Jedro

Že zato, ker je tožena stranka izdala odločbo, ki je ugotovitvena, ne da bi za to imela podlago, je izpodbijana odločba nezakonita. Po presoji sodišče pa v obravnavni zadevi tudi ni šlo uporabniški spor, ki bi ga bila pristojna reševati. Pristojnost tožene stranke je namreč omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen Zakona o pravdnem postopku).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 38292-217/2009/10 z dne 4. 2. 2010 se odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da A.A. v primeru odstopa od Pogodbe za uporabo storitev št. A0886535 in proti vračilu opreme iz te pogodbe B., d.d., ni dolžan plačati enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja v višini 8,35 EUR brez DDV ter sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa prenosnega računalnika v višini 498,33 EUR brez DDV, ki se zaračuna za polno število mesecev do izteka obdobja vezave (prve alinea 1. točke) in enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja v višini 8,35 EUR brez DDV ter sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa osnovne strojne komunikacijske opreme v višini 115,75 EUR brez DDV, ki se zaračuna za polno število mesecev do izteka obdobja vezave (druga alinee 1. točke izreka). V obrazložitvi navaja, da je A.A. (predlagatelj) dne 10. 12. 2009 vložil predlog za rešitev spora, v katerem je navedel, da je dne 23. 10. 2009 (pravilno 2008) s B., d.d., sklenil pogodbo za telekomunikacijske storitve, hkrati pa je po subvencionirani ceni 1 EUR prejel tudi komunikator in računalnik Dell. Ker se ni strinjal s spremembami pogodbenih pogojev, ki jih je B., d.d., uveljavil s 1. 7. 2009, je zahteval prekinitev naročniškega razmerja brez plačila stroškov, kar je B., d.d., zavrnil. Zato je predlagatelj zahteval od tožene stranke, da odloči o sporu. Tudi v postopku pred toženo stranko je B., d.d., vztrajal pri stališču, da je predlagatelj lastnik opreme in da gre za obračun sorazmernih deležev za poplačilo razlike do polne vrednosti že kupljene opreme. Tožena stranka glede na navedena dejstva kot predmet spora med tožečo stranko in predlagateljem opredeli vprašanje, ali je predlagatelj zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi bil B., d.d., dolžan plačati sorazmeren delež zneska subvencije za TV komunikator in prenosnik Dell ter strošek, ki je s pogodbo predviden prav zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja oziroma ali ti stroški predstavljajo sankcijo v smislu 85. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Tožena stranka navaja, da imajo po tretjem odstavku te določbe operaterji pravico, da tekom trajanja naročniškega razmerja spreminjajo pogoje v naročniški pogodbi, vendar morajo pred tem naročnike seznaniti s spremembami, posebej pa jih morajo pri tem opozoriti, da imajo pravico brez odpovednega roka in brez sankcij odstopiti od pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Ugotavlja, da je tožeča stranka svojo notifikacijsko dolžnost v celoti (tudi s poukom o odstopnem upravičenju) izpolnila prek računov za mesec oktober 2009, ki so jih končni uporabniki prejeli v novembru 2009. Tožena stranka razloguje, da v smislu določb ZEKom primeru enostranskih sprememb pogodbenih pogojev s stranki operaterjev odstop pogodbe pred potekom naročniškega razmerja ni mogoče šteti za kršitev ali neizpolnitev pogodbe in posledično naročnik ne sme utrpeti zaradi tega nobenih negativnih posledic (npr. pogodbene kazni). Ratio določbe 85. člena ZEKom je, da naročniku ni treba vztrajati v naročniškem razmerju pod drugačnimi pogoji kot tistimi, ki so bili dogovorjeni ob sklenitvi pogodbe. Zaračunavanje razlike med subvencionirano in polno vrednostjo opreme pa nedvomno predstavlja negativno posledico. Tožena stranka navaja, da B predlagatelju ni dal možnosti vztrajati v naročniškem razmerju pod pogoji vezave, temveč le pod drugačnimi (slabšimi) pogoji. Predlagatelj je zato izkoristil odstopno upravičenje, kar po njenem mnenju lahko stori, ne da bi bil zato dolžan plačati polno ceno opreme in stroške predčasne prekinitve pogodbenega razmerja. To bi predstavljalo neupravičeno sankcijo po tretjem odstavku 85. člena ZEKom. Tožena stranka poudarja, da o drugih posledicah predčasne prekinitve naročniškega razmerja ni odločala, ker za to nima pristojnosti. Ker je z odstopom predlagatelja od pogodbe odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je prejel opremo, nastopijo obligacijska pravila vračanja; B je upravičen terjati opremo nazaj, predlagatelj pa je upravičen do vračila dane kupnine. Če se o teh obligacijskih zahtevkih ne dogovorita, lahko spor rešujeta pred sodišče s splošno pristojnostjo.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu. Sklicuje se na Pogodbo za uporabo storitev št. A0886535. Navaja, da je naročniška pogodba po 85. členu ZEKom pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega telefonskega omrežja in končnim uporabnikom za uporabo storitev, ki jih nudi operater. V delu, kjer je dogovorjen nakup opreme, gre za kupoprodajno pogodbo. Dogovor o plačilu kupnine za strojno opremo in prenosni računalnik, kamor sodi tudi dogovor o subvencioniranju nakupa opreme v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, ni odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem v smislu 92. člena ZEKom, po katerem ima končni uporabnik pravico do ugovora in do sprožitve spora pred toženo stranko. To je dogovor o načinu plačila kupnine v okviru prodajne pogodbe, ki sodi v pristojnost civilnega sodišča. Tudi če bi dogovor o plačilu sorazmernega deleža subvencije v primeru predčasnega prenehanja pogodbenega razmerja šteli za dogovor o medsebojnih zahtevkih, je podana pristojnost civilnega sodišča. Zato je izpodbijana odločba zaradi kršitve procesnih pravil o pristojnosti nezakonita in nična. Nadalje ugovarja, da tožena stranka v odločbi sploh ne ugotavlja, da naj bi naročnik v zakonskem roku od pogodbe odstopil. Pojasnjuje, da naročnik odstopnega upravičenja ni izkoristil, je še vedno njen naročnik in redno plačuje račune za opravljene storitve. Zato mu tudi ni bil izstavljen račun za sorazmeren delež kupnine za prenosni računalnik in komunikator. Tožena stranka v 92. in 129. členu ZEKom nima pooblastila za izdajo nekakšnih hipotetičnih odločb. Tožeča stranka meni, da je plačilo sorazmernega deleža zneska subvencije za nakup prenosnega računalnika in osnovne strojne opreme izpolnitev pogodbene obveznosti plačila kupnine skladno s pogodbo, in ne sankcija v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom. To izhaja tudi iz četrtega odstavka te določbe. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da naj bi zaračunavanje razlike med subvencionirano in polno vrednostjo opreme imelo negativne posledice za naročnika. Ta v nobenem primeru ob odstopu od pogodbe ne bi bil upravičen obdržati opremo in zanjo plačati le subvencionirano ceno. Tudi tožena stranka v izreku odločbe določa pogoj vračila opreme. Odločbe zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni mogoče preizkusiti. Ker je naročnik postal lastnik opreme, je skladno s pogodbo dolžan plačati razliko do polne kupnine. Če pa tožena stranka šteje, da je bila pogodba razvezana tudi v delu, ki se nanaša na nakup opreme, je treba ugotoviti, da je redna posledica (in ne sankcija) razveze pogodbe nastop reparacijskih zahtevkov po 111. členu Obligacijskega zakonika (OZ), če ni dogovorjeno drugače. V tem primeru pa je bila dogovorjena obveznost plačila sorazmernega deleža zneska subvencije kupnine za računalnik in opremo. Kolikor tožena stranka šteje, da bi v posledici razveze nastopili vrnitveni zahtevki po 111. členu v zvezi z 190. členom OZ, pa ni določila, da je pogoj za to, da naročnik ni dolžan plačati sorazmernih zneskov subvencije, vračilo opreme v stanju, kot jo je prejel, kakor tudi povračilo koristi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Na tožbeni ugovor glede stvarne nepristojnosti odgovarja, da je odločala le, kaj predstavlja sankcijo iz tretjega odstavka 85. člena ZEKom. Njeni pristojnosti tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni ugovarjala. Poudarja, da nakupa aparatov in opreme ni mogoče obravnavati ločeno od naročniške pogodbe. Tožeča stranka je opremo prodala naročniku pod posebno ugodnimi pogoji izključno zaradi sklenitve naročniške pogodbe, ne pa neodvisno od nje. Naročnik dejansko ni imel razloga samo za nakup opreme brez naročila storitev, ker je vsaj del opreme po prekinitvi pogodbe zanj neuporaben. Na subvencionirani nakup je zato treba gledati kot na prejeto ugodnost, zagotovljeno v zameno za sklenitev naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev. Subvencionirana cena ni nič drugega kot cena s popustom ali znižana cena. Naročnikova pogodbena obveznost glede načina plačila kupnine za opremo je bila v celoti izpolnjena z enkratnim plačilom subvencionirane cene. Če bi dogovor o sorazmernem plačilu subvencije štel za dogovor o plačilu kupnine, bi to moralo izhajati iz pogodbe, iz nje pa je razviden le dogovor o obveznosti plačila sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa opreme v primeru predčasne prekinitve pogodbe, ki po svoji naravi šteje za pogodbeno kazen. Tožena stranka je odločala le, kaj predstavlja sankcijo po tretjem odstavku 85. člena ZEKom, ne pa o civilnopravnih vprašanjih. Odločba je ugotovitvene narave in kot taka ne ustvarja učinkov, zato izrek (da naročnik ni dolžan poravnati sorazmernega deleža subvencije le v primeru vračila opreme) ni v nasprotju z obrazložitvijo. V zvezi z ugovorom, da ni imela pooblastila za izdajo ugotovitvene odločbe, tožena stranka odgovarja, da mora v skladu s 120. členom ZEKom pri izvrševanju svojih nalog poskrbeti za visoko raven varstva potrošnikov pri njihovem poslovanju z dobavitelji. V tem primeru je naročnik dal zahtevek ugotovitvenega značaja, z ugotovitveno odločbo pa organ odloči o (ne)obstoju pravice ali pravno relevantnega dejstva, ne da bi na tej podlagi naložil kakšno obveznost. Meni, da ji določbe 129. in 92. člena v povezavi z določbami 120. in 85. člena ZEKom dajejo vsa pooblastila, da odloča o sporih med končnimi uporabniki in operaterji glede vprašanja nezakonitega sankcioniranja v primeru odstopa od pogodbe zaradi spremenjenih pogodbenih pogojev s strani tožeče stranke. Njena odločitev pomeni le ugotovitev, da bi v tem primeru plačila šlo za sankcijo, ki je izrecno prepovedana. Po njenem mnenju so obveznosti naročnika, ki ne predstavljajo sankcije, poravnava stroškov zaradi opravljenih storitev do dneva izklopa. Meni, da naložitev plačila sorazmernega dela razlike med ceno opreme, ki je v akciji, in ki ni v akciji, pomeni za naročnika, kljub njegovemu spoštovanju pogodbenih dogovorov odvzem prejete ugodnosti in predstavlja sankcijo v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom. Ne gre za vprašanje, ali je naročnik upravičen prejeto opremo obdržati, temveč za vprašanje nezakonitega sankcioniranja. Kljub pogodbenemu določilu, da je naročnik dolžan ob predčasnem odstopu od pogodbe plačati sorazmeren delež zneska subvencije, je treba upoštevati vzrok predčasne razvezave pogodbe. V primeru spremenjenih pogodbenih pogojev predčasnega odstopa od pogodbe ni mogoče šteti kot kršitev ali neizpolnitev pogodbenih obveznosti, posledično pa naročnik ne sme trpeti nikakršnih sankcij. Z izpodbijano odločbo pa tožeči stranki ni odrekla upravičenja, da od naročnika zahteva vračilo opreme po stanju ob prejetju, saj to ni bilo predmet spora. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovorila.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja, da je izpodbijana odločba s hipotetičnimi ugotovitvenimi izreki nezakonita in nična že zato, ker ne gre za odločanje o upravni stvari v smislu 2. člena ZUP, niti za odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem v smislu 92. člena ZEKom. Ker naročnik ni izkoristil odstopnega upravičenja, mu tožeča stranka ni izstavila računa, torej ni bilo poseženo v njegovo pravico, obveznost ali javno korist. Izdaja tovrstnih odločb pa tudi ni potrebna zaradi varstva javnega interesa. Šlo je za odločitev iz sodne pristojnosti. Na svojo pristojnost mora paziti tožena stranka po uradni dolžnosti. Njena pristojnost je omejena na spore med končnimi uporabniki in operaterji v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Naročniška pogodba je pogodba med končnim uporabnikom in operaterjem javnega telefonskega omrežja, s katero se zagotovi dostop in priključitev na javno telefonsko omrežje, v pogodbi pa so opredeljene tudi storitve (prvi. odstavek 85. člena ZEKom). Pojem elektronske komunikacijske storitve je določen v 2. točki prvega odstavka 3. člena ZEKom. Pristojnosti tožene stranke ni mogoče širiti na premoženjskopravne spore, kamor sodi tudi spor glede izpolnitve pogodbeno dogovorjene obveznosti plačila razlike do polne kupnine za prejeto opremo. Naročnik se je prostovoljno odločil za subvencioniran nakup opreme pod pogojem trajanja naročniškega razmerja. Ne drži njegova navedba, s katero tožeča stranka v postopku ni bila seznanjena, o tehnični nekompatibilnosti opreme. Tudi zaradi tega morebitna predčasna prekinitev naročniškega razmerja nima za posledico tudi razveze prodajne pogodbe glede nakupa opreme, kar tudi ni bilo dogovorjeno v pogodbi. Tožeča stranka vztraja pri stališču, da plačilo sorazmernega deleža subvencije kupnine za opremo ni sankcija v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom, niti pogodbena kazen za predčasen odstop od naročniške pogodbe. Tudi če bi bila s predčasno prekinitvijo naročniškega razmerja razvezana tudi kupoprodajna pogodba, je treba pogodbeni dogovor o obveznosti plačila sorazmernega deleža zneska subvencije za opremo, ki se zaračuna za polno število mesecev do izteka obdobja, šteti za sporazum o posledicah razveze prodajne pogodbe, s katerim sta stranki nadomestili vrnitveni zahtevek. Izpolnitvenega zahtevka ni mogoče zavrniti s sklicevanjem na vzrok predčasne razveze pogodbe. Ti zahtevki pa so civilnopravne narave. Cilj zaščite končnih uporabnikov toženo stranko ne opravičuje kršiti določbe o pristojnosti. Stališče tožene stranke, ki odreka veljavnost pogodbenemu dogovoru o plačilu sorazmernega deleža subvencije in tožečo stranko napotuje na uveljavljanje zahtevkov na vračilo opreme, je tudi v škodo končnim uporabnikom. Naročnik namreč tudi v primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja plača za opremo manj od njene polne cene, kajti znesek subvencije se zaračuna v sorazmernem deležu za število mesecev od predčasne prekinitve do izteka obdobja vezave, medtem ko naročnik obdrži ugodnost prejete subvencije za vse mesece trajanja naročniškega razmerja. Po stališču tožene stranke pa bi naročnik, če ne bi mogel vrniti opreme v stanju, kot jo je prejel, moral tožeči stranki nadomestiti vrednost dosežene koristi v denarju, kar je najmanj enako celotni prodajni ceni opreme, znižano za 1 EUR. Razlaga tožene stranke, da naj bi glede na določbo četrtega odstavka 85. člena ZEKom naročnik moral poravnati le stroške dobavljenih storitev do dneva izklopa, je pretirano restriktivna in v nasprotju z zakonsko določbo. Neplačane stroške za storitve v okviru naročniškega razmerja bi bilo mogoče uvrstiti pod zapadle in neplačane obveznosti naročnikov, v kar pa tretji odstavek 85. člena ne posega.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri stališču, da je lahko izdala ugotovitveno odločbo. V tem primeru izdaja druge odločbe ni možna, ugotovitvena odločba pa je v interesu naročnika. Z njo se je razrešilo sporno vprašanje, zaradi katerega je naročnik sprožil pri toženi stranki spor zaradi varstva svojih pravic. Ne strinja se s stališčem tožeče stranke, da gre za obstoj dveh pogodb, temveč gre za eno naročniško pogodbo iz prvega odstavka 85. člena ZEKom. Sicer pa je bistvo spora, da razdor naročniške pogodbe v primeru njene enostranske spremembe s strani tožeče stranke ne sme biti pogojevan s plačilom kakršnekoli sankcije. Vztraja pri svojih prejšnjih navedbah.

Tožba je utemeljena.

Izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka oprla na 92. in 129. člena ZEKom. Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007-UPB in 110/09) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Operater mora v svoji odločitvi izrecno navesti, da gre za njegovo končno odločitev in v pravnem pouku pojasniti možnost uvedbe postopka pred agencijo ter navesti rok za vložitev predloga. Odločitev glede ugovora mora operater poslati končnemu uporabniku na način, s katerim je mogoče dokazati njegovo vročitev (šesti odstavek). Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločbe vloži predlog za rešitev spora na agencijo (sedmi odstavek). Če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora o njem ne odloči, lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora po poteku 30 dni od vložitve ugovora (osmi odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori), ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (prvi odstavek).

Iz navedenih določb 92. člena ZEKom izhaja, da lahko končni uporabnik predlog za rešitev spora (o sami vsebini spora se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe) vloži pri toženi stranki, če spora pred tem ni uspel razrešiti z operaterjem. Da bi v obravnavanem primeru med naročnikom (v upravnem sporu stranko z interesom) in operaterjem (v upravnem sporu tožečo stranko) obstajal spor in se reševal pred tožečo stranko tako, kot določa 92. člen (oziroma je takrat, ko naj bi se postopek začel, določal tedaj veljavni 92. člen, ki ni tako jasno kot sedanji šesti odstavek opredelil, o čem mora operater naročnika, ki je ugovarjal zoper njegovo odločitev ali ravnanje, obvestiti), iz podatkov v predloženem spisu ne izhaja. Naročniku je tožeča stranka z dopisom z dne 3. 12. 2009 posredovala pojasnilo, kaj mu bo zaračunala, če bo naročniško pogodbo predčasno prekinil. V tem dopisu ga je poučila, da naj, če z njenim pojasnilom ni zadovoljen, pri njej vloži ugovor. Pred tožečo stranko se torej ni reševal spor oziroma, da do njega sploh ni prišlo, pa potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke, da naročnik od naročniške pogodbe ni odstopil in je storitve, ki mu jih je dalje zagotavljala, plačeval. Po mnenju sodišča pa tožena stranka tudi ni imela podlage za izdajo ugotovitvene odločbe. V postopku reševanja sporov pred pred toženo stranko se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kadar z ZEKom ni drugače določeno (četrti odstavek 129. člena ZEKom). Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 65/08 in 8/10) ugotovitvene odločbe izrecno ne ureja. Po vsebini ugotovitvena odločba le ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja po zakonu. Za primer, kot je obravnavan, za ugotovitveno odločbo ni materialnopravne podlage. ZEKom za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu pa tudi ne gre za ugotavljanje neke pravice, temveč za razreševanje pravnega razmerja med naročnikom in operaterjem tako, da mora stranka nekaj opraviti ali pa opustiti. Pravni interes, ki je splošna predpostavka tudi za sprožitev uporabniškega spora, ima naročnik v tem, da mu operater nudi dostop ali storitev po pravilni ceni in da v primeru, če tožena stranka ugodi njegovemu zahtevku, doseže izvršitev odločbe.

Že zato, ker je tožena stranka izdala odločbo, ki je ugotovitvena, ne da bi za to imela podlago, je izpodbijana odločba nezakonita. Po presoji sodišče pa v obravnavni zadevi tudi ni šlo uporabniški spor, ki bi ga bila pristojna reševati.

Pristojnost tožene stranke je po 92. členu ZEKom omejena na reševanje uporabniških sporov v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem. Izvensodno reševanje uporabniških sporov je bilo v ZEKom urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). V skladu z direktivo je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov (če katerakoli stranka med postopkom pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek pred agencijo ustavi, peti odstavek 129. člena ZEKom). Pristojnost tožene stranke pa je omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen Zakona o pravdnem postopku).

V obravnavani zadevi gre za spor med končnim uporabnikom in operaterjem glede vprašanja, ali bi bilo končnemu uporabniku ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjal, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v tretjem odstavku 85. člena. Tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeli kot sporno vprašanje, ali plačilo sorazmernega deleža zneska subvencije za TV komunikator in prenosnik Dell ter stroška, ki je predviden zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja, predstavlja sankcijo v smislu 85. člena ZEKom. Tega glede na navedeno ter dejanske ugotovitve in podatke spisne dokumentacije tudi po mnenju sodišča ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovim zagotavljanjem oziroma zaračunavanjem. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v prvem odstavku 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Glede na to je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.