ZNP, če to ne bo mogoče, pa tako imenovano civilno delitev po 123. členu ZNP. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno še nobeno pravnoodločilno dejstvo glede teh vprašanj, nadaljnji napotki tudi niso mogoči. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 408. člena v povezavi s 394. in 2. odstavkom 395. člena ZPP ter 37. členom ZNP razveljavilo, in ju vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.