Jedro

Aktivno legitimiran za tožbo po 198. členu OZ je imetnik stvari oziroma vsak, kdor ima pravico do uporabe stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se v celoti ugodi, pritožbi druge toženke pa delno in se sodba sodišča prve stopnje: - v III. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Toženca sta dolžna solidarno plačati prvi tožnici znesek 5.837,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 02. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni, prvi toženec pa je dolžan plačati prvi tožnici tudi znesek 6.892,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 02. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni.“; - v V., VI., VII. in VIII. točkah izreka pa razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba druge toženke zavrne.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I) dovolilo spremembo sodbe z naroka dne 18. 01. 2011; (II) odločilo, da je prvi toženec dolžan prvi tožnici plačati znesek 14.645,81 EUR skupaj z obrestmi ter (III) da sta oba toženca dolžna solidarno plačati prvi tožnici znesek 12.729,93 EUR z obrestmi; (IV) višji tožbeni zahtevek prve tožnice je zavrnilo; (V) v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek drugega tožnika; (VI) drugemu tožniku je naložilo, naj tožencema povrne stroške tega postopka v znesku 2.146,95 EUR z obrestmi; (VII) nadalje je odločilo, da prva tožnica sama krije svoje stroške postopka ter (VIII) da toženca nosita svoje stroške postopka v delu, ki presega znesek iz VI. točke izreka te odločbe.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika in druga toženka.

3. Prva tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških, drugi tožnik pa zoper odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka ter stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku drugega tožnika ter da se naloži plačilo stroškov pravdnega postopka toženi stranki. Podrejeno predlagata razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča, da zato, ker drugi tožnik ni vknjižen kot lastnik v zemljiški knjigi, ni podana njegova aktivna legitimacija, ni pravilno. Drugi tožnik je predložil notarski zapis z datumom 13. 04. 2007, izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega je razvidno, da je drugi tožnik vložil predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Več kot to drugi tožnik ne more storiti, kar pa ne pomeni, da ni lastnik predmetne nepremičnine in da z njo ne more razpolagati. Notarski zapis je zavezovalni pravni posel z učinkom od njegove sklenitve in na podlagi katerega lahko pridobitelj zahteva vpis v zemljiško knjigo, kar je drugi tožnik tudi storil. Nedejavnost sodišča, ki vpisa ni izvedlo kljub vloženemu predlogu, ne more pomeniti, da drugi tožnik ni lastnik in da ni upravičen do plačila pravične odmene od tožencev, ki njegovo nepremičnino uporabljata nezakonito. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Up 312/03 bi bila dolžnost sodišča, v kolikor je podvomilo v lastništvo drugega tožnika, da samo vpogleda v zemljiškoknjižne podatke, ali da od tožeče stranke zahteva predložitev novega zemljiškoknjižnega izpiska. Posledično drugi tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških. Pripominja pa tudi, da zaradi zahtevka drugega tožnika ni bilo potrebno opraviti niti ene razprave več niti ene dodatne vloge, kar pomeni, da zaradi drugega tožnika niso nastali nobeni dodatni stroški. Nasprotno, tožeči stranki bi moralo sodišče dosoditi dodatne pravdne stroške, saj je imela stroške s plačilom izvedenca, vse zaradi nezakonitega ravnanja tožencev. Priglašata pritožbene stroške.

4. Druga toženka se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrne, tožeči stranki pa se naloži v plačilo stroške druge toženke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka živela v sporni hiši od 17. 11. 2006 do 01. 05. 2007 ter od 01. 02. 2009 do 11. 09. 2009. Izjava tožnice, na katero se je oprlo sodišče, da je večkrat videla v hiši ženske predmete in drugo toženko osebno, ko je popisovala števce, ne more držati za čas po 17. 11. 2006, saj je takrat prvi toženec zamenjal ključavnice in v hišo ni več pustil. Tudi sicer pa se števci nahajajo na zunanji fasadi hiše, zaradi česar vstopanje v hišo zaradi njihovega odčitavanja ni potrebno. Kar pomeni, da tožnica v hišo sploh ni vstopila do nasilnega vstopa tožnikov v hišo dne 19. 02. 2007, ko je bila druga toženka s strani tožnikov poškodovana. V kazenskem postopku je tožnica priznala, da je v omari videla nekaj oblek, ki niso bile njene in jih je vrgla čez okno. Te obleke so bile res last druge toženke, ki pa so bile tam zato, ker je druga toženka takrat preživljala bolniški stalež pri prvem tožencu. Glede na SMS sporočilo z dne 17. 11. 2006 je sodišče preuranjeno sklepalo, da je druga toženka tudi dejansko bivala v hiši. Le-ta je jasno izpovedala, da je v tem času imela najeto lastno stanovanje v X ter da je bila pri prvem tožencu na obisku ter ko je bila na bolniških staležih. Nenazadnje je imela svojo dejavnost s.p. v Y in se nedvomno ni vozila vsak dan iz X v Y in obratno. Glede navedbe, da je sodišče v kazenskem postopku drugi toženki pošiljalo pošiljke na naslov X, opozarja, da iz tega še ne izhaja, da je druga toženka listine dobila vročene ter da je dejansko bivala na tem naslovu. Iz predloženih obvestil o prispelem pismu je razvidno, da gre tudi za civilni spor III P 2131/2008, v katerem je nastopala kot tožeča stranka druga toženka, ter civilni spor I P 390/2009, kjer je naslov toženke navedla tožeča stranka. Ker se na obvestilih omenja čas konec julija 2009, kar je dva meseca pred tem, ko je sodišče ugotovilo, da toženca nista bivala več v hiši, ter leto 2010, pa na njihovi podlagi tudi ni moč ugotoviti bivanja za nazaj. V zvezi s sklicevanjem sodišča na 35. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) opozarja, da je sodišče spregledalo, da sta toženca sklenila zakonsko zvezo šele 14. 04. 2007 in je zato na podlagi tega člena drugi toženki zmotno očitalo, da biva v sporni hiši s tožencem že od 17. 11. 2006. S tem, ko je sodišče uporabilo citirani člen tudi za čas, ko zakonska zveza še ni bila sklenjena, je napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je v tem delu podana tudi kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišča ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbi nista podali odgovora.

6. Pritožba tožeče stranke je v celoti utemeljena, pritožba druge toženke pa delno.

K pritožbi drugega tožnika:

7. V tej pravdni zadevi sta tožnika postavila zahtevek za plačilo uporabnine, pri čemer je prva tožnica vtoževala uporabnino za obdobje od februarja 2004 do maja 2007, drugi tožnik od junija 2007 do januarja 2009, od februarja 2009 do septembra 2009 pa sta vtoževala uporabnino oba tožnika. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana aktivna legitimacija prve tožnice za konkretno pravdo, saj je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine, ki sta jo toženca (v določenem obdobju) uporabljala brez pravne podlage. Drugemu tožniku aktivne legitimacije ni priznalo, čeprav je predložil darilno pogodbo z dne 13. 04. 2007, s katero mu je tožnica podarila sporno nepremičnino, ter zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je že predlagal vpis lastninske pravice na svoje ime, vendar o vpisu še ni bilo odločeno. Štelo je, da bi lahko uveljavljal plačilo uporabnine zgolj v primeru, da bi bila njegova lastninska pravica tudi vknjižena v zemljiški knjigi. Takšno stališče je, kot pravilno opozarja drugi tožnik v pritožbi, materialnopravno zmotno. 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki predstavlja pravno podlago zahtevka za plačilo uporabnine, namreč govori o imetniku stvari in ne o lastniku, kar pomeni, da je upravičen uveljavljati plačilo uporabnine vsak, kdor ima pravico do uporabe stvari in ne (zgolj) njen lastnik. Glede na to, da je drugi tožnik kot obdarjenec, kar izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, sklenil s tožnico kot darovalko zavezovalni pravni posel (darilno pogodbo) in so lastninska upravičenja na sporni nepremičnini (1) nanj prešla po sklenitvi in overitvi darilne pogodbe z dne 13. 04. 2007 (priloga A10), kar pomeni, da ima drugi tožnik „lastninsko pravico v pričakovanju“ (2), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova aktivna legitimacija za vložitev tožbe za plačilo uporabnine v smislu 198. člena OZ podana od 13. 04. 2007 dalje.

8. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrnilo že iz zgoraj predstavljenega razloga, ni ugotavljalo ostalih pravno relevantnih okoliščin, ki morajo biti podane za uspešno uveljavljanje zahtevka za plačilo uporabnine, v razmerju drugi tožnik – toženca (3), zlasti ni ugotavljalo odsotnosti privolitve drugega tožnika v prikrajšanje ter višine uporabnine, do katere bi bil drugi tožnik upravičen, v primeru podanega temelja njegovega zahtevka (4). Dejansko stanje je zato v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Navedeno je narekovalo ugoditev pritožbi drugega tožnika, razveljavitev izpodbijane sodbe v V. točki izreka ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno pomembnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe (33. člen Ustave RS).

K pritožbi druge toženke:

9. Pritožbeno sodišče sprejema dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je druga toženka živela v sporni nepremičnini s prvim tožencem od 17. 11. 2006 ter jo skupaj z njim uporabljala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu celovita in popolna, pa tudi logična in življenjsko sprejemljiva. Z grajo dokazne ocene in podajanjem svoje dokazne ocene izvedenih dokazov zato druga toženka ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot ključen dokaz, ki je v povezavi z ostalimi dokazi omogočil sklep, da tudi druga toženka živi v sporni hiši od 17. 11. 2006, SMS sporočilo prvega toženca z dne 17. 11. 2006 poslano prvi tožnici, s katerem je drugi toženec prvi tožnici sporočil, da v sporni hiši živi skupaj z A. (drugo toženko). Dokazna moč tega dokaza je velika, saj ni najti razumnega razloga, zakaj bi drugi toženec sporočil prvi tožnici o toženkinem bivanju v sporni hiši, če to ne bi bilo res (takšen razlog niti ni bil zatrjevan). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na izpovedbo prve tožnice, ki je izpovedala, da je v hiši videla ženske stvari. Res je sicer, da po tem, ko je tožnik zamenjal ključavnico na vratih hiše, tožnica ni mogla več nemoteno vstopati v hišo. Vendar to še ne pomeni, da v hišo po menjavi ključavnice sploh ni več vstopila. Da temu ni tako, izhaja že iz pritožbene navedbe druge toženke, da je prva tožnica vstopila v hišo dne 19. 02. 2007 in vrgla skozi okno stvari, ki so bile od druge toženke. To, da je druga toženka živela v sporni hiši, je potrdil tudi drugi tožnik, ki je povedal, da je toženka živela v hiši vsaj od leta 2006 do 2009, saj je v tem času hodil na sporni objet popisovat števce in je drugo toženko večkrat videl v hiši. Toženka v pritožbi sicer opozarja, da za popis števcev ni bilo treba vstopiti v hišo, saj se nahajajo na zunanji strani fasade, vendar pa s tem ne more vzbuditi dvoma v verodostojnost izpovedbe tožnika. Drugi tožnik namreč ni izpovedal, da je za potrebe popisa vstopal v hišo, ampak je izpovedal, da je števce popisoval zunaj hiše, na parceli in je takrat videl, da je toženka v hiši, kar pa je mogoče sprejeti, saj je toženko lahko videl skozi odprta vrata ali okna. Indic, ki v povezavi z ostalimi dokazi potrjuje, da je toženka živela v sporni hiši, pa je tudi pošiljka iz kazenskega postopka (obvestilo o prispelem pismu), ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Y, saj iz nje izhaja, da je prispela na ime druge toženke na naslov sporne nepremičnine. Ker naslov ne bi bil uporabljen, če kazensko sodišče ne bi vedelo, da je naslov povezan s toženko oziroma da tam biva, listini ni moč odreči dokazne vrednosti zgolj zaradi tega, ker iz nje ni razvidno, da je bila pošiljka toženki tudi dejansko vročena. Na podlagi te listine ni možno ugotavljati, kot pravilno opozarja pritožnica, koliko časa je toženka živela v sporni hiši oziroma da je živela že od 17. 11. 2006 dalje, saj je na pošiljki datum iz konca julija 2009. Vendar to niti ni bistveno, saj sodišče prve stopnje dolžine bivanja ni ugotavljalo (zgolj) na podlagi te listine, ampak zlasti na podlagi ostalih dokazov (SMS sporočila in izpovedb strank). Sodišče prve stopnje zaključka o toženkinem bivanju v sporni hiši ni oprlo na ostala obvestila o prispeli pošiljki, ki so bila poslana toženki s strani pravdnih sodišč in se nahajajo v spisu, zato je brezpredmetno toženkino opozarjanje na to, kdo je v civilnih sporih navedel, da je toženkin naslov X (to je naslov sporne nepremičnine) oziroma da tega naslova ni navedla ona.

10. Nadalje ne more biti uspešno pritožbeno izpostavljanje izpovedbe toženke, da je bivala pri tožencu le v času obiskov in ko je bila na bolniških staležih. Sodišče prve stopnje namreč glede na skladne nasprotne dokaze takšni izpovedbi toženke utemeljeno ni verjelo. Toženka je tudi izpovedala, da je imela v relevantnem obdobju najeto stanovanje v X, vendar četudi bi ta del izpovedbe sprejeli, to še ne bi predstavljalo podlage za zaključek, da toženka v sporni nepremičnini ni bivala, saj ni nujno, da je toženka v najetem stanovanju tudi živela.

11. Ker je bilo po presoji pritožbenega sodišča sklicevanje sodišča prve stopnje na 35. člen ZZZDR v okviru dokazne ocene nepotrebno in nepomembno, glede na to, da so že izvedeni dokazi omogočili sklep, da je toženka bivala v sporni hiši od 17. 11. 2006, toženka ne more biti uspešna z opozarjanjem, da bi lahko sodišče navedeni člen uporabilo le od 14. 04. 2007 dalje, ko sta toženca sklenila zakonsko zvezo in ne že od novembra 2006 dalje, ter da sta zaradi takšne nepravilne uporabe tega člena podani zmotna uporaba materialnega prava in absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

12. Pritožbene navedbe, da je toženka imela svojo dejavnost s.p. registrirano v Y in se nedvomno ni vsak dan vozila iz X v Y in nazaj, so nedovoljena pritožbena novota, saj toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

13. Pasivna legitimacije druge toženke za tožbo za plačilo uporabnine je torej podana za obdobje od 17. 11. 2006 pa do septembra 2009, ko sta hišo, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, nazaj prevzela tožnika. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je prva tožnica upravičena zahtevati plačilo uporabnine od druge toženke, delno napačna. Pritožbeno sodišče je namreč v okviru preizkusa odločitve po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za določeno vtoževano obdobje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno naložilo toženki plačilo uporabnine za obdobje od februarja 2009 do septembra 2009 (5) v korist prve tožnice, glede na to, da je prva tožnica sporno nepremičnino podarila tožniku in je ta dne 14. 03. 2007 postal njen imetnik v smislu 198. člena OZ (glej obrazložitev pod točko 7 te sodbe in sklepa) (6). Tožbeni zahtevek prve tožnice torej v tem delu zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni utemeljen.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka, kolikor se nanaša na drugo toženko, spremenilo tako, da je druga toženka dolžna solidarno s prvim tožencem plačati prvi tožnici namesto zneska 12.729,93 EUR znesek 5.837,91 EUR (12.729,93 EUR – 6.892,02 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 02. 2009 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu III. točke izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti izrecno uveljavljanji niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških:

15. Zaradi delne razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje (7), odločitev o pritožbenih stroških pa je na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

16. Ker je bilo treba stroškovno odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti že iz zgoraj navedenega razloga, je pritožbeno sodišče brez vsebinske obravnave ugodilo tudi pritožbi tožnikov v delu, s katerim sta izpodbijala odločitev o stroških.

(1) Eno izmed lastninskih upravičenj je tudi pravica do uporabe stvari – 37. člen Stvarnopravnega zakonika.

(2) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 1062/2008 z dne 24. 09. 2009. (3) Sodišče prve stopnje je ugotavljalo pogoje, ki morajo biti podani za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, le v razmerju prva tožnica – toženca.

(4) Ni ugotovljena višina uporabnine za obdobje od junija 2007 do januarja 2009, za obdobje od februarja 2009 do septembra 2009 pa je ugotovljena, ker je v tem obdobju vtoževala uporabnino tudi prva tožnica, čigar zahtevku je bilo (delno) ugodeno.

(5) Za to obdobje je sodišče prve stopnje drugi toženki naložilo plačilo uporabnine v skupnem znesku 6.892,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 02. 2009 dalje do plačila.

(6) Iz istega razloga je zmoten tudi zaključek sodišča, da je podana aktivna legitimacija prve tožnice za obdobje februar – september 2009 v razmerju do prvega toženca, vendar pa, ker se prvi toženec zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožil, je le-ta postala pravnomočna (del III. točke izreka sodbe).

(7) Kljub temu, da je odločitev v razmerju prva tožnica in toženca že postala pravnomočna in bo sodišče v novem sojenju odločalo le še o zahtevku drugega tožnika, je pritožbeno sodišče razveljavilo celotno stroškovno odločitev, saj je ocenilo, da ločeno odločanje o stroških, glede na to, da sta imela oba tožnika in oba toženca le po enega, skupnega odvetnika, ter sta odvetnika priglašala stroške za tožnika oziroma toženca skupaj (v enotnem znesku), ni na mestu.