Jedro

Ker je tožeča stranka izpodbijala akte preiskovalnega sodnika, izdane v kazenskem postopku po določbah ZKP, s tožbo v upravnem sporu, bi moralo sodišče prve stopnje (upravno sodišče) njeno tožbo zavreči, saj ji je bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo v okviru kazenskega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 606/2003-12 z dne 25.9.2003, se razveljavi ter se tožba zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 17.9.2003 pri sodišču prve stopnje vložil tožbo zaradi kršenja ustavne pravice do osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije).

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru v roku 24 ur izdal in vročil tožniku sklep, s katerim je zoper tožečo stranko ponovno odredil pripor, ki teče od 9.9.2003 od 8.55 ure dalje. Zato po presoji sodišča niso podane po tožniku zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

V pritožbi tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožnik se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v 202. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni posebnih določb za primer razveljavitve sklepa o priporu. Ne strinja se pa s sklepanjem sodišča prve stopnje, da se lahko ob smiselni razlagi 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije v primeru razveljavitve sklepa o priporu priprtega zadrži v priporu še 24 ur. Meni, da pri poseganju v človekove pravice ne more in ne sme biti nikakršne smiselne razlage "podobnih položajev" in nikakršnega sprevračanja ustavnih določb. Neposredna uporaba 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije v izrazito škodo priprtih oseb in pri tem ignoriranje 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije ter s tem določb ZKP je po njegovem mnenju, kljub že oblikovani sodni praksi, nedopustna. Pravni pouk v izpodbijani sodbi je glede na naravo tožbe po njegovem mnenju napačen. Zato vlaga pritožbo znotraj roka, določenega v 2. odstavku 62. člena ZUS in tudi od pritožbenega sodišča pričakuje, da bo o pritožbi odločalo v treh dneh od njenega prejema. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo glede na namen sodnega varstva po 157. členu Ustave Republike Slovenije ter tožbo zavrže ter se kljub temu opredeli do njegovih navedb v pritožbi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

V določbi 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije je določeno: Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Po 3. odstavku 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno in zakonito, ker ni zavrglo tožnikove tožbe. V obravnavanem primeru je tožnik izpodbijal akte preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru in senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 12., 17. in 18.9.2003, izdane v kazenskem postopku po določbah ZKP. S tem je bilo tožniku zagotovljeno sodno varstvo v okviru kazenskega postopka. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kazenskega senata tega sodišča, ki je dne 7.10.2003 razsodilo, da se ugodi zahtevi zagovornika osumljenega B.P. za varstvo zakonitosti in se pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 17.9.2003, v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18.9.2003, spremeni tako, da se pripor zoper osumljenega B.P. (tožnika v tem upravnem sporu) odpravi.

Ker je bilo tožniku sodno varstvo zagotovljeno v okviru kazenskega postopka po določbah ZKP, sodišče prve stopnje ni moglo odločati o njegovi tožbi v okviru upravnega spora, saj mu to ne dovoljujeta določbi 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije in 3. odstavka 1. člena ZUS. Sodišče prve stopnje bi v tem primeru moralo tožnikovo tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kar pa ni storilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo in zavrglo tožnikovo tožbo, ker jo je vložil pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu, čeprav mu je bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo v kazenskem postopku po določbah ZKP.

Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do navedb tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, saj je ugodilo njegovi pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in njegovo tožbo zavrglo.