Jedro

Za vstop novega tožnika v pravdo, kadar so za to izpolnjeni pogoji iz 191. člena ZPP, privolitev toženke ni potrebna. Procesni položaj toženca se namreč zaradi takšne subjektivne tožbe ne spremeni. Sodišče o takšni subjektivni spremembi ne izda nobenega sklepa, postopek pa nadaljuje (tudi) z novim tožnikom. Temu lahko tožena stranka oporeka šele v pritožbi zoper končno odločbo. Če pa za naknadno sosporništvo predpisani pogoji iz prvega odstavka 191. člena ZPP niso izpolnjeni, sodišče zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo vstop nove tožeče stranke B. B. v pravdo (I. točka izreka) ter dopustilo objektivno spremembo tožbe z dne 29. 5. 2018 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka (toženka). Sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Sklep ni ustrezno obrazložen in je v nasprotju s samim seboj. Predlaga spremembo sklepa, podredno njegovo razveljavitev. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo ob nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in brez ozira na določbe materialnega prava. Pogoji za sosporništvo po prvem odstavku 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma njegovo naknadno dopustitev v smislu drugega odstavka istega člena niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedb toženke iz vloge z dne 18. 6. 2018 sploh ne omeni, kar je velik pokazatelj neenake obravnave pravdnih strank. Sodišče je navedlo, da soglasje toženke za vstop porokinje v pravdo ni potrebno, ker uveljavlja svoje zahtevke nasproti isti toženki, je skupaj s tožečo stranko (tožnikom) solidarna dolžnica toženke in so vse stranke udeležene v istem pogodbenem razmerju, katerega ničnost uveljavljata tožnik v celoti in porokinja v posameznih členih. Opozarja na napačnost razlogovanja sodišča prve stopnje, saj v vseh sporih v zvezi s tristranskimi pravnimi razmerji med kreditodajalcem, kreditojemalcem in porokom ni vselej podana ista dejanska in pravna podlaga. Obstoj tristranskega pogodbenega razmerja še ne pomeni, da bo spor med strankami temeljil na istem dejanskem stanju. Ena izmed pomembnih pomanjkljivosti utemeljitve prvostopenjskega sodišča je v tem, da se sklicuje na prvi odstavek 191. člena ZPP, v katerem so navedene tri različne točke in urejeni trije različni dejanski položaji. Sodišče dejstev, ugotovljenih v konkretnem primeru, ni uvrstilo pod eno izmed treh različnih situacij za dopustitev sosporništva. Pri tem se je toženka v vlogi z dne 18. 6. 2018 postavila na jasno stališče, da intervenientka vlaga novo in samostojno tožbo, ki nima dejanske in pravne povezave z zahtevki, ki jih uveljavlja tožnik. Toženka zatrjuje, da pogoji za vstop porokinje v pravdo niso izpolnjeni. Stranska intervenientka je vložila zoper toženko novo, dodatno tožbo. Pri tej gre za drugačno dejansko in pravno stanje in drugačen tožbeni zahtevek kot pri tožnici. Intervenientka je tožbo vložila v zvezi z vprašanjem zmote oziroma prevare pri sklepanju kreditne pogodbe v zvezi z obsegom njene odgovornosti za kreditne obveznosti tožnika. Sodišče se do teh argumentov ni opredelilo, podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je navedlo, da porokinja poleg že obstoječih zahtevkov tožnika uveljavlja še svoje, kar je v nasprotju z razlogi za odločitev sodišča pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa. Ob takšni ugotovitvi bi sodišče moralo zavrniti vstop intervenientke v pravdo kot nove tožnice oziroma v delu, v katerem uveljavlja nove zahtevke zoper toženko. II. točka izreka izpodbijanega sklepa je v nasprotju z obrazložitvijo pod 6. točko glede ugotavljanja obstoja pogojev za dopustitev vstopa nove tožeče stranke v pravdo. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je prehitro in zmotno zaključilo, da je podana ista oziroma bistveno istovrstna dejansko in pravna podlaga kot pogoj po eni izmed točk prvega odstavka 191. člena ZPP. Dejanska podlaga novega zahtevka stranske intervenientke ni ista, njen tožbeni zahtevek je treba presojati po povsem drugačnih dejstvih. Navedena dejstva je treba presojati v okviru drugih določb materialnega prava. Vloga poroka po kreditni pogodbi ni primerljiva vlogi kreditojemalca. Njegova zaveza je sicer aksecorna, vendar je vseeno samostojna in praviloma drugačna. Sodišče je storilo napako, ko je analizo zaključilo na točki, da so pravdne stranke sklenile tristransko pravno razmerje v okviru iste kreditne pogodbe. Dejstvo, da so dogovori sklenjeni v okviru iste listine, po vsebini ne vpliva na to, da se pravice in obveznosti v razmerju med kreditojemalcem in kreditodajalcem razlikujejo od pravic in obveznosti v razmerju med porokom in kreditojemalcem. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno in pogoji za materialno sosporništvo niso izpolnjeni. Pri novem zahtevku intervenientke gre za novo tožbo, kar je najbolj razvidno iz dejstvene podlage vloge z dne 18. 6. 2018, ki nima zveze s CHF. Prvostopenjsko sodišče je tudi samo ugotovilo, da je dejanska podlaga novega zahtevka intervenientke različna. Ko je dovolilo spremembo tožbe, je celo samo obrazložilo, da porokinja uveljavlja še svoje zahtevke poleg obstoječih. Sodišče je tako zaobšlo določbe ZPP o privolitvi toženke za spremembo tožbe in porokinji priznalo status stranke, kar presega vlogo, ki jo je intervenientka napovedala v svoji vlogi. Toženka izpodbija sklep v celoti, ker je v II. točki izreka bistveno povezan s I. točko izreka in brez I. točke po vsebini samostojno ne more obstati.

3. Tožnik in stranska intervenientka v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je stranska intervenientka v vlogi z dne 29. 5. 2018 navajala, da priglaša stransko intervencijo na strani tožnika (ki je bila s sklepom z dne 20. 8. 2018 nato dopuščena). Hkrati je navedla, da v delu vstopa v pravdo tudi kot tožeča stranka glede ugotovitve ničnosti posameznih določb kreditnega posla, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je porokinja predlagala, da v pravdo vstopi še kot tožnica ter je uveljavila še svoje zahtevke. V nadaljevanju je navedlo še, da porokinja poleg že obstoječih zahtevkov tožnika uveljavlja še svoje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz same vloge stranske intervenientke ni jasno razvidno, ali stranska intervenientka želi vstopiti v pravdo kot tožnica (delno) glede že obstoječega zahtevka tožnika ali le glede svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa o tem tudi ni navedlo jasnih razlogov. V okviru presoje, ali so izpolnjeni pogoji za naknadno sosporništvo je namreč navedlo, da tožnik uveljavlja ničnost pravnega posla oziroma pogodb v celoti, porokinja pa uveljavlja ničnost le v posameznih členih, naknadno pa je dopustilo še objektivno spremembo tožbe glede zahtevkov same porokinje (stranske intervenientke).

7. Toženka utemeljeno navaja, da sodišče glede dopustitve nove tožnice v pravdo ni navedlo razlogov tako, da bi jih subsumiralo pod enega izmed dejanskih položajev iz prvega odstavka 191. člena ZPP. Sklep je glede odločilnih dejstev pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti ter ga je bilo treba ob povedanem v I. točki izreka razveljaviti.

8. Sodišče naj v nadaljevanju najprej razčisti, ali želi porokinja vstopiti v pravdo kot tožnica tudi glede že obstoječega zahtevka tožnika ali le glede svojega zahtevka, nato pa ponovno oceni, ali so izpolnjeni pogoji iz 191. člena ZPP. Za vstop novega tožnika v pravdo, kadar so za to izpolnjeni pogoji iz 191. člena ZPP, privolitev toženke ni potrebna, kot je bilo pravilno ugotovljeno. Procesni položaj toženca se namreč zaradi takšne subjektivne tožbe ne spremeni. Sodišče o takšni subjektivni spremembi ne izda nobenega sklepa, postopek pa nadaljuje (tudi) z novim tožnikom. Temu lahko tožena stranka oporeka šele v pritožbi zoper končno odločbo.1 Če pa za naknadno sosporništvo predpisani pogoji iz prvega odstavka 191. člena ZPP niso izpolnjeni, sodišče zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej.

9. Zoper sklep o spremembi tožbe sicer ni posebne pritožbe, vendar je bilo treba II. točko izreka glede na razveljavitev I. točke izreka razveljaviti, saj, kot pravilno navaja toženka v pritožbi, brez I. točke samostojno ne more obstati.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Glej sklep VSL I Cp 3142/2015.