Jedro

Za določitev datuma, od kdaj najprej pripada pravica do pokojnine, priznane in odmerjene v skladu s 1., 2. in 4. odstavkom 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (ponovna odmera pokojnine), je v 7. odstavku 38. člena določeno, da v teh primerih pripada pravica do pokojnine upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V sporni zadevi je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 1. 11. 2010 začel postopek za ponovno odmero pokojnine, kar pomeni, da je tožena stranka skladno z 7. odstavkom 38. člena Sporazuma pravilno tožniku priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 8. 2011 in št. ... z dne 4. 4. 2011 ter da se mu izplača odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine po odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2011, in sicer od 25. 8. 2002 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 4. 4. 2011 na podlagi 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum, Ur. l. RS, št. 30/10 - MP št. 5/10) priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 183,71 EUR na mesec od 1. 12. 2010 dalje. Tožnik je s tožbo uveljavljal priznanje pravice do starostne pokojnine od 25. 8. 2002 dalje, saj je tedaj dopolnil 65 let starosti. Že tedaj je izpolnil tudi pogoj pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je poleg pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji dopolnil tudi 6 let, 7 mesecev in 15 dni pokojninske dobe v Republiki Srbiji. Tožniku, ki nima slovenskega državljanstva, je potrebno za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) upoštevati pokojninski dobi dopolnjeni v obeh državah. V zvezi s tem se sklicuje na 2. odstavek 187. člena ZPIZ-1. Ker v obdobju od 25. 8. 2002 do 1. 11. 2010 sporazum še ni bil sprejet, se pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke presoja glede na (takrat) veljavni ZPIZ-1. Skladno s 1. odstavkom 156. člena navedenega zakona pa zavarovanec pridobi pravice iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Sodišče bi moralo upoštevati obe pokojninski dobi, dopolnjeni tako v Republiki Sloveniji kot tudi v Republiki Srbiji, ter nadalje, da je kritičnega dne dopolnil 65 let starosti in s seštevanjem dob dopolnil več kot 15 let zavarovalne dobe. S tem je izpolnil minimalne pogoje za pridobitev starostne pokojnine v Republiki Sloveniji po določbi 3. odstavka 36. člena ZPIZ-1. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene in materialnopravno zgrešene. Tožnik v pritožbi napačno razlaga določbo 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1. Iz vsebine določbe, ki jo navaja tudi tožnik izhaja, da se v zavarovalno dobo šteje čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu, torej pri toženi stranki (gre za zavarovalno dobo dopolnjeno v Sloveniji). Tako ne vzdrži trditev, da bi tožnik izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine, tudi če ne bi začel veljati zadevni sporazum o socialni varnosti. Tudi sicer pa v danem primeru ni šlo za postopek po vlogi oziroma zahtevi stranke, temveč za postopek uveden po uradni dolžnosti s strani nosilca zavarovanja iz Republike Srbije, kot je tudi navedeno v obrazložitvi drugostopenjske odločbe (postopek preračuna pokojnine, ki jo je priznal tuji nosilec zavarovanja z upoštevanjem zavarovalnih dob iz obeh držav pogodbenic). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 8. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 4. 2011. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 183,71 EUR na mesec od 1. 12. 2010 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da se bo pokojnina izplačevala neposredno srbskemu nosilcu zavarovanja, dokler le-ta ne bo obvestil slovenskega nosilca, da lahko prične z nakazilom neposredno upokojencu.

V zadevi je sporen datum od kdaj naprej ima tožnik pravico do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da se je postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 38. členu Sporazuma začel po uradni dolžnosti dne 1. 11. 2010 in sicer pri srbskem nosilcu zavarovanja. Le-ta je sporočilo o zahtevku za odmero pokojnine po določbi 38. člena Sporazuma SRB/SI 28) posredoval toženi stranki dne 3. 12. 2010. Iz dokumentacije v spisu je nadalje razvidno in kar očitno med strankama tudi ni sporno, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 9 let, 10 mesecev in 11 dni (118 mesecev) in v Srbiji 6 let, 7 mesecev in 15 dni (79 mesecev).

Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju namreč v 36. členu določa, da je minimalna zavarovalna doba, na podlagi katere lahko zavarovanec pridobi pravico do pokojnine 15 let pri starosti 65 let (moški). Tožnik torej z dopolnjenimi 9 leti, 10 meseci in 11 dni ne more pridobiti pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno za čas, preden je začel veljati Sporazum vso pokojninsko dobo, torej ne samo dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji, temveč tudi pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji upoštevati in sicer na podlagi 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1. V navedenem odstavku je določeno, da osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu, do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim Sporazumom drugače določeno. Tožnik pa je pri zavodu dopolnil le 9 let, 10 mesecev in 11 dni, kar mu je bilo tudi upoštevano. Ostala doba pa je bila dopolnjena v Republiki Srbiji, ne pa pri zavodu, kar pomeni, da ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku pred uveljavitvijo Sporazuma pokojninski dobi dopolnjeni v obeh državah seštevali. Pravna podlaga za seštevanje pokojninskih dob je bila podana šele z uveljavitvijo Sporazuma. V 1. odstavku 38. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnina, ki jo je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega Sporazuma tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmeri po določbah tega Sporazuma. To velja tudi za pokojnine, ki so bile prvič priznane v eni pogodbenici do 7. oktobra 1991, nato pa do začetka veljavnosti tega Sporazuma uveljavljene in priznane v drugi pogodbenici na podlagi pretežnosti zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih te pogodbenice. Srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja je toženi stranki glede na navedeno določbo dne 1. 11. 2010 posredoval zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožena stranka je v skladu z 20. členom Sporazuma seštela zavarovalne dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji ter ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-1, tožniku priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Za določitev datuma od kdaj najprej pripada pravica do pokojnine priznane in odmerjene v skladu s 1., 2. in 4. odstavkom 38. člena Sporazuma, pa je v 7. odstavku 38. člena določeno, da v teh primerih pripada pravica do pokojnine upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V sporni zadevi je srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 1. 11. 2010 začel postopek za ponovno odmero pokojnine, kar pomeni, da je tožena stranka skladno z 7. odstavkom 38. člena Sporazuma pravilno tožniku priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe, da bi moral biti tožnik upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine že od datuma, ko je dopolnil 65 let starosti, torej vse od 25. 8. 2002 dalje, neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.