Jedro

Tožnica v postopku izdaje spornega sklepa z dne 16. 1. 2013 ni bila stranka, niti stranska udeleženka (iz tega razloga je bila zato tudi dovoljena obnova postopka). Ker zato ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper omenjeni sklep, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom z dne 16. 1. 2013 vpisala v register nepremične kulturne dediščine enoto dediščine z oznako EŠD 29847 in z imenom enote Izola – Lokacija škvera.

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo, v kateri predlaga, naj ga sodišče odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Navedeno – da je tožbo vložila upravičena oseba –, je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe.

Tožnica v tožbi navaja, da v obravnavanem postopku ni sodelovala, čeprav je lastnica nepremičnin, ki se nahajajo na območju, na katerega se nanaša izpodbijani sklep o vpisu v register. Navedeno potrjujejo tudi predloženi upravni spisi, iz katerih je razvidno, da je bil izpodbijani sklep vročen le predlagatelju vpisa (Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območni enoti Piran) in Občini Izola, na območju katere leži enota dediščine, obema 21. 1. 2013. Nadalje je razvidno, da je tožnica 5. 4. 2013 vložila predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to je iz razloga, ker ji v postopku izdaje sklepa z dne 16. 1. 2013 ni bila dana možnost sodelovanja. Dne 21. 5. 2013 je bil izdan sklep, s katerim je bilo njenemu predlogu za obnovo ugodeno v obsegu, da se postopka vpisa v register nepremičnine kulturne dediščine udeležuje tudi tožnica kot stranska udeleženka. V obnovljenem postopku je bilo nato odločeno s sklepom z dne 20. 9. 2013, s katerim je toženka odločila, da se v register nepremične kulturne dediščine vpiše omenjena enota dediščine, njen prejšnji sklep z dne 16. 1. 2013 o vpisu te dediščine v register pa se razveljavi. Sklep z dne 20. 9. 2013 je izpodbijan v upravnem sporu III U 386/2014. Navedeno pomeni, da tožnica v postopku izdaje spornega sklepa z dne 16. 1. 2013 ni bila stranka, niti stranska udeleženka (iz tega razloga je bila zato tudi dovoljena obnova postopka). Ker zato ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper omenjeni sklep, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Pri tem dodaja, da si tožnica z vloženo tožbo v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja, saj si je svojo pravico do sodelovanja v postopku vpisa, kar je glavni tožbeni očitek, in s tem do zagotavljanja varstva svoje lastninske pravice uspešno zagotovila z izrednim pravnim sredstvom po ZUP in izdajo sklepa o dovolitvi obnove. S tega vidika torej za vložitev tožbe niti ni imela pravnega interesa.

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).