Up-353/97

3.12.1998

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi V. A. iz A., ki ga zastopa pooblaščenec M. A. iz C. na seji dne 3. decembra 1998

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba V. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 112/94 z dne 8.10.1997 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo dne 8.12.1997 in dopolnjeno dne 27.1.1998 in dne 9.3.1998, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. U 112/94 z dne 8.10.1997. Z izpodbijano sodbo je bila v upravnem sporu zavrnjena tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 464-02-2/95 z dne 24.4.1997 o zavrnitvi pritožnikovega predloga, da se za nično izreče odločba Okrajne zaplembne komisije za okraj Ljubljana - okolica št. Zpl 342/57 z dne 31.1.1946. Smiselno uveljavlja razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Tako, negativno odločitev za pritožnika, pa naj bi Vrhovno sodišče sprejelo pod vplivom enega izmed članov senata, ki naj bi predmetno zadevo obravnaval že kot vodja premoženjskopravne službe na Ministrstvu za pravosodje in upravo. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (Uradni list RS, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP).

2.Pritožnik je na poziv Ustavnega sodišča navedel, da konkretnih podatkov o sodelovanju sodnikov Vrhovnega sodišča pri odločanju o predmetni zadevi nima, da pa mu je znano, da je bil v letih 1991 in 1992 na Ministrstvu za pravosodje in upravo zaposlen kot "šef premoženjskopravne službe" J. S., ki je bil član senata Vrhovnega sodišča, ki je odločal o tej zadevi.

B.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-353/97 z dne 24.3.1998 sprejel ustavno pritožbo v obravnavo. Vrhovno sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

4.Pritožnik uveljavlja kršitev 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, ker naj bi Vrhovno sodišče ne bilo odločilo nepristransko in pravično. Sojenje naj bi bilo pristransko, pod vplivom gospoda S., katerega stališča naj bi bila znana iz upravnih postopkov v tej zadevi iz časa, ko je bilo njeno reševanje v pristojnosti Ministrstva za pravosodje in upravo, kjer je bil gospod S. zaposlen. Druge navedbe v ustavni pritožbi in njenih dopolnitvah pa se nanašajo na zatrjevanje napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevane nepravilnosti same po sebi, tudi če bi jih Vrhovno sodišče res zagrešilo, ne pomenijo tudi kršitve zatrjevanih ustavnih pravic. Glede na to, da je (kot je razvidno iz spisa Ministrstva za okolje in prostor) vrhovna državna tožilka dne 8.1.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, pa bo Vrhovno sodišče zakonitost izpodbijane sodbe lahko ponovno presojalo.

5.V postopku pred Ustavnim sodiščem ne gre za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje. Ustavno sodišče zato presoja, ali so podane zatrjevane kršitve človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ki je odločalo o ničnosti odločbe o zaplembi premoženja, ne more pa presojati zakonitosti oziroma ničnosti zaplembne odločbe. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča o ničnosti odločbe o zaplembi premoženja, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Pravica do poštenega sojenja, ki jo v skladu s prvim odstavkom 6. člena EKČP zagotavlja 23. člen Ustave, pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do poštenega sojenja zagotavlja pošten dokazni postopek, kontradiktornost postopka in druga procesna jamstva.

7.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Ministrstva za okolje in prostor št. 464-02-2/95, ki vsebuje tudi spis Ministrstva za pravosodje št. 464-68/91. Ugotovilo je, da je postopek do izdaje odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 464-02-2/95 z dne 24.4.1997, ki je bila predmet upravnega spora v izpodbijani sodbi, vodil P. M., svetovalec ministra, odločbo pa je podpisala M. V., podsekretarka. Prav tako pa tudi iz listin v spisu Ministrstva za pravosodje ni razvidno, da bi postopek vodil ali v njem sodeloval J. S. Iz originala odločbe št. 464-68/91 z dne 20.11.1991, je razvidno, da jo je za ministra dr. R. P. podpisal T. Na zadnji strani originala te odločbe pa je v levem spodnjem kotu podpis "A. W. J.". Odločbo št. 464-68/91-03 z dne 28.7.1992 je podpisal minister M. K. Na zadnji strani originala te odločbe pa je mogoče razbrati slabše viden podpis "F.". Obe odločbi je Vrhovno sodišče odpravilo; po prenosu pristojnosti pa je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo zgoraj navedeno odločbo.

8.Glede na navedeno vsebino pravice do poštenega sojenja z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik namreč ni izkazal, da bi katerikoli član senata Vrhovnega sodišča, ki je izdal izpodbijano sodbo, v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe drugega organa. Kaj takega tudi ne izhaja iz acije v spisih Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za okolje in prostor. Samo izražanje mnenja o nekem pravnem vprašanju še ne more biti razlog za izločitev sodnika. Kolikor pravnik v kakšnem svojem članku izraža svoje pravno mnenje, neodvisno od konkretne zadeve, to še ne more biti podlaga za njegovo izločitev pri kasnejšem sojenju v zadevi, v kateri bi bilo tako pravno mnenje lahko relevantno. Zato pritožnikove navedbe o sklicevanju "referentke na ustrezni službi tedanje občine Vič" na pravno mnenje J. S. ne morejo biti upoštevane.

9.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrnilo, ker z izpodbijano sodbo ni bila kršena zatrjevana človekova pravica iz 23. člena Ustave. Glede drugih navedb pritožnika je Ustavno sodišče po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da še teče postopek na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki se po vsebini nanaša prav na omenjene navedbe pritožnika. Zato Ustavno sodišče ni ugotavljalo obstoja morebitnih drugih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih pritožnik s to ustavno pritožbo niti ne zatrjuje. Pritožnik bo lahko po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo, če bo menil, da so mu z odločitvijo Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti kršene njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine.

10.Pri odločanju o ustavni pritožbi sta bila na lastno zahtevo izločena sodnik dr. Lojze Ude in sodnica Milojka Modrijan (drugi odstavek 33. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

C.

11.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodnika dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen